Jedro

V vrednosti objekta, izračunani v skladu z določbo 21. člena navodila, je vsebovana tudi vrednost stavbišča (fundusa), na katerem stoji (oziroma je stal) objekt upravičenca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2565/97-8 z dne 7.4.1999 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 20.8.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo in ekonomske odnose Upravne enote L., Izpostava B. z dne 24.4.1996. Upravna enota je odločila, da upravičencu I.P., rojenemu leta 1896 in umrlemu leta 1976, ki mu je bilo v letu 1946 na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) podržavljeno med drugim premoženjem tudi podjetje "K. P.I.", pripada odškodnina v višini 161.311,82 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje iz spisovnih podatkov ugotavlja, da je sporno pravno razmerje višina odškodnine za nepremičnine, podržavljene upravičencu. Te nepremičnine namreč niso bile vključene v premoženje podržavljenega podjetja, ampak so bile v lasti upravičenca in niso spadale v čisto aktivo podjetja. Po mnenju sodišča prve stopnje je zato upravni organ pravilno odločal o odškodnini na podlagi določbe 6. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98 in 76/98 - odločba US, v nadaljevanju: ZDen) oziroma po merilih, določenih v Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odločba US in 65/93 - odločba US, v nadaljevanju: navodilo). Po presoji sodišča prve stopnje tožba ni utemeljena, saj se vrednost stavbišča in funkcionalnega zemljišča vrednoti v ceni objekta le pri objektih iz 1. in 2. odstavka 16. člena navodila, objekti iz 17. člena navodila, pa se vrednotijo na drugačni podlagi in metodi.

Vrednotijo se namreč po določbi 21. člena navodila. Ker so se objekti uporabljali za dejavnost podjetja, po mnenju sodišča prve stopnje, ni mogoče sklepati, da bi v konkretnem primeru šlo za objekte iz 1. in 2. odstavka 16. člena navodila.

Tožeča stranka v svoji pritožbi vztraja pri svojih dosedanjih trditvah, uveljavlja izpodbojna razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa razveljavi. Meni, da je vrednost stavbišča in funkcionalnega zemljišča že všteta v vrednosti objekta in ga zato ni mogoče vrednostno upoštevati posebej. Vrednost objekta je bila ocenjena po volumenski metodi, ki pa po formuli iz 21. člena navodila vsebuje tudi vrednost zazidanega stavbnega zemljišča. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, glede ugotovitve dejanskega stanja, ni pravilna in zakonita.

Že med upravnim postopkom in nato še v upravnem sporu je bilo sporno pravilno tolmačenje pravilnika oziroma pravilnost metodologije cenitve nepremičnin po "volumenski" metodi. V cenitvi, ki jo je predložil vlagatelj zahteve, je cenilec k vrednosti objektov upravičenca še posebej prištel vrednost stavbišča, na katerem so stali kasneje podrti objekti, in vrednost funkcionalnega zemljišča k tem objektom. V cenitvi, ki jo je predložila tožeča stranka, pa je drug cenilec vrednost stavbišča že upošteval v vrednosti objekta. Kljub tako različnemu tolmačenju iste metodologije cenitve, pa sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, ni dovolj argumentirano zavrnilo tožbenih trditev, saj je le navedlo, da v konkretnem primeru ne gre za objekte iz 1. in 2. odstavka 16. člena navodila, objekti upravičenca pa se vrednostijo po formuli iz 21. člena navodila. Sodišče prve stopnje torej ni presojalo, katero izmed zelo različnih tolmačenj uporabe iste ("volumenske") metode izračuna vrednosti objektov je pravilno, kar naj sodišče prve stopnje razčisti.

Vrednost objektov iz 17. člena navodila se izračuna po enačbi, navedeni v 21. členu navodila, ki vsebuje tudi element za ta izračun, imenovan "polna cena (PC)". Vrednost polne cene (PC) pa se po določbi 23. člena navodila izračuna tako, da se vrednost točke iz 93. člena ZDen, izražene v DEM, preračuna v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji ter pomnoži s faktorjem 45. Ker torej element za izračun vrednosti objekta "polna cena (PC)" vsebuje tudi vrednost točke iz 93. člena ZDen, v kateri je vsebovana po določbi 3. odstavka 16. člena navodila tudi vrednost stavbnega zemljišča, po presoji pritožbenega sodišča izračun vrednosti objektov po volumenski metodi ne izključuje vrednosti stavbišča (fundusa): v vrednosti objekta, izračunani v skladu z določbo 21. člena navodila, je zato vsebovana tudi vrednost stavbišča (fundusa), na katerem stoji (oziroma je stal) objekt upravičenca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 76. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.