Jedro

Sodba, zoper katero pritožba ni bila napovedana, postane pravnomočna po izteku 8-dnevnega roka za napoved pritožbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni I.K. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojene I.K., A.D. in B.F. spoznalo za krive kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ. Po 136. členu KZ je obsojencem izreklo pogojne obsodbe tako, da jim je na podlagi 136. člena KZ določilo kazni, obsojenima I.K. in A.D., vsakemu štiri mesece zapora, obsojenemu B.F. pa pet mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če prva dva obsojenca v preizkusni dobi dveh let, tretji pa v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bodo storili novega kaznivega dejanja. V 2. odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca B.F. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.550.000 SIT napotilo na pravdo, obsojencem pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Zoper to sodbo je zagovornik obsojenega I.K. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe 368. člena ZKP, saj da je obsojenec takoj po razglasitvi in obrazložitvi sodbe ustno napovedal pritožbo, enako pa da je storil tudi obsojeni A.D. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da obtožbo zavrne oziroma zavrže in kazenski postopek ustavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da ta ni utemeljena. Poudarja, da v zapisniku o glavni obravnavi ni navedeno, da bi stranke napovedale pritožbo, tega niso storile niti v 8-dnevnem roku, predpisanem v 1. odstavku 368. člena ZKP, zato je postala sodba pravnomočna. Obsojeni I.K., ki mu je bil pisni odpravek sodbe vročen dne 25.11.2000, tudi ni vložil prošnje za vrnitev v prejšnje stanje po 89. členu ZKP.

Po določbi 1. odstavka 362. člena ZKP, veljavni v času sojenja v rednem postopku, je predsednik senata po razglasitvi sodbe dolžan poučiti stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, pouk pa vnesti v zapisnik o poteku glavne obravnave. Po 1. odstavku 368. člena ZKP morajo upravičenci do pritožbe takoj po razglasitvi oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe, pritožbo napovedati. Če tega ne storijo, se, razen v primeru, ko je obdolžencu izrečena zaporna kazen, po 2. odstavku 368. člena ZKP šteje, da so se odpovedali pravici do pritožbe. Če nihče od upravičencev do pritožbe te ne napove, ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (3. odstavek 368. člena ZKP). Sodba, zoper katero pritožba ni bila napovedana, postane pravnomočna po izteku 8-dnevnega roka za napoved pritožbe.

Iz zapisnika o poteku glavne obravnave je razvidno, da je sodnica v skladu s 1. in 2. odstavkom 368. člena ZKP podala pouk, da so upravičenci do pritožbe dolžni pritožbo napovedati, da jo lahko napovejo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od razglasitve sodbe ter da se bo v primeru, če je ne bodo napovedali, štelo, da so se pravici do pritožbe odpovedali. Ni pa v zapisniku navedeno, da bi obsojena I.K. in A.D. napovedala pritožbo. V predložitvenem poročilu pa je glede trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti sodnica zapisala, da so navedbe pritožnika neresnične, saj bi v primeru, če bi obdolženi po razglasitvi sodbe in po podanem pravnem pouku napovedal pritožbo, to zanesljivo izhajalo iz zapisnika.

Z navedbami, da je obsojeni I.K. na vprašanje sodnice, ali se bo zoper sodbo pritožil, razločno odgovoril, da se bo, da pa ni bil pozoren na okoliščino, kako in ali je sodišče prve stopnje razumelo njegovo napoved, ker da je razpravna dvorana sorazmerno velika, ob razglasitvi pa da je bilo tudi nekoliko hrupno, ter da je nekoliko manj razločno pritožbo napovedal tudi obsojeni A.D., zagovornik glede tega procesno relevantnega dejstva zatrjuje dejansko stanje, ki je nasprotno tistemu, na katerem temelji izpodbijana pravnomočna sodba. Na ta način zahteva uveljavlja razlog, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zakonitosti izpodbijane sodbe ne morejo v ničemer omajati niti nadaljnje navedbe v zahtevi, da se je obsojeni I.K. po vročitvi sodbe zglasil na sodišču, kjer da mu je uslužbenec kazenske pisarne prijazno pojasnil, da pritožba ni več mogoča, do sodnice pa da ni mogel, da je zoper vse tri obsojence oškodovanec B.F. v civilni pravdi zahteval plačilo odškodnine v znesku 2.750.000 SIT, kar da je za obsojenega I.K. posebno neugodno, saj sta druga dva obsojenca nezaposlena in tudi ni nobenih obetov, da bi se tako stanje spremenilo. Enako pa velja tudi za vložnikove trditve, da je obsojencu sicer žal, da je prišlo do nesporazumov, vendar pa da je imel namen pritožiti se in ga želi še vedno uresničiti "pravzaprav zaradi civilnega postopka še bolj". Glede na navedeno je razvidno, da tudi s temi trditvami obsojenčev zagovornik ne uveljavlja kršitev pravice do pritožbe, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Vložnik uvodoma zatrjuje, da zahtevo vlaga tudi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar pa v utemeljitvi zahteve ne pove, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP naj bi sodišče sploh prekršilo. Utemeljenosti tako posplošenega očitka pa ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je še ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega I.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je obsojeni I.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, določene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.