Jedro

Lastninska pravica kot samostojna lastninska pravica je namreč mogoča le na zemljišču, katerega sestavina je po načelu povezanosti zemljišča in objekta ("superficies solo cedit") objekt, ki na njem stoji. Prav zaradi tega načela ni mogoča samostojna lastninska pravica na objektu, v obravnavani zadevi na dveh transformatorskih postajah. Različen lastninski položaj zemljišča in na njem zgrajenega objekta je mogoč le pri stavbni pravici, ki po vsebini in namenu pomeni odstop od načela povezanosti zemljišča in objekta. Ker pa stavbna pravica pravica ni lastninska pravica, pa čeprav njenemu imetniku v času trajanja daje določena lastninska upravičenja, slednja, tudi, če bi tožnica njen obstoj zatrjevala, ne more biti predmet izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP (takšno stališče je Višje sodišče v Mariboru zavzelo že v odločbi I Cpg 120/2017 z dne 15. 9. 2017).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek, ki glasi: Ugotovi se obstoj izločitvene pravice tožeče stranke E. M., d.d., V., M., MŠ:, ki jo je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku nad pravno osebo, kasneje najdenim premoženjem, St 1072/2012, zoper toženo stranko SGP, d.o.o. - v stečaju, I., M., MŠ: , na naslednjem premoženju: - transformatorska postaja T-223, P., M., nameščena na nepremičnini z ID znakom k.o. 658 - Koroška vrata, - transformatorska postaja T-219, L., M., nameščena na nepremičnini z ID znakom k.o. 659 - Tabor, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 864,00 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 490,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka ugotovilo obstoj izločitvene pravice tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), prijavljene v stečajnem postopku nad pravno osebo (kasneje najdenim premoženjem), St 1072/2012, Okrožnega sodišča v Mariboru, in sicer na dveh transformatorskih postaj z oznako T-223 in T-219 na P. in L. v M., kar vse natančneje izhaja iz izreka v tem delu. V točki II izreka je odločilo o stroških tega gospodarskega spora. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) jih je dolžna plačati tožnici v znesku 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Najprej poudarja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. Pavšalna navedba sodišča prve stopnje, da naj bi vzelo na znanje in da naj bi pretehtalo relevantnost vseh navedb toženke, ne vzdrži resne in objektivne presoje, saj bi moralo za svojo odločitev podati argumentirane razloge. Tega ni storilo, zato je odločitev arbitrarna.

Toženka je predlagala zavrnitev zahtevka iz več razlogov. Najprej zatrjuje, da premičnin nima v stečajni masi, kar bi lahko potrdil tudi upravitelj, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo, odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga pa ni obrazložilo. Tožnica je tista, ki bi morala v skladu s sodno prakso v okviru trditvenega in dokaznega bremena dokazati, da izloča premoženje, ki spada v stečajno maso. Tega ni storila, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo.

Toženka v pritožbi ponovno poudarja, da transformatorske postaje ne predstavljajo samostojne stvari, saj so zaradi trajne povezanosti z nepremičnino postale njen sestavni del in ne morejo biti predmet tožbenega zahtevka. Tudi tega tožnica ni prerekala, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ne gre za samostojno stvar, tožbeni zahtevek zavrniti.

Toženka je v postopku na prvi stopnji tudi opozarjala, da tožnica ni navedla ustreznih trditev in predložila dokazov, ki bi izkazovali njeno izvirno pridobitev lastninske pravice. Tudi o tem se sodišče prve stopnje ni izreklo.

Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V njeno korist naj pritožbeno sodišče odloči tudi o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Res je, na kar utemeljeno opozarja pritožba, da so razlogi odločbe o odločilnih dejstvih (vsebuje jih točka 10 obrazložitve) pomanjkljivi, a je za sprejem odločitve sodišča druge stopnje bistvena ugotovitev, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravno naravo spora zahtevku po materialnem pravu (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) ni mogoče ugoditi.

7. Izločitvena pravica iz 22. člena ZFPPIPP je pravica lastnika, da se iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku

8. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev obstoja izločitvene pravice na dveh transformatorskih postajah z oznako T-223 in T-219, ki sta nameščeni (zgrajeni) na nepremičninah, last toženke. Po njenem je nepremičnine oziroma objekte, na katerih uveljavlja izločitveno pravico, v prijavi izločitvene pravice dovolj določno označila, že v tožbi pa se je sklicevala na predložene listine iz leta 1970, iz katerih izhaja, da je bila investitor izgradnje transformatorskih postaj.

9. Toženka je v postopku na prvi stopnji zahtevku ugovarjala. Najprej zato, ker transformatorskih postaj kot premičnin nima v stečajni masi, pri čemer je celo mnenja, da transformatorske postaje niso samostojne stvari, ki bi lahko bile predmet tožbenega zahtevka, saj so zaradi trajne povezanosti z nepremičnino postale njen sestavni del. Sicer pa tožnica ni podala ustreznih trditev in ni predložila ustreznih dokazov, ki bi izkazovali njeno izvirno pridobitev lastninske pravice na transformatorskih postajah.

10. Po mnenju sodišča druge stopnje so ugovori toženke, ki jih slednja ponavlja v pritožbi, in o katerih se tako tožnica, kot tudi sodišče prve stopnje nista izrekla, utemeljeni, saj glede na dejansko stanje zadeve postavljenemu zahtevku po materialnem pravu (22. člen ZFPPIPP) ni mogoče ugoditi.

11. Predvsem je v prvi vrsti odločilen ugovor, da transformatorski postaji kot samostojni stvari sploh ne moreta biti predmet tožbenega zahtevka, saj sta trajno povezani z nepremičnino, na kateri sta zgrajeni, in ki je v lasti stečajnega dolžnika. Lastninska pravica kot samostojna lastninska pravica je namreč mogoča le na zemljišču, katerega sestavina je po načelu povezanosti zemljišča in objekta („superficies solo cedit“) objekt, ki na njem stoji. Prav zaradi tega načela ni mogoča samostojna lastninska pravica na objektu, v obravnavani zadevi na dveh transformatorskih postajah. Različen lastninski položaj zemljišča in na njem zgrajenega objekta je mogoč le pri stavbni pravici, ki po vsebini in namenu pomeni odstop od načela povezanosti zemljišča in objekta. Ker pa stavbna pravica pravica ni lastninska pravica, pa čeprav njenemu imetniku v času trajanja daje določena lastninska upravičenja, slednja, tudi, če bi tožnica njen obstoj zatrjevala, ne more biti predmet izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP (takšno stališče je Višje sodišče v Mariboru zavzelo že v odločbi I Cpg 120/2017 z dne 15. 9. 2017).

12. Glede na obrazloženo tožnica s postavljenim zahtevkom, tudi, če bi svoje navedbe dopolnila, ne more uspeti, saj, kot je že bilo navedeno, ne more iz stečajne mase izločati stvari, ki so z nepremičnino stečajnega dolžnika trajno spojene in na njih uveljavljati lastninske pravice.

13. Odločitev pritožbenega sodišča, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP.

14. Ker je sodišče druge stopnje odločbo spremenilo, je odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Ker je toženka v postopku na prvi stopnji uspela, ji je tožnica dolžna povrniti stroške postopka. Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo - OT (Ur. l. RS, št. 2/2015). Toženki pripadajo naslednji stroški: odgovor na tožbo 500 točk, glavna obravnava dne 19. 4. 2018 500 točk, odsotnost iz pisarne 240 točk, kilometrina Koper - Maribor - Koper 170,00 EUR, 22% DDV (273 točk), skupaj 864,00 EUR.

16. Toženka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Tudi slednji so odmerjeni v skladu z veljavno OT (sestava pritožbe 875 točk in 22% DDV - 193 točk, skupaj 490,00 EUR).