Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, ali pogodbo skleneta oba zakonca ali le eden od njiju. Posel lahko sklene le eden, vendar pa učinkuje proti obema. Na ta način nepremičnina preide v skupno premoženje. Skupno premoženje zakoncev pomeni skupnost vseh premoženjskih, torej vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema skupaj v nedoločenih deležih. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota). Za veljavnost prenosa lastninske pravice na stanovanju iz premoženja prodajalca v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice (med katere sodi tudi slovensko državljanstvo) izpolnjuje tisti zakonec, ki sklepa pogodbo. Državljanstvo drugega zakonca za veljavnost prenosa lastninske pravice v skupno premoženje ne more biti odločilno.

Če želi zakonec z delitvijo skupnega premoženja pridobiti lastninsko oziroma solastninsko pravico na nepremičnini, mora izpolnjevati pogoj državljanstva. To pomeni, da državljanstvo lahko vpliva na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali nepremičnina spada v skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik izključni lastnik osebnega vozila Renault Laguna in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izključni lastnik stanovanja št. 5 O. ....T., 5E, vl. št. 2727/5, k.o. T. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 390,00 EUR.

Zoper zavrnilni del odločitve in zoper odločitev o stroških je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da tožena stranka v času, ko je bilo pridobljeno nepremično premoženje in ko sta bili pravdni stranki v ekonomski in življenjski skupnosti, kot tuja državljanka po predpisih slovenskega prava ni mogla pridobivati nepremičnega premoženja. Enako velja tudi za skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 844/2006. Iz citirane sodbe naj bi tudi izhajalo, da ima tožnica kot tuja državljanka možnost le, da uveljavlja obligacijski zahtevek, tega pa tekom postopka ni storila. Sodišče je s svojo odločitvijo kršilo ZZZDR in Ustavo RS, ki je prepovedovala lastninsko pravico tujim državljanom v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo navedbam tožene stranke, ki jih ni z ničemer izkazala oziroma je listine, ki jih je tožena stranka predložila, tolmačilo tako, kot je to želela tožena stranka, ne da bi njihovo navedbo preverilo. Tožnik je plačal po pogodbo, ki jo je sklenil z Občino Trbovlje dne 15.9.1993, 10 % denarja v gotovini in se hkrati zavezal plačati kupnino za stanovanje v nadaljnjih 24 obrokih. Kasneje je zahteval vračilo plačane kupnine in odstopil od nakupa stanovanja. Ob sklenitvi te pogodbe tožene stranke še ni bilo v RS, niti ni s tožečo stranko živela v ekonomski in življenjski skupnosti. Tožena stranka je v RS prišla v začetku leta 1994. Jasno je, da ne more celoten denar, ki ga je tožnik od občine prejel nazaj, torej vključno z 10 % pologom od vrednosti stanovanja, pripadati obema strankama enako. Meni, da je še vedno sporna okoliščina, kako je toženka prispevala k skupnemu premoženju, saj svojih dohodkov ni dokazala, razen s pričo, katere kredibilnost pa je vprašljiva. Navedena priča pa je izpovedovala drugače kot toženka glede načina njene pridobitve stanovanja v R.. V nepravilno ugotovitev dejanskega stanja sodi tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka prispevala k nakupu stanovanja 11.000,00 USD. Sodišče je zaključilo, da je toženka dne 22.11.1993 sklenila prodajno pogodbo za stanovanje v K. za 2 milijona rubljev. Navedeni znesek pa je v mesecu novembru 1993 predstavljal 2.737,69 DEM ali 1.597,60 USD. Pritožbenemu sodišču prilaga tečajno listo, iz katere je razvidno, kakšni so bili tečaji v spornem obdobju. Navaja še, da ugotavljanje tečajev spada med obveznost sodišča, saj gre za predpis, torej materialno pravo, ki ga sodišče mora poznati. Sodišče v sodbi ni zapisalo dokazne ocene glede posameznih dokazov, ki jih je izvedlo. Iz sodbe je nemogoče zaključiti na katere dokaze je sodišče sodbo oprlo in katere je upoštevalo. Sodba je zato nerazumljiva, kar kaže na absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče se ni opredelilo do kredibilnosti priče J. T.. Prav tako se ni opredelilo do drugih izpovedb prič in do drugih listin, ki so v spisu. Zaključek sodišča, da naj bi bila pomoč staršev tožnika dejansko tudi pomoč toženki je nesmiselna in za to ni podlage v spisu. Očitno je, da toženka ki je bila brez državljanstva in je delala le občasno v nekem lokalu ali v šiviljski delavnici, ni mogla zaslužiti polovico vrednosti stanovanja. Tožnik je vtoževal izključno dejstvo, da je izključni lastnik stanovanja. O deležih na stanovanju ni bilo niti govora, niti se niso dokazovali. Sodišče bi zato lahko ugotovilo le ali je tožnik izključen lastnik stanovanja ali ne. Kakršnokoli drugačno sklepanje, pomeni sklepanje ultra petitum, kar pomeni absolutno kršitev določb pravdnega postopka.

Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je bila ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik stanovanja št. 5 v T., O. .., 5E, vl. št. 2772/5, k.o. T. oziroma da je to stanovanje njegovo posebno premoženje. Materialnopravna podlaga odločanja v tej zadevi je bilo zato določilo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki v 2. odstavku določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Iz 1. odstavka navedenega določila pa izhaja, da je ločeno oziroma posebno premoženje tisto premoženje, ki sta ga zakonca imela ob sklenitvi zakonske zveze oziroma tisto premoženje, ki ni bilo pridobljeno z delom v zakonski zvezi. Sodišče prve stopnje je pravilno kot del materialnopravne podlage odločanja v tej zadevi navedlo tudi 59. člen ZZZDR, ki opredeljuje delo zakonca, ki učinkuje na pridobivanje skupnega premoženja. Iz navedenega določila izhaja, da ni pravnorelevantno le pridobitno delo, ampak tudi npr. pomoč, ki jo eden od zakoncev daje drugemu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ob takšni materialnopravni podlagi se kot pravnorelevantna izpostavljajo naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: - da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo 3.10.1992, ki je trajala do 19.2.2003, - da je ekonomska skupnost med strankama trajala od decembra 1993 do leta 1998, - da je bilo stanovanje, ki je predmet tega postopka, kupljeno 21.3.1995, - da je toženka prodala stanovanje v K. in izkupiček od prodaje prispevala k plačilu kupnine za obravnavano stanovanje, - da je toženka kmalu po prihodu v Slovenijo začela iskati možnosti za zaslužek in začela v letu1994 honorarno delati, - da je tožnik do leta 1997 delal v R. ter prihajal v Slovenijo zgolj na vsake 3 mesece (za približno teden ali dva) in da je bila takrat večina skrbi za otroka na toženki, pri skrbi za otroka pa so jima veliko pomagali tudi tožnikovi starši. Glede na navedene dejanske ugotovitve in ob zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je obravnavano stanovanje kupil izključno s svojimi prihranki in posojilom najetim pri R. S. (to posojilo je bilo najeto v letu 1999), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavano stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Pri tem niti ni pomemben obseg toženkinega prispevka od prodanega stanovanja v K. (pritožbena trditev o višini prejete kupnine za stanovanje v K. predstavlja dejansko pritožbeno novoto, ki je neupoštevna - 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj nobena od pravdnih strank v tem postopku ne zahteva ugotovitve deležev na skupnem premoženju. Tožeča stranka zato tudi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na predmetu skupnega premoženja, je zato glede na vsebino tožbenega zahtevka brezpredmeten. Ker pa gre le za zaključek v okviru razlogov obrazložitve, sodišču ni mogoče očitati, da je odločilo preko tožbenega zahtevka in da je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Nepravilno pa je tudi pritožbeno stališče, da obravnavano stanovanje, zato ker tožnica v času sklepanja kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni bila državljanka RS (to je postala šele v letu 1999) ni moglo postati del skupnega premoženja. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, ali pogodbo skleneta oba zakonca ali le eden od njiju. Posel lahko sklene le eden, vendar pa učinkuje proti obema. Na ta način nepremičnina preide v skupno premoženja. Skupno premoženje zakoncev pomeni skupnost vseh premoženjskih, torej vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema skupaj v nedoločenih deležih. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota). Za veljavnost prenosa lastninske pravice na stanovanju iz premoženja prodajalca v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice (med katere sodi tudi slovensko državljanstvo) izpolnjuje tisti zakonec, ki sklepa pogodbo. Državljanstvo drugega zakonca za veljavnost prenosa lastninske pravice v skupno premoženje ne more biti odločilno. Napačno je zato stališče tožeče stranke, da je obravnavano stanovanje njegovo posebno premoženje zato, ker je ob sklenitvi pogodbe edini izpolnjeval pogoj državljanstva. Ovira v zvezi z izpolnjevanjem tega pogoja bi lahko prišla do izraza pri delitvi skupnega premoženja, ko se torej skupno premoženje spremeni v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Če želi zakonec z delitvijo skupnega premoženja pridobiti lastninsko oziroma solastninsko pravico na nepremičnini, mora izpolnjevati pogoj državljanstva. To pomeni, da državljanstvo lahko vpliva na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to ali nepremičnina, v konkretnem primeru stanovanje, spada v skupno premoženje.

Glede na navedeno je mogoč zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da obravnavano stanovanje ni bilo pridobljeno z delom v zakonski zvezi oziroma da je zato njegovo ločeno oziroma posebno premoženje. Njegovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).