Jedro

Šteje se, da je bil pridobitelj slaboveren le, če je vedel, da gre za razpolaganje s skupnim premoženjem, in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, slabe vere strank darilne pogodbe ni dokazala. Iz njene trditvene in dokazne podlage ne izhaja, da bi toženka vedela, da darovalka B. A. razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja. Še manj pa, da bi toženka vedela, da darovalka z nepremičnino razpolaga samovoljno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V obravnavani zadevi je tožnica od toženke primarno zahtevala ugotovitev, da je pokojni A. A. lastnik do 1/2 nepremičnine z ID znakom: parcela X 1067/2 (v nadaljevanju: parc. 1067/2) in zato ta nepremičnina v deležu do 1/2 spada v zapuščino po pokojnem A. A. Podredno je vtoževala ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 23. 6. 2011, na podlagi katere je B. A. kot darovalka toženki kot obdarjenki podarila solastniški delež do ¾ parc. 1067/2 v korist toženke, ter posledično ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, izbris vknjižbe iz zemljiške knjige in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2.Z izpodbijano odločbo (sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); zavrnilo primarni (II. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna v celoti povrniti stroške postopka toženki, ter da bo o višini teh stroškov sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

3.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Navaja, da je sodišče materialnopravno napačno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je pokojni A. A. v deležu do 1/2 solastnik parc. 1067/2. Tožnica se ne strinja s pravnim naziranjem sodišča, da se, kadar glede posamezne stvari iz skupnega premoženja pravni posel sklene le en zakonec, zahteva soglasje drugega zakonca, če ta predpostavka ni izpolnjena, pa pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen. To pravno stališče je lahko pravilno le za primere odsvojitve posamezne stvari iz skupnega premoženja. Po prenehanju zakonske zveze, ki je prenehala dne ... 10. 1989 s smrtjo A. A., pa sankcija izpodbojnosti pravnega posla v primeru odsvojitve ni več pravilna. Izpeljava pravnega stališča, temelječega na 52. in 53. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), izhaja iz tega, da zakonca o vprašanjih skupnega premoženja odločata skupno in sporazumno. To pa je mogoče le do takrat, dokler zakonska zveza še obstoji. S smrtjo A. A. je zakonska zveza prenehala in tudi skupno in sporazumno odločanje o vprašanjih skupnega premoženja že pojmovno ne more več obstajati. Po smrti zapustnika lastninski položaj nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje, ostane enak kljub vstopu zapustnikovih dedičev v njegove pravice in obveznosti. Vendar pa od takrat dalje ni več mogoče trditi, da je predpostavka o skupnem in sporazumnem odločanju o tem premoženju izpolnjena. Za ta vprašanja ni mogoče ve uporabiti v času sklenitve darilne pogodbe z dne 23. 6. 2011 veljavnega 52. člena ZZZDR. Pač pa je potrebno za presojo vprašanj, ki se tičejo razpolaganja z nepremičnino, ki ima značaj skupne lastnine, uporabiti določilo 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). In ob nedobrovernosti toženke ugotoviti, da je ta darilna pogodba nična. Z vprašanjem nedobrovernosti se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, čeprav je tožnica podala trditveno podlago in za trditve predlagala dokaze. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na nedobrovernost toženke pri sklepanju darilne pogodbe.

V nadaljevanju se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem nedobrovernosti darovalke B. A. in z vprašanjem, ali je nepremičnina dejansko predstavljala skupno premoženje darovalke in A. A. Sodišče je navedlo, da se starša pravdnih strank z vprašanjem, ali je po izgradnji hiše na nepremičnini nastala nova stvar, nista ukvarjala, ter da zato tudi pokojni oče pravdnih strank ni poskrbel za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Pravni položaj skupnega premoženja nastane po samem zakonu in ne po volji zakoncev. Zaradi tega tožnica ne more sprejeti pravnega naziranja sodišča prve stopnje, da darovalka ni vedoma in samovoljno razpolagala z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje nje in njenega pokojnega moža. Zapustnici in toženki so bila dejstva, na katera je tožnica opirala zatrjevanje o njuni nedobrovernosti, v času sklenitve pogodbe poznana in teh trditev nista prerekali. Pojem (ne)dobrovernosti pogodbene stranke pa se presoja glede na njeno vedenje o dejstvih, ki so podlaga za zaključek o nedobrovernosti v konkretnem primeru. Zato je tudi preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da zapustnica ob sklepanju darilne pogodbe ni zasledovala nedopustnega nagiba, ki je podan v tem, da se tožnico prikrajša za dedovanje po pokojni materi.

Glede na navedeno je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede nedobrovernosti zapustnice in toženke pri sklepanju darilne pogodbe. Prav tako pa ni ugotavljalo dejanskega stanja o tem, ali parc. 1067/2 predstavlja skupno premoženje zapustnikov B. A. in A. A. Zaradi tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je toženka res izključna lastnica parc. 1067/2, kot izhaja iz zemljiške knjige, ali pa zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, kot meni tožnica. Iz tožbene trditvene podlage namreč izhaja, da je darilna pogodba z dne 23. 6. 2011 med B. A. kot darovalko in toženko kot obdarjenko glede ¾ solastniškega deleža na nepremičnini nična, saj temelji na nedopustni podlagi. Pogodbeni stranki naj bi pri sklenitvi pogodbe zasledovali nedopusten namen, in sicer prikrajšati tožnico pri dedovanju po pokojni materi B. A., poleg tega naj bi vedoma razpolagali z nepremičnino, ki je skupno premoženje B. A. in A. A.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi tožnica z ugotovitvenim stvarnopravnim zahtevkom, da zadevna nepremičnina spada v zapuščino po pokojnem A. A., lahko uspela le, če bi izpodbila veljavnost darilne pogodbe z dne 23. 6. 2011 med B. A. in toženko. Kot dalje izhaja iz izpodbijane sodbe, je pravni posel glede posamezne stvari iz skupnega premoženja, sklenjen brez soglasja drugega zakonca, skladno z 52. členom ZZZDR izpodbojen in ne ničen. To pa ne izključuje uveljavljanja ničnosti po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Glede na trditve tožnice o nedopustnem nagibu za sklenitev darilne pogodbe z dne 23. 6. 2011 je sodišče prve stopnje ničnost ugotavljalo kot predhodno vprašanje. Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da tožnica nedopustnega nagiba pogodbenih strank in s tem ničnosti darilne pogodbe ni dokazala. Zato je tako primarni, kot podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. Izpodbijana odločitev je pravilna.vice vz

8.Skladno z 52. členom ZZZDR, veljavnim v času sklenitve darilne pogodbe z dne 23. 6. 2011, je pravni posel, ki ga zakonec sklene brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen.

Ker že nastalo skupno premoženje obstaja tudi po prenehanju zakonske zveze, vse do njegove delitve, tudi pravica uveljavljati samovoljno razpolaganje enega zakonca ostane, vse dokler skupno premoženje ni razdeljeno.

Takšno pravico imajo tudi zakončevi dediči, pri čemer tudi zanje kot primarno velja sankcija neizpodbojnosti. Brez pravne podlage je pritožbeno stališče, da je po prenehanju zakonske zveze zaradi samovoljnega razpolaganja enega zakonca s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja tak pravni posel ničen in ne izpodbojen. Prenehanje zakonske zveze na pravno posledico samovoljnega razpolaganja enega zakonca v ničemer ne vpliva.

Drugače ne izhaja niti iz 72. člena SPZ, na katerega se v tej zvezi v pritožbi sklicuje tožnica. Navedena zakonska določba v konkretnem primeru je sicer upoštevna, vendar pa, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, ne utemeljuje ničnostne sankcije, kot zmotno meni pritožba.

9.Dalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem (ne)dobrovernosti darovalke B. A. in toženke. Dobro oziroma slabo vero pogodbenih strank je namreč sodišče presojalo v okviru reševanja predhodnega vprašanja ničnosti darilne pogodbe, ko je preverjalo tožničine trditve o nedopustnem nagibu pogodbenih strank za sklenitev darilne pogodbe (prim. 40. člen OZ). Ugotovilo je, da toženki in darovalki ni mogoče očitati, da sta vedoma razpolagali z deležem nepremičnine, ki je last pokojnega očeta pravdnih strank.

Prav tako sodišče je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin očitek, da sta darovalka in toženka darilno pogodbo sklenili z namenom prikrajšanja tožnice pri dedovanju po pokojni materi (darovalki).

Sodišče prve stopnje se je torej z vprašanjem (ne)dobrovernosti pogodbenih strank ukvarjalo in ugotovilo, da njune slabe vere oziroma nedopustnega nagiba pri sklenitvi pogodbe tožnica ni dokazala.

10.Pritožba navedenih zaključkov v izpodbijani sodbi prepričljivo ne ovrže. S tem v zvezi v bistvenem navaja, da skupno premoženje nastane že po samem zakonu, ter da so bila zapustnici in toženki dejstva, na katera je tožnica opirala zatrjevanje o njuni nedobrovernosti v času sklenitve pogodbe, poznana in teh trditev nista prerekali. Višje sodišče ugotavlja, da gre za dokaj pavšalne navedbe, s katerimi tožnica po drugi strani natančne in logične dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti. Tožnica bi morala bolj konkretno prerekati argumente prvostopenjskega sodišča za zaključek o nedokazani slabovernosti strank darilne pogodbe, česar pa ni storila. Glede na navedeno se višje sodišče strinja, da ničnosti darilne pogodbe z dne 23. 6. 2011 ni mogoče ugotoviti. Izpodbojnosti pogodbe pa tožnica, kot rečeno, niti ni uveljavljala.

11.Dejstvo, da je darilna pogodba veljavna, pa samo zase še ne pomeni nujno, da je primarni stvarnopravni zahtevek že zato neutemeljen. Ne glede na veljavnost darilne pogodbe je namreč treba upoštevati tudi stvarnopravni vidik oziroma 72. člen SPZ. Kljub veljavnosti darilne pogodbe bi namreč tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom uspela, če bi se izkazalo, da je bila toženka kot pridobiteljica nepremičnine slaboverna. Slabovernemu pridobitelju namreč ni mogoče nuditi stvarnopravnega varstva.

12.Skladno z 72. členom SPZ se dobra vera tretjega - pridobitelja posamezne stvari iz skupnega premoženja domneva. Dokazno breme o slabovernosti je tako na tistem, ki slabo vero zatrjuje. Šteje se, da je bil pridobitelj slaboveren le, če je vedel, da gre za razpolaganje s skupnim premoženjem, in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika.

Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, slabe vere strank darilne pogodbe ni dokazala. Iz njene trditvene in dokazne podlage ne izhaja, da bi toženka vedela, da darovalka B. A. razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja. Še manj pa, da bi toženka vedela, da darovalka z nepremičnino razpolaga samovoljno.

13.Posledično tudi ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zadevna nepremičnina dejansko skupno premoženje B. A. in A. A. ali ne. Tudi če bi šlo za skupno premoženje, namreč tožnica s primarnim stvarnopravnim zahtevkom ne bi mogla uspeti že zaradi nedokazane slabovernosti toženke.

14.Izpodbijana sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen.

15.Ob vsem povedanem pa višje sodišče opozarja še na bistveno dejstvo, da se je tožnica (skupaj s toženko) v korist matere B. A. (darovalke) odpovedala dedovanju po pokojnem očetu A. A. V zapuščino A. A. je spadalo tudi njegovo skupno premoženje, torej se je tožnica odpovedala tudi dedovanja tega premoženja v korist B. A., slednja pa je tako na originaren način (z dedovanjem) pridobila premoženje A. A., ki je obstajalo ob njegovi smrti, torej tudi njegov delež na skupnem premoženju.

16.Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, višje sodišče pa ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijana odločitev o glavni stvari (II. in III. točka izreka sodbe) ter posledično tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka sodbe; prvi odstavek 154. člena ZPP) je pravilna. Neutemeljeno pritožbo je zato višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo toženka, saj z njim ni prispevala k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1

VSRS sodba II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012.

2

VSRS sodba II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011, VSL sodba in sklep II Cp 1869/2020 z dne 15. 1. 2021 in druge.

3

VSRS sodba II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011.

4

Točka 24 razlogov izpodbijane sodbe.

5

Točka 25 razlogov izpodbijane sodbe.

6

VSRS sodba II Ips 207/2008 z dne 14. 10. 2010.

7

VSRS sodba in sklep II Ips 159/2018 z dne 1. 2. 2018, VSRS sodba II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012, VSM sodba I Cp 961/2018 z dne 13. 8. 2019 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 52 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 72

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.