Jedro

Naročnik prevoza je dolžan plačati prevoznino in druge stroške prevoza.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 115.316.511,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.7.1992 do plačila. Toženi stranki je naložilo plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 845.032,00 SIT in 244.026,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki s konkludentnimi dejanji stopili v razmerje z značilnostmi prevozne pogodbe glede vlakovnih kompozicij z vojaško opremo, neutemeljeni. Zato je tudi nepravilen zaključek, da je tožena stranka kot naročnica prevoza dolžna plačati vozovno zamudnino in druge stroške. Pri tem bi moralo upoštevati dejstvo, da je vse prevoze, na katere se nanašajo vtoževani stroški, dejansko naročila bivša JLA, iz česar izhaja, da je ona materialnopravno dolžnica. Dejstvo, da je oprema, ki je bila naložena na vlakovne kompozicije, prešla v upravljanje tožene stranke, pri tem ni pomembno, saj sprememba lastništva ne pomeni avtomatično spremembe osnovnega prevoznega razmerja. Tožena stranka zato v tem sporu ni pasivno legitimirana. Glede na dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, je mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožeči stranki preprečila izpolnitev prevozne pogodbe, sklenjene z JLA. Ta dejanja pa glede na splošno znane razmere agresije na Republiko Slovenijo z njene strani niso bila protipravna, zato tudi ni odškodninsko odgovorna, pri tem pa tožena stranka niti ni izkazala nastanka škode.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je imela tožeča stranka kot podjetje posebnega pomena obveznosti za obrambo, med katere spada opravljanje posebnih storitev v lastno breme.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do v pritožbi očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji ter v tem postopku izvedenih dokazov, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana. Za svoje zaključke o tem je sodišče prve stopnje podalo prepričljive in logične razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka s svojim aktivnim ravnanjem (ukazi), s katerim je posegla v prvotno pogodbeno razmerje med pošiljateljem JA in tožečo stranko glede vlakovnih kompozicij z vojaško opremo, ki jo je nazadnje tudi sama prevzela, vzpostavila novo pogodbeno razmerje med njo in tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je to pogodbeno razmerje pravilno materialnopravno ocenilo kot razmerje prevozne pogodbe po določbah Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (Ur.l. SFRJ 2/74 s spremembami), po katerih je tožena stranka naročnica prevoza. Kot pogodbena stranka pa ima pogodbene obveznosti iz 1. odst. 39. člena navedenega zakona, med katere spada tudi plačilo zamudnine, kar je sicer predmet tožbe. Zato so drugačne pritožbene trditve neupoštevne.

Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka to pogodbeno obveznost priznala z vlogo št. 40/484 in jo tudi delno izpolnila s plačilom prevoznih stroškov. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka kot podlago za tožbeni zahtevek uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke. Iz navedb, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji, izhaja, da zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti, saj je toženo stranko štela kot naročnico premikov, ki jih je naročala kot del aktivnosti v zvezi s prevzemom v upravljanje premičnega premoženja, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade po 1. odst. 9. člena navedenega ustavnega zakona (Ur. l. RS, št. 1-6/91-I). Zato so pritožbene navedbe v to smer neupoštevne. Neupoštevne pa so tudi preostale pritožbene navedbe, saj se le pavšalno sklicujejo na dolžnosti tožeče stranke kot podjetja posebnega pomena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati vtoževani zahtevek, saj gre za njeno pogodbeno obveznost. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).