Jedro

V tretjem odstavku 73. člena ZDSS je določeno, da v primeru, če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pa pomeni, da sodišče po uradni dolžnosti ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava, kot sicer to zahteva določba 386. člena ZPP.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka sama nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke (predlagatelja) in je sklepe samoupravnih organov tožene stranke (udeleženca) z dne 25.11.1987 in 29.12.1987, s katerimi je bil tožeči stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo tako, da je tožeči stranki za storjene kršitve delovnih obveznosti izreklo disciplinski ukrep razporeditve na druga dela in naloge za dobo enega leta, ugodilo pa je tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko odločbo, pri čemer je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo. V reviziji graja dokazno oceno in odločitev sodišča, saj meni, da je zaradi nje prizadet in izjemno hudo oškodovan. V obširni vlogi polemizira z dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče, graja slabo izveden dokazni postopek, ponuja dodatne dokaze oziroma predlaga izvedbo že predlaganih dokazov in meni, da bi dokazni postopek, če bi bil pravilno voden, sodišče lahko pripeljal do zaključka, da sam ni kršil nobenega predpisa in toženi stranki ni povzročil materialne škode, tako da tudi ni mogel storiti očitanih kršitev delovne obveznosti.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe, navajala, da tožeča stranka ni navedla revizijskih razlogov, zaradi katerih izpodbija pravnomočno odločbo, da splošne revizijske navedbe niso utemeljene in da zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št.19/94). V takih primerih veljajo posebne določbe postopka, ki jih vsebuje ta zakon in se za take postopke ne uporabljajo določbe 386. člena ZPP, ki določa, da revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. V tretjem odstavku 73. člena ZDSS je namreč določeno, da v primeru, če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pa pomeni, da sodišče po uradni dolžnosti ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava, kot sicer to zahteva določba 386. člena ZPP.

V reviziji tožeča stranka navaja dejstva in graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, ne zatrjuje pa direktno niti bistvenih kršitev določb postopka niti nepravilne uporabe materialnega prava. Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije praviloma ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi in bi tudi morebitna nova dejstva bila upoštevna samo tedaj, če bi bila v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Takih kršitev pa tožnik v reviziji ne uveljavlja, enako kot tudi ne zmotne uporabe materialnega prava. Glede na povedano revizijsko sodišče zato reviziji ni moglo ugoditi, ampak jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožena stranka je za vložitev odgovora na revizijo sicer prijavila stroške, vendar je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP presodilo, da odgovor ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve in je zato sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).