Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., ki jih zastopa Odvetniška družba Č. o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 118/2003 z dne 12. 2. 2004 se ne sprejme.
1.V pravdnem postopku je bilo odločeno, da morajo pritožniki (tedaj toženci) tožnici nerazdelno plačati 4.000.000 SIT s pripadki. Sodišča so ugotovila, da je utemeljen regresni zahtevek tožnice (Republike Slovenije), ki ji je nastal s tem, ko je policistu izplačala odškodnino za škodo, ki mu jo je povzročil tedaj še mladoletni prvi toženec, za katero poleg njega odgovarjata tudi njegova starša (drugi in tretji toženec).
2.V ustavni pritožbi pritožniki navajajo, da se sodišča v pravdnem postopku ne bi smela opreti na odločbo, ki je bila v kazenskem postopku izdana proti prvemu pritožniku. Navajajo, da je bil kazenski postopek zoper prvega pritožnika kot mladoletnika ustavljen. Menijo, da sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti ni kazenska obsodilna sodba, le na takšno sodbo pa bi pravdno sodišče bilo vezano v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Menijo, da bi pravdno sodišče moralo samostojno ugotoviti, ali je storilec storil kaznivo dejanje in da s tem obstoji podlaga odškodninske odgovornosti. Zatrjujejo kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Navajajo, da jim v pravdnem postopku ni bila zagotovljena možnost obrambe in da "se jim je sodilo v nenavzočnosti". Njihov pooblaščenec naj bi namreč pred narokom strankam odpovedal pooblastilo, zaradi česar je bil narok opravljen v odsotnosti tožencev, ki jih sodišče na narok ni vabilo. Navajajo, da je njihov pooblaščenec vabilo na narok prejel dne 12. 3. 2001, da je pooblastilo odpovedal dne 25. 4. 2001, da je sodišče odpoved pooblastila prejelo 30. 4. 2001 in da je bil narok opravljen dne 15. 5. 2001. S tem, ko je bil narok opravljen v odsotnosti tožencev, naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Menijo, da bi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva stranke moralo poučiti o posledicah prenehanja pooblastilnega razmerja. Sodišče naj bi stranke postavilo v neenakovreden položaj, njihove pravice pa enostavno "poteptalo". Zatrjujejo, da je zaradi ravnanja sodišča v zvezi z vabljenjem na narok prišlo do kršitev ustavnih jamstev glede kazenskega postopka po 29. členu Ustave. Menijo namreč, da ta jamstva učinkujejo tudi v pravdnem postopku. Navajajo tudi, da je regresni zahtevek po višini neutemeljen ter da ni v skladu s sodno prakso.
3.Navedbe pritožnikov, s katerimi izražajo svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. To velja glede njihovih navedb o pretirani višini regresnega zahtevka (pri čemer je njihov očitek o neskladju z uveljavljeno sodno prakso povsem pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti). Isto pa velja tudi glede očitka o tem, da sodišče v pravdnem postopku ne bi smelo izreči, da je vezano na sklep o ustavitvi postopka zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti. Pritožniki namreč navajajo le, da je takšno stališče v nasprotju z zakonom, saj 14. člen ZPP določa le vezanost na kazensko obsodilno sodbo. Vendar ne izkažejo, da bi to stališče bilo v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Pritožniki bi morali izkazati razloge, da je razlaga, po kateri je sklep o ustavitvi postopka zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti mogoče enačiti s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, nesprejemljiva z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine (za tak položaj bi šlo, če niti sam zakon z izrecno določbo ne bi smel uveljaviti takšne rešitve). Pritožniki se sicer sklicujejo na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, vendar je ta očitek le pavšalen. Domnevno spornost vezanosti pravdnega sodišča na sklep o ustavitvi postopka zoper mladoletnika pritožniki obrazloženo utemeljijo le s sklicevanjem na zakonske določbe (14. člen ZPP). Sicer pa velja dodati, da v obravnavani zadevi za problematiko učinkovanja 14. člena ZPP (identično dejansko stanje v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom in vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo) sploh ne gre. Vrhovno sodišče je namreč na tovrsten očitek pritožnikov odgovorilo in pojasnilo, da se sodišči prve in druge stopnje na odločbo, izdano v kazenskem postopku, nista sklicevali v smislu vezanosti. Šlo je le za enega izmed dokazov, ki jih je bilo mogoče upoštevati obenem z drugimi dokazi. Ne drži tudi očitek, da bi pravdno sodišče moralo samostojno oceniti, ali je prvi pritožnik storil kaznivo dejanje, ker naj bi bila to podlaga za obstoj odškodninske obveznosti. Sam obstoj odškodninske obveznosti namreč ni odvisen od tega, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem ali ne. Protipravnost ravnanja storilca sicer je pogoj za obstoj odškodninske obveznosti, seveda pa ni treba, da se protipravnost izraža ravno v storitvi kaznivega dejanja.
4.Okoliščine, ki jih pritožniki navajajo v zvezi z vabljenjem na narok in posledično v zvezi z njihovo neudeležbo na naroku, ne omogočajo sklepa o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. V skladu s to ustavno pravico je stališče, da mora sodišče v primeru, ko stranko zastopa pooblaščenec, vsa pisanja vročati le pooblaščencu. Sodišču tudi ni mogoče očitati kršitve človekovih pravic, če je v primeru, ko za preklic oziroma odpoved pooblastila ni vedelo, pisanje vročilo (bivšemu) pooblaščencu in ne strankam. Če sodišče za odpoved oziroma preklic pooblastila ni vedelo, seveda drugače tudi ni moglo ravnati. V obravnavani zadevi je bila vročitev pooblaščencu v času, ko sodišče za odpoved pooblastila še ni zvedelo, torej pravilno in tudi z vidika ustavnih jamstev glede učinkovite možnosti obrambe v postopku ustrezno opravljena. Ni ustavne zahteve, da bi v primeru, ko po pravilno opravljeni vročitvi pooblaščencu ta odpove pooblastilo oziroma ko ta odpoved za sodišče postane upoštevna (to pa je od tedaj, ko zanjo zve), sodišče pisanje, ki je že bilo pravilno vročeno, moralo vročati še enkrat. Prav tako je treba upoštevati, da morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko (na primer obveznost pooblaščenca, da še določen čas po odpovedi pooblastila opravlja procesna dejanja v korist stranke) lahko utemeljijo samostojne zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ne morejo pa imeti učinkov na veljavnost opravljenih procesnih dejanj v postopku oziroma na posledice opustitve teh ravnanj.
5.Jamstva, ki jih določa 29. člen Ustave, se po izrecni določbi Ustave nanašajo na kazenski postopek, zato se na ta jamstva v ustavni pritožbi zoper sodno odločbo, izdano v pravdnem postopku, ni mogoče sklicevati. Jamstva poštenega postopka v civilnih zadevah izhajajo (glede tistega, kar je bistveno za obravnavano zadevo) iz 22. člena Ustave. Glede tega pa je bilo odgovorjeno v prejšnji točki.
6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata
dr. Dragica Wedam Lukić