Jedro

Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeležki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP.

Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.

Izrek

I. 1. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Ministrstva za okolje in prostor, Direktorat za okolje, Sektor za strateško presojo vplivov na okolje, št. 35409-3/2020-95 z dne 30. 7. 2021, odpravi v 1. točki izreka.

2. Zahteva tožeče stranke: 1. Sindikat A., 2. Sindikat B., da se ji prizna stranska udeležba v upravni zadevi odločitve o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana/programa na okolje za Nacionalno strategijo za opuščanje rabe premoga in prestrukturiranja regij v skladu z načeli pravičnega prehoda Ministrstva za okolje in prostor v zvezi z odločbo Republike Slovenije Ministrstvo za okolje in prostor št. 35409-3/2020-2550-86 z dne 14. 6. 2021, se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške sodnega postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za okolje, Sektor za strateško presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju upravni organ ali tožena stranka) odločilo, da se: (-) zahteva Odvetniške pisarne A., d. o. o. Ljubljana, ki je pooblaščenec Sindikata A. in Sindikata B. (v nadaljevanju vlagatelj ali tožeča stranka), v zadevi priznanja statusa stranskega udeleženca v postopku celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo opuščanja rabe premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda (v nadaljevanju Nacionalna strategija), zavrne (1. točka izreka); (-) zahteva za vročitev odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35409-3/2020-2550-86 z dne 14. 6. 2021, zavrže (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ 30. 6. 2021 prejel zahtevo vlagateljev za priznanje statusa stranskega udeleženca v zvezi z odločbo št. 35409-3/2020-2550-86 z dne 14. 6. 2021 in za njeno vročitev. Zahteva je bila vložena na podlagi 43. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Upravni organ je ugotavljal, da je bil vlagatelj zahteve vključen v pripravo Nacionalne strategije, saj je bil C. C. na podlagi sklepa Ministrstva za infrastrukturo (v nadaljevanju MI), št. 360-45/2019/46 z dne 17. 6. 2019, od 17. 6. 2019 član operativne delovne skupine za pripravo ukrepov prestrukturiranja premogovnih regij. Hkrati je bil vlagatelj na srečanjih operativne delovne skupine sproti in redno seznanjen tudi s postopkom celovite presoje vplivov na okolje. Upravni organ je še ugotavljal, da so člani operativne delovne skupine tudi predstavniki nevladnih organizacij, ki so status stranskega udeleženca zahtevali na samem začetku postopka celovite presoje vplivov na okolje v letu 2020. Take zahteve pa v postopku celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo ni podal vlagatelj zahteve.

4. Upravni organ je ocenil, da iz dejstev in okoliščin izhaja, da bi vlagatelj zahteve lahko vedel, da je bil uveden postopek celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo po 40. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), saj je upravni organ odločbo, št. 35409-3/2020/16 z dne 20. 5. 2020, o tem, da je za Nacionalno strategijo treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje 3. 6. 2020 javno objavil na svoji spletni strani in s tem je odločba postala javno dostopna vsej zainteresirani javnosti. Iz okoliščin, da je bil uveden postopek celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo, bi vlagatelj zahteve prav tako lahko utemeljeno sklepal, da bo odločba o potrditvi vplivov na okolje izdana. Upravni organ je ocenil, da ni pravilna in ne resnična navedba vlagatelja zahteve, da ni vedel niti mogel vedeti, da postopek okoljske presoje poteka. Prav tako je bilo javno objavljeno Okoljsko poročilo z informacijo, da poteka celovita presoja vplivov na okolje, na katero je javnost lahko podala pripombe od 15. 3. 2021 do vključno 15. 4. 2021. Sočasno sta bila objavljena dva dokumenta, in sicer Nacionalna strategija in Okoljsko poročilo, kar je razvidno iz spletne strani MI. Upravni organ je menil, da je bil vlagatelj zahteve s to informacijo seznanjen, saj je 15. 4. 2021 podal mnenje glede Nacionalne strategije, kar je razvidno iz odgovorov na pripombe, objavljenih na spletni strani MI. Vlagatelj zahteve pa ni podal mnenja na Okoljsko poročilo, kar je prav tako razvidno iz spletne strani MI. Iz vsega navedenega izhaja, da je vlagatelj zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca ves čas poteka postopka celovite presoje vplivov na okolje vedel oziroma bi lahko vedel, da tak postopek poteka. Upravni organ med trajanjem postopka zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca od vlagatelja ni dobil, zato mu statusa stranskega udeleženca tudi ni dodelil in posledično ne vročil odločbe.

5. Glede na dejstvo, da je bil vlagatelj zahteve član operativne delovne skupine in je sodeloval pri pripravi Nacionalne strategije, v katero so bile vključene tudi nevladne organizacije, ki so v postopku celovite presoje vplivov na okolje aktivno sodelovale s priznanim statusom stranskega udeleženca po ZVO-1, in dejstvo, da je bila izvedba postopka celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo javno objavljena na spletni strani tožene stranke od dne 3. 6. 2020, prav tako pa je bilo javno objavljeno Okoljsko poročilo, vlagatelja zahteve ne moreta trditi, da sta za izvedbo postopka celovite presoje vplivov na okolje izvedela šele 14. 6. 2021 ob objavi odločbe o sprejemljivosti vplivov Nacionalne strategije na okolje po 46. členu ZVO-1, ko je bila odločba o sprejemljivosti plana na okolje javno objavljena na spletni strani MI. Upravni organ je zaključil, da se zaradi navedenega zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca vlagatelju zavrne in se posledično tako zavrača tudi zahteva za vročitev odločbe.

6. Upravni organ je ocenil, da niso izpolnjeni procesni pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP za priznanje statusa stranskega udeleženca in vročitev odločbe, ker za izdajo odločbe niso vedeli niti iz okoliščin niso mogli sklepati, da bo le-ta izdana. Navedel je, da se zato ni opredeljeval do pravnega interesa vlagateljev zahteve po 43. in 142. členu ZUP, prav tako se ni opredeljeval do drugih navedb vlagateljev zahteve.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

7. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je zoper 2. točko sklepa tožene stranke z dne 30. 7. 2021, s katero je tožena stranka zavrgla zahtevo za vročitev odločbe tožene stranke, št.: 35409-312020-2550-86 z dne 14. 6. 2021, na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP na pristojni organ vložila pritožbo z dne 13. 8. 2021, o kateri še ni odločeno. Navajala pa je, da v predmetni zadevi, ki se v upravnem postopku vodi pod št. 35409-3/2020/95, vlaga tožbo v upravnem sporu zoper 1. točko izreka sklepa z dne 30. 7. 2021 zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev ustavnih jamstev v postopku.

8. V zvezi s tožbenim razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka ter ustavnih jamstev je navajala, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, posledično pa je podala pomanjkljivo obrazložitev. Tožena stranka je zahtevo za priznanje stranske udeležbe v postopku zavrnila iz razloga, ker naj ne bi bil izpolnjen procesni pogoj iz drugega odstavka 229. člena ZUP, da oseba za izdajo odločbe ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. V obrazložitvi svojo odločitev vseskozi utemeljuje z navedbami, da je tožeča stranka morala in mogla vedeti za postopek celovite presoje vplivov na okolje. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka povsem napačno povzemala navedbe iz zahteve za priznanje stranske udeležbe ter vročitev odločbe z dne 14. 6. 2021. Tožeča stranka v zahtevi ni zatrjevala, da naj ne bi bila seznanjena s postopkom celovite presoje vplivov na okolje v predmetni zadevi oziroma da bi se naj s postopkom seznanila šele 14. 6. 2021, kot je na 4. strani izpodbijanega sklepa navajala tožena stranka. Tožeča stranka je navajala, da zatrjuje ravno nasprotno, in sicer, da se je postopka ves čas aktivno in dejansko udeleževala, kar tudi sama dokazuje z vso že priloženo dokumentacijo. Na podlagi ugotovljenega dejstva, da se je tožeča stranka postopka celovite presoje vplivov na okolje ves čas aktivno udeleževala in je zanj vedela, je tožena stranka v obrazložitvi sklepa zaključila, da ni podan procesni pogoj na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP. Takšen zaključek in obrazložitev sta povsem nelogična, protispisna in kontradiktorna.

9. Tožeča stranka se je z izdajo odločbe z dne 14. 6. 2021 naključno seznanila šele 18. 6. 2021, ko je zasledila njeno objavo na spletni strani MI. Tožeča stranka za izdajo odločbe od dne, ko je za vse stranke in stranske udeležence v postopku pričel teči 15. dnevni pritožbeni rok, ni vedela in tudi ni mogla vedeti. Od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da bo v obdobju od podaje pripomb na osnutek Nacionalne strategije, to je od 15. 4. 2021, do objave odločbe, to je do 15. 6. 2021, vsak dan preverjala spletne strani ministrstev.

10. Tožeča stranka je toženi stranki očitala napačno interpretacijo določbe drugega odstavka 229. člena ZUP. Sklicevala se je na sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije, primeroma je navajala sodbo UPRS II U 372/2015. Iz sodne prakse izhaja, da oseba, ki je vedela za izdajo odločbe oziroma je mogla sklepati, da je bila odločba izdana, mora zahtevati ali osebno vročitev odločbe ali v roku za stranko vložiti pritožbo. Tožeča stranka je v konkretnem primeru storila oboje.

11. V skladu s pravno teorijo je potrebno pred vročitvijo odločbe zmeraj presoditi, ali ima oseba lahko položaj stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar mora organ ugotoviti, ali oseba, ki zahteva vročitev, ima pravni interes. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno navajala, da se do pravnega interesa tožeče stranke ni opredeljevala, s čimer je postopala v nasprotju s postopkovnimi pravili upravnega postopka.

12. Tožeča stranka je že predhodno izkazala svoj pravni interes, saj je bila v postopku celovite presoje vplivov na okolje za izvedbo Nacionalne strategije vseskozi aktivna udeleženka. Na podlagi sklepa o spremembi sklepa o ustanovitvi operativne delovne skupine za pripravo ukrepov prestrukturiranja premogovnih regij, št. 360-45/2019/215 z dne 11. 5. 2021, izdanega s strani MI, je bila tožeča stranka imenovana tudi za članico operativne delovne skupine za pripravo ukrepov prestrukturiranja premogovnih regij. 15. 4. 2021 je tožeča stranka v postopku javne razgrnitve plana podala pripombe na osnutek Nacionalne strategije, ki so bile objavljene na spletni strani MI. Tožena stranka je zato napačno ugotavljala, da tožeča stranka svoje stranske udeležbe ni priglasila oziroma zahtevala že v postopku pred izdajo odločbe. Res je tožeča stranka vložila pripombe in s tem prijavila svojo stransko udeležbo na obrazcu, katerega uporabo v postopku podaje pripomb na Nacionalno strategijo je zahteval sam organ. Obrazec/tabela ni izrecno poimenovana kot zahteva za priznanje stranske udeležbe, vendar je odločilna vsebina vloge, ne pa njen naziv.

13.Tožeča stranka je v pripombah na osnutek Nacionalne strategije z dne 15. 4. 2021 obširno utemeljila in obrazložila, zakaj Nacionalna strategija posega v pravice, ki so varovane z najvišjimi pravnimi akti. Nacionalna strategija namreč popolnoma spregleda delavce, zaposlene v D., ki se bodo v primeru preuranjenega zaprtja rudnika znašli v izrazito ranljivem položaju zaradi izgube služb, spregleda pripravo učinkovite strategije in načrtov za blaženje posledic, ki bodo nastale delavcem in njihovim družinam. V Nacionalni strategiji niti v eni točki ni obravnavan položaj delovnih invalidov. V nadaljevanju tožbe je tožeča stranka povzemala svoje navedbe, ki jih je podala v pripombah z dne 15. 4. 2021. Navajala je, da je prva tožeča stranka reprezentativni sindikat v dejavnosti premogovništva. Njegove sindikalne podružnice so reprezentativni sindikati v vseh družbah, ki tvorijo skupino D. Tožeča stranka vsekakor predstavlja določen oziroma vsaj določljiv krog posameznikov, v pravice katerih je z Nacionalno strategijo neposredno poseženo. Navajala je, da obstaja legitimen cilj MI za reševanje in izboljšanje okoljske problematike, ki se zasleduje z zaprtjem premogovnikov, vendar Nacionalna strategija ne vsebuje jasne in določljive rešitve, ki bodo zagotavljale pravičen prehod delavcem in njihovim družinam, ki bodo zaradi prehoda v brezogljično družbo prizadeti. V nadaljevanju je tožena stranka navajala določbe o varstvu pravic delavcev, socialne varnosti in varovanja družine, ki jih je država dolžna varovati in v katere je z Nacionalno strategijo poseženo.

14.Tožeča stranka je navajala, da je svoj pravni interes izkazala in je bila stranska udeleženka vsaj v materialnem smislu in de facto udeleženka. Tožeča stranka je izpostavila, da je že v zahtevi z dne 23. 6. 2021 jasno navajala, da se je postopka aktivno udeleževala. Tožena stranka ni nikoli presojala pravnega interesa tožeče stranke, kar je tudi navajala v izpodbijanem sklepu. Posledično tožeče stranke ni upoštevala kot stranske udeleženke v postopku in ji tudi ni vročila odločbe z dne 14. 6. 2021, s tem pa je bilo poseženo v pravice tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in v pravico do pritožbe po 13. členu ZUP v zvezi s 25. členom Ustave RS. Izpodbijanemu sklepu je očitala, da je izrazito pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov za odločitev, mestoma je protispisen in je v nasprotju sam s seboj. Tožena stranka ni ugotavljala in se opredelila do pravnega interesa tožeče stranke in je celo napačno štela, da tožeča stranka svoje udeležbe ni priglasila v postopku celovite presoje vplivov na okolje.

15.Tožeča stranka je sodišču predlagala, da odloči, da se sklep tožene stranke, št. 35409-3/2020/95 z dne 30. 7. 2021, odpravi in spremeni tako, da se tožeči stranki prizna stranska udeležba v upravni zadevi odločitve o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana/programa za okolje za Nacionalno strategijo tožene stranke v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35409-3/2020-2550-86 z dne 14. 6. 2021. Podredno je predlagala, da sodišče sklep tožene stranke, št. 35409-3/2020/95 z dne 30. 7. 2021, odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlagala je tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

16.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarjala, da gre v konkretnem primeru za dva različna postopka pri dveh različnih organih. Priprava in sprejem Nacionalne strategije je v pristojnosti MI, ki je tudi pripravljalo dokument. Za pripravo Nacionalne strategije je MI s sklepom z dne 17. 6. 2019 ustanovilo delovno skupino, katere članica je bila tudi tožeča stranka, ki je v več kot eno leto trajajočem postopku ves čas sodelovala. V skladu z drugim odstavkom 40. člena ZVO-1 pa se za plan/program/strategijo izvede celovita presoja vplivov na okolje, za izvedbo katere je pristojno ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, torej tožena stranka.

17.Za Nacionalno strategijo je tožena stranka izdala odločbo, št. 35409-3/2020/16 z dne 20. 5. 2020, s katero je bilo odločeno, da je v postopku priprave in sprejemanja Nacionalne strategije treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Tožena stranka je izpostavila, da je postopek celovite presoje vplivov na okolje za vsak plan/program/strategijo po 40. členu ZVO-1 samostojen upravni postopek, za izvedbo katerega je pristojna tožena stranka. V postopku izvedbe celovite presoje vplivov na okolje so bile vložene pravočasne vloge določenih društev za priznanje statusa stranskega udeleženca, ki jim je bil status priznan. Društva s podeljenim statusom za varovanje ohranjanja narave in varstva okolja so bila pri MI vključena v pripravo Nacionalne strategije in s sklepom z dne 17. 6. 2019 prav tako imenovana v delovno skupino za njeno pripravo, pa so za vključitev v postopek celovite presoje vplivov na okolje Nacionalne strategije podala vlogo za priznanje stranskega udeleženca.

18.Tožeča stranka je ves čas priprave Nacionalne strategije sodelovala z MI in je 15. 4. 2021 podala pripombe na Nacionalno strategijo, nikoli v tem času pa ni vložila vloge za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku celovite presoje pri toženi stranki, čeprav je za obstoj postopka vedela. Tožena stranka je poudarila, da je treba upoštevati ločenost postopkov, ki potekajo pri različnih upravnih organih. Pripomb na Nacionalno strategijo, ki jih je tožeča stranka vložila pri MI, zato ni mogoče enačiti z vlogo za udeležbo v postopku celovite presoje vplivov na okolje pri toženi stranki.

19.Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2021 še navajala, da je zmotno stališče tožene stranke, da naj bi šlo v konkretnem primeru za dva postopka pri dveh različnih organih. Po 40. členu ZVO-1 je predvidena obveznost, da se v postopku načrta izvede celovita presoja vplivov na okolje. Že iz jezikovne razlage zakonske določbe izhaja, da ne gre za dva popolnoma ločena in med seboj neodvisna postopka, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi že začete Nacionalne strategije. Kljub dejstvu, da je za presojo vplivov na okolje pristojna tožena stranka in ne MI, pa to ne pomeni, da gre za nov in ločen postopek. Zavrnitev priznanja statusa stranskega udeleženca ne more temeljiti na dejstvu, da določen postopek teče ločeno od drugega.

20.Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka sodelovala v postopku pred MI. Tožeča stranka je de facto udeleženka, tožena stranka pa je napačno ni upoštevala kot udeleženke in ji zato ni vročila odločbe z dne 14. 6. 2021. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožeča stranka ni nikoli zahtevala priznanja statusa stranske udeleženke, so napačne, saj je zahteva podana v roku za pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 6. 2021. Tožeča stranka je poudarila, da je jasno in nesporno, da je za postopek vedela, ni pa vedela za izdajo odločbe z dne 14. 6. 2021. Tožeča stranka se je sklicevala na drugi odstavek 229. člena ZUP in navajala, da je v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, vložila zahtevo po 229. členu ZUP.

21.Tožeča stranka je navajala, da v izpodbijanem sklepu niso pojasnjeni vsebinski razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje stranske udeležbe, teh pa tožena stranka ni pojasnila niti v odgovoru na tožbo. S tem so kršena postopkovna določila ZUP. Tožeča stranka se je sklicevala na 44. člen ZUP in dolžnost organa, da omogoči stransko udeležbo vsem osebam, ki imajo pravni interes. Menila je, da bi MI moralo v skladu s temi določbami tožečo stranko povabiti v postopek kot stransko udeleženko. Te obveznosti nista izpolnili ne MI ne tožena stranka. Tožeča stranka je še očitala toženi stranki, da se v zvezi z navedbami, da so določena društva pravočasno priglasila udeležbo, ni utemeljila, kdaj je potekel rok za vložitev zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca.

22.Na naroku 28. 11. 2023 je tožeča stranka še navajala, da je konkretne postopke vodil le en zunanji izvajalec, družba E., ki je oblikovala enoten spleti obrazec za podajanje pripomb, katerega uporaba je bila obvezna. V okviru tega obrazca so se podajale tudi pripombe na del Nacionalne strategije, ki je obravnavala vplive na okolje. Trdila je, da iz odločbe tožene stranke, št. 35409-3/2020-2550-66 z dne 14. 6. 2021, izhaja, da ni bilo drugega javno razgrnjenega poročila o morebitnih vplivih na okolje. Tožena stranka v I. točki obrazložitve navaja, da je celotno gradivo dostopno na portalu Energetika, med drugim tudi dopolnjena Nacionalna strategija. Na 2. strani te odločbe je navedeno, da je tožena stranka pri izdaji odločbe upoštevala prejete pripombe iz javne obravnave na osnutek Nacionalne strategije. To pomeni, da je tožena stranka upoštevala vsebino postopka, kot je bil oblikovan s strani družbe E., ta pa ni omogočala podajanja pripomb na Nacionalno strategijo in Okoljsko poročilo drugače, kot po spletnih tabelah. Tožeča stranka je navajala, da navedena odločba v IV. točki omenja le javno razgrnitev Nacionalne strategije, ne omenja pa Okoljskega poročila. Tožeča stranka je navajala, da je upoštevala navodila družbe E., ki je pripravljalec Nacionalne strategije in je vodila tudi postopek izdaje Okoljskega poročila in je oba postopka de facto združila in predpisala podajanje pripomb na enotnem obrazcu.

Dokazni sklep

23.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in predložen listinski dokaz tožeče stranke (priloga A3).

24.Dokazni predlog tožeče stranke za pridobitev in branje listinskih dokazov, in sicer sklepa MI z dne 11. 5. 2021 o spremembi sklepa o ustanovitvi operativne delovne skupine za pripravo ukrepov prestrukturiranja premogovnih regij, elektronske povratnice z dne 15. 4. 2021, pripomb tožeče stranke na Nacionalno strategijo z dne 15. 4. 2021 in odgovorov na prejete pripombe tožeče stranke na Nacionalno strategijo, je sodišče zavrnilo. Tožeča stranka je namreč z navedenimi listinami dokazovala članstvo v delovni skupini MI, ustanovljeni v okviru postopka sprejemanja Nacionalne strategije, in aktivno udeležbo v postopku, kakor tudi, da je MI njene pripombe na Nacionalno strategijo obravnavalo. Sodišče pa na podlagi vsebine izpodbijane odločbe in navedb strank v predmetnem postopku ugotavlja, da med strankama dejstva o članstvu tožeče stranke v delovni skupini pri MI in o tem, da je tožeča stranka vložila pripombe na Nacionalno strategijo, MI pa jih je obravnavalo in nanje podalo odgovore, niso sporna, nespornih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

25.Sodišče nadalje ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za zaslišanje zakonitih zastopnikov posamezne tožeče stranke, za zaslišanje oseb, ki so vodile postopek priprave Nacionalne strategije, in oseb, ki so izdale izpodbijano odločbo. Našteti dokazni predlogi so prepozni z vidika določb drugega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1, saj so bili prvič podani v tožbi, ne pa pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka je kot razlog, čemu teh dokazov ni navedla že v upravnem postopku, navajala, da glede na to, kako je potekal postopek s strani družbe E., ni pričakovala, da je tožena stranka ne bo štela za stransko udeleženko. Sodišče ocenjuje, da ne gre za opravičene razloge. Sestavine vloge predpisuje ZUP (66. člen ZUP), ki tudi uzakonja obveznost stranke, da natančno navede dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, in za svoje navedbe predlaga dokaze (prvi in drugi odstavek 140. člena ZUP). Poleg tega določba drugega odstavka 142. člena ZUP osebi, ki zahteva udeležbo v postopku, posebej nalaga, da poleg določnih navedb o obstoju pravnega interesa predloži (predlaga) tudi dokaze. Trditveno in dokazno breme, ko uveljavlja svojo pravico ali pravno korist oziroma vlaga zahtevek, je tako na strani stranke. Te svoje dolžnosti se stranka ne more razbremeniti z navedbami, da je bila odločitev o zahtevku glede na predhodno voden postopek zanjo presenečenje.

26.Sodišče dodaja, da zaslišanje osebe, ki je vodila postopek priprave Nacionalne strategije pri MI ni potrebno tudi iz razloga, ker je tožeča stranka z njenim zaslišanjem dokazovala svojo aktivno udeležbo v postopku, ki je tekel pri MI, kar pa ni sporno. Zaslišanje upravnega organa (oseb, ki so izdale izpodbijano odločbo) o predhodni udeležbi tožeče stranke v postopku, v katerem je izdan izpodbijani upravni akt, je neprimeren dokaz. Zaslišanje priče je eno izmed dokaznih sredstev za dokazovanje dejstev, ki so pomembna za odločbo. Kot priče se smejo zaslišati osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (229. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ). Priča v upravnem sporu ne more biti oseba, ki ne bi mogla imeti položaja priče v upravnem postopku izdaje izpodbijanega akta, konkretno organ (oseba), ki odloča o zahtevku stranke v upravnem postopku.

27.Ob tem, da je tožeča stranka z dokaznim predlogom za zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov prepozna, pa njuno zaslišanje za dokazovanje nespornih dejstev ni potrebno, kar je sodišče že pojasnilo. Kot bo sodišče še pojasnilo v nadaljevanju, ni sporno dejstvo, da je tožeča stranka za obstoj postopka celovite presoje vplivov na okolje vedela in da je pripombe podala v postopku priprave Nacionalne strategije. Ob navedenem pa je stvar pravne presoje, ali je šlo za enoten postopek in ali je z vložitvijo pripomb tožeča stranka izposlovala položaj stranske udeleženke v upravnem postopku celovite presoje vplivov na okolje. Nenazadnje je dejstvo, ali se je posamezna oseba udeleževala določenega postopka, razvidno iz spisovne dokumentacije konkretnega postopka. Listine v upravnem spisu pa je sodišče v okviru dokazovanja pregledalo in se bo do njih v nadaljevanju tudi opredelilo.

K I. točki izreka

28.V predmetnem upravnem sporu je sodišče odločitev, razvidno iz 1. in 2. točke I. dela izreka te sodbe, sprejelo iz v nadaljevanju opisanih razlogov.

29.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila o dveh zahtevkih tožeče stranke. V 1. točki izreka je zavrnila njen predlog za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo. V 2. točki izreka je tožena stranka zavrgla zahtevo za vročitev odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35409-3/2020-2550-86 z dne 14. 6. 2021. Sodišče ugotavlja, da je glede na navedbe, ki jih je tožeča stranka na poziv sodišča v zvezi z materialno procesnim vodstvom izrecno podala na naroku dne 28. 11. 2023, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti v predmetnem upravnem sporu le 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

30.Nobenega dvoma ni o tem, da je tožeča stranka pred upravnim organom zahtevala priznanje položaja stranske udeleženke. Splošna določba, ki ureja položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku, je 43. člen ZUP. Po tej določbi se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

31.Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, neposredna pa je, če obstaja in je aktualna v trenutku odločanja v upravnem postopku. Korist je pravna, če se opira na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

32.Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke za vstop v postopek kot stranske udeleženke zavrnila. Zavrnitev zahtevka odkazuje na zaključek, da je upravni organ odločal o utemeljenosti zahtevka in sprejel vsebinsko (meritorno) odločitev o zahtevku. V konkretnem primeru vsebinsko odločanje pomeni presojo obstoja pravnega interesa tožeče stranke, kot je opredeljen v citiranem 43. členu ZUP. Zahteva po obrazloženosti upravne odločbe, ki izhaja iz tretjega odstavka 210. člena ZUP in 214. člena ZUP, pa od upravnega organa terja, da v izreku zajeto odločitev pojasni. Sestavine upravne odločbe s polno obrazložitvijo so določene v prvem odstavku 214. člena ZUP, v skladu s katerim obrazložitev obsega: (-) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (-) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (-) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (-) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (-) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (-) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

33.Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je izpodbijan sklep pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe izrecno navedla, da se zato, ker ni izpolnjen procesni pogoj iz drugega odstavka 229. člena ZUP, da stranka za izdajo odločbe ni vedela, niti iz okoliščin ni mogla sklepati, da bo ta izdana, ni opredeljevala do pravnega interesa tožeče stranke po 43. in 142. členu ZUP. Vendar pa je tožena stranka pri tem spregledala, da je tožeča stranka v upravnem postopku postavila dva izrecna zahtevka, o katerih je tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe odločila. Z razlogi, ki jih je tožena stranka navajala, lahko utemeljuje le odločitev o zahtevku za vročitev končne odločbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), ne pa odločitve o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku.

34.Zahtevo za vročitev odločbe ima v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranski udeleženec, pa ji prvostopenjska (končna) odločba ni bila vročena. Taka oseba lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, ki je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Vročitev na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP temelji na presoji, da osebi, ki zatrjuje, da je stranski udeleženec v materialnem smislu, dejansko pripada ta procesni položaj tudi v formalnem smislu (smiselno enako kot v postopku po 142. členu ZUP). Pri presoji zahteve po drugem odstavku 229. člena ZUP je tako osrednji del preizkusa prav vprašanje pravnega interesa, pri čemer upravni organ v okviru zahteve po 229. členu ZUP o obstoju pravnega interesa oziroma pravici do stranske udeležbe v postopku ne odloči posebej. Če organ temu pritrdi in je podan tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ne izda posebnega akta, temveč priznanje pravice do udeležbe v tujem postopku izhaja že iz vročitve odločbe. Po drugi strani sklep o zavrženju zahteve za vročitev upravnega akta pomeni odklonitev priznanja pravice udeleževati se konkretnega postopka kot stranski udeleženec.

35.Glede na to, da morata biti pogoja za vročitev upravnega akta, predpisana v drugem odstavku 229. člena ZUP, izpolnjena kumulativno, sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni treba presojati izpolnitve obeh pogojev, če upravni organ ugotovi, da že eden od pogojev ni podan. Vendar pa je tožeča stranka v konkretnem primeru postavila tudi samostojen zahtevek za vstop v postopek. Tožena stranka je zato ravnala pravilno (prvi odstavek 213. člena ZUP), ko je odločila tudi o tem zahtevku, vendar pa že citirana pravila upravnega postopka od tožene stranke terjajo, da je odločba tudi v tem delu obrazložena. Izpodbijana odločba bi zato morala (ne glede na utemeljenost zahteve za vročitev odločbe z dne 14. 6. 2021) vsebovati razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno obravnavanemu zahtevku (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Povedano drugače, tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje obrazložitve k temu delu izreka. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala. Posledično se odločbe glede odločitve v 1. točki izreka ne da preizkusiti.

36.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz druge točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi primere, ko se odločba ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Zaradi navedene kršitve je sodišče odpravilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa (glej tudi 47. točko obrazložitve).

37.Tožeča stranka je s tožbo primarno zahtevala, da sodišče upravni akt odpravi in s sodbo samo odloči o stvari tako, da tožeči stranki prizna stransko udeležbo v upravnem postopku. Tožeča stranka je tako zahtevala odločitev v sporu polne jurisdikcije (4. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Prvi odstavek 65. člena ZUS-1 določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: (1.) bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; (2.) izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

38.Sodišče ob upoštevanju tožbenega zahtevka, da odloči o pravici tožeče stranke do sodelovanja v tujem postopku (prvi odstavek 7. člena ZUS-1), ocenjuje, da so podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1). Sodišče meni, da je takšna odločitev potrebna zaradi narave same pravice (odločanje o položaju stranke in njenih koristi v razumnem roku). Odločanje v sporu polne jurisdikcije je utemeljeno tudi na načelu ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1858/2015 z dne 16. 11. 2016). Sodišče je zato presojalo nadaljnje tožbene navedbe.

39.Sodišče ugotavlja, da je pri toženi stranki tekel postopek celovite presoje vplivov na okolje. V času izdaje izpodbijanega sklepa veljavni določbi prvega in drugega odstavka 40. člena ZVO-1 določata, da je zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive treba v postopku priprave plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb (v nadaljevanju plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, treba izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje. Celovita presoja vplivov na okolje se izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za področje urejanja prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, ribištva, rudarstva, kmetijstva, energetike, industrije, prometa, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbe prebivalstva s pitno vodo. Peti in šesti odstavek 40. člena ZVO-1 določata, da mora pripravljalec plana pred začetkom njegove priprave ministrstvu poslati obvestilo o svoji nameri, ministrstvo pa nato v 30. dneh od prejema obvestila pripravljalcu plana pisno sporoči, ali je za plan treba izvesti celovito presojo. Iz določb 3. razdelka III. poglavja ZVO-1 izhaja, da je pripravljalec plana lahko državni organ ali občina. Sodišče že tako iz vidika vsebine navedenih določb ne pritrjuje tožeči stranki, da postopek celovite presoje vplivov na okolje ni samostojen postopek, ločen od priprave in sprejemanja plana. Pripravljalci planov so lahko različni organi, tudi organi lokalnih skupnosti, pristojni organ za odločanje o celoviti presoji vplivov na okolje pa je vselej tožena stranka. Stališča sodišča ne more omajati dejstvo, da je tako upravni organ, pristojen za pripravo Nacionalne strategije, kot upravni organ, pristojen za celovito presojo vplivov na okolje, ministrstvo. Vsako ministrstvo je ustanovljeno za opravljanje upravnih nalog na določenih področjih (14. člen Zakona o državni upravi) in zato posamezno ministrstvo samostojno vodi upravne postopke, ki sodijo na njegovo delovno področje. K temu sodišča dodaja, da je tudi tožeča stranka na naroku 28. 11. 2023 potrdila, da sta, pravno gledano, tekla dva različna upravna postopka, vendar pa je tožeča stranka zatrjevala, da ji je bilo sodelovanje omogočeno le preko vnaprej pripravljenih elektronskih obrazcev družbe E., o čemer se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.

40.V konkretni zadevi sodišče na podlagi listin upravnega spisa, ki jih je na naroku 28. 11. 2023 prebralo v dokazne namene, ugotavlja, da je MI kot pripravljalec plana (Nacionalne strategije) na toženo stranko kot pristojni upravni organ za izvedbo postopka celovite presoje vplivov na okolje naslovil obvestilo o nameri priprave Nacionalne strategije. Tožena stranka je nato izdala odločbo, št. 35409-3/2020/15 z dne 7. 5. 2020, s katero je odločila, da je v postopku priprave in sprejemanja plana - Nacionalne strategije treba izvesti postopek celovite presoje vplivov na okolje.

41.Trditve tožeče stranke, ki jih je podala v tožbi in pripravljalnih vlogah, da je pred izdajo odločbe z dne 14. 6. 2021 tudi sama aktivno sodelovala v postopku, nimajo opore v spisovnem gradivu. Sodišče sledi ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, ki jih potrjujejo tudi skladne navedbe strank upravnega spora, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke sodeloval v operativni delovni skupini za pripravo ukrepov prestrukturiranja premogovnih regij. Vendar iz listin upravnega spisa ne izhaja, da je bila omenjena delovna skupina ustanovljena v okviru postopka celovite presoje vplivov na okolje. Izdajatelj sklepa o ustanovitvi delovne skupine ni tožena stranka, temveč MI, ki je imela v postopku celovite presoje vplivov na okolje kot pripravljalec plana položaj stranke. Tudi to dejstvo odkazuje na zaključek, da gre za ločena (samostojna) postopka, saj je MI v postopku priprave in sprejemanja Nacionalne strategije imel vlogo upravnega organa. Nadalje skladne navedbe strank odkazujejo na sklep, da je tožeča stranka s podajanjem pripomb na Nacionalno strategijo aktivno sodelovala v postopku priprave in sprejemanja Nacionalne strategije, v slednjem upravnem postopku pa je kot upravni organ odločalo MI. To pa ne velja za sodelovanje tožeče stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Listine upravnega spisa potrjujejo pravilnost navedb tožene stranke, da tožeča stranka do izdaje odločbe tožene stranke z dne 14. 6. 2021, ni sodelovala v postopku celovite presoje vplivov na okolje ne kot formalni in ne kot dejanski udeleženec.

42.Zatrjevanja tožeče stranke, da ji v upravnem postopku celovite presoje vplivov na okolje sodelovanje ni bilo omogočeno drugače, kot preko spletnih obrazcev, ki jih je pripravila družba E., nimajo opore v spisovnem gradivu. Sodišče poudarja, da že odločba tožene stranke, št. 25409-3/2020-2550-86 z dne 14. 6. 2021, katere vsebino je tožeča stranka na naroku izpostavljala, te navedbe negira. Sodišče sicer ugotavlja, da je tožeča stranka vsebino te odločbe povzemala netočno, zavajujoče ali mimo konteksta obrazložitve. Tožena stranka, ki je celovito presojo vplivov na okolje presojala za Nacionalno strategijo, je namreč v I. točki obrazložitve po alinejah povzela gradivo, ki se nanaša na Nacionalno strategijo in je dostopno na portalu Energetika. V tem kontekstu je med drugim naštevala dopolnjeno Nacionalno strategijo, ki jo je izdelala družba E., prejete pripombe iz javne razgrnitve na osnutek Nacionalne strategije iz maja 2021, nenazadnje pa tudi Okoljsko poročilo, ki ga je izdelal konzorcij EIMV. Povzemanje vsebine objav na spletnem portalu ne zadostuje za zaključek, da gre za dokumente, na podlagi katerih je odločala tožena stranka. Pač pa iz povzete obrazložitve izhaja, da je družba E. pripravila Nacionalno strategijo, ne pa tudi Okoljskega poročila. Tožena stranka je postopek sprejemanja Okoljskega poročila opisala v II. točki obrazložitve, iz katere prav tako ne izhaja, da je bila v ta postopek na kakršenkoli način vpeta družba E. Iz vidika trditev tožeče stranke je pomembno poudariti, kar izhaja tudi iz obravnavane odločbe, da so bili k podaji mnenja o Okoljskem poročilu pozvani različni deležniki (ministrstva in organizacije), ki mnenj niso posredovali po vnaprej predpisanih ali pripravljenih obrazcih ali tabelah, temveč v obliki pisnih vlog. Iz listin upravnega spisa je razvidno, kar je navedeno tudi v odločbi z dne 14. 6. 2021, da so na enak način (s pisnimi vlogami) mnenja k Okoljskemu poročilu podali tudi stranski udeleženci. Spisovno gradivo upravnega spisa namreč potrjuje ugotovitve izpodbijanega sklepa, da je tožena stranka ugodila zahtevam organizacij oziroma društev F., G., H., I., J. in K., za udeležbo v postopku.

43.Sodišče zaključuje, da trditve tožeče stranke, da ji je bilo sodelovanje v postopku celovite presoje vplivov na okolje za Nacionalno strategijo onemogočeno zaradi pravil družbe E., ne držijo, saj se vloge v obravnavanem upravnem postopku niso vlagale (le) na vnaprej pripravljenih obrazcih ali tabelah. Sodišče izpostavlja navedbe zakonitega zastopnika 2. tožeče stranke na naroku 28. 11. 2023, da je tožeča stranka za postopek pred toženo stranko vedela, vendar je menila, da je z izpolnitvijo obrazca družbe E. na portalu Energetika pridobila položaj stranske udeleženke tudi v postopku tožene stranke. Navedeno stališče je zmotno in odkazuje na zaključek, da tožeča stranka pri varovanju svojih pravnih koristi v upravnem postopku celovite presoje vplivov na okolje ni ravnala z zadostno skrbnostjo, na kar končno kaže dejstvo, da je tožeča stranka naposled vendarle vložila izrecno zahtevo za vstop v postopek s pisno vlogo v fizični obliki, kar bi lahko storila že prej.

44.Formalno udeležbo si namreč lahko oseba, ki meni, da utegne biti z odločbo njen pravni interes prizadet (43. člen ZUP), pa ji udeležbe v postopku ni zagotovil upravni organ (prvi odstavek 143. člen ZUP), zagotovi z zahtevo za vstop v postopek po določbah 142. člena ZUP. Po prvem odstavku navedenega določila v primeru, če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem pisni sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa. Drugi odstavek 142. člena ZUP pa določa, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom.

45.Določbo, da lahko oseba vstopi v postopek "kadarkoli" med postopkom, je treba razlagati v skladu z določbami ZUP, ki po izdaji prvostopenjske odločbe za morebitnega stranskega udeleženca v 229. členu predpisujejo drugačen način vstopa v postopek. Z zahtevo po 142. členu ZUP, kot v konkretni zadevi zahteva tožeča stranka je tako mogoče zahtevati položaj stranskega udeleženca le do izdaje prvostopenjske odločbe. Kot je že pojasnjeno, ima stranka ali stranski udeleženec po izdaji prvostopenjske odločbe na voljo zahtevo za vročitev upravnega akta po določbah prvega in drugega odstavka 229. člena ZUP, po katerih je za stranskega udeleženca eden od vsebinskih kriterijev enak določbi 43. člena ZUP, torej izkazovanje pravnega interesa.

46.Sodišče na podlagi neprerekanih dejstev, navedenih v izpodbijanem sklepu, ugotavlja, da je bila prvostopenjska odločba izdana 14. 6. 2021, tožena stranka pa je zahtevo tožeče stranke za priznanje položaja stranske udeleženke dejansko prejela 30. 6. 2021. Pri tem sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je bila zahteva tožeče stranke, datirana s 23. 6. 2021, posredovana toženi stranki priporočeno po pošti 29. 6. 2021. Dan oddaje na pošto se v skladu z določbo 68. člena ZUP šteje za dan, ko je tožena stranka zahtevo prejela. Po navedenem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP. To možnost je tožeča stranka izkoristila, o njeni zahtevi pa je tožena stranka odločila v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ta kot že navedeno, pa ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.

47.Ker je tožena stranka zahtevo za priznanje stranske udeležbe v postopku zavrnila, pri tem pa storila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, je sodišče odpravilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa (1. točka I. dela izreka sodbe). V nadaljevanju pa je sodišče ob zgoraj ugotovljenem dejanskem stanju v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranke udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo skladno z drugim odstavkom 142. člena ZUP, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe z dne 14. 6. 2021 (2. točka II. dela izreka sodbe).

K II. točki izreka

48.Tožeča stranka je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, odloči o stroških postopka po določbah ZPP (prvi odstavek 25. člena ZUS-1). Temeljno pravilo ZPP, uzakonjeno v prvem odstavku 154. člena ZPP, določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ugoditev tožbi in odprava izpodbijanega akta je posledica odločanja v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), vendar je sodišče, ko je po odpravi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa samo odločilo o upravni stvari, zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v navedeni upravni zadevi zavrglo. Po navedenem sodišče šteje, da tožeča stranka z zahtevkom o glavni stvari ni uspela. Sodišče je zato na podlagi citiranega določila ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

-------------------------------

1E. Kerševan, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 535. Prim. tudi sklep VSRS I Up 249/2017 z dne 7. 3. 2018 in sklep VSRS I Up 27/2016 z dne 20. 4. 2016.

2A. Kmecl, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 106 in 107.

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 43/1, 142, 142/2, 229, 229/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.