Jedro

Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2014 ter odločba CSD A. št. ... z dne 23. 1. 2014 v delu, iz katerega izhaja prepoved odtujitve in obremenitve tožeči stranki lastnih nepremičnin ter v delu, ki se glasi na zaznamovanje takšne prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi v korist R Slovenije. Štelo je, da je ZSVarPre v 7. do 10. odstavku 36. člena tista pravna podlaga, ki ni v neskladju z Ustavo RS in ki določa podlago za ravnanje tožene stranke. Obširno je razlagovalo, zakaj ocenjuje, da citirane določbe niso v nasprotju z Ustavo RS.

2. Pritožuje se pooblaščenec tožnice, ki meni, da je ureditev prepovedi razpolaganja v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami oziroma v nasprotju z Ustavo RS zagotovljenimi pravicami. Pri tem poudarja odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-330/97-28 z dne 30. 11. 2000 ter odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-223/08-7 z dne 8. 4. 2010. Meni, da gre v prekomeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena USR, obenem pa tudi za kršitev 2. člena, 14. člena, 3. odstavka 15. člena, 50. člena in 1. odstavka 153. člena URS. Preprečevanje razpolaganja z lastnino že za časa življenja je po mnenju tožeče stranke prekomerno poseganje v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in obenem tudi v ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, saj se s tem eksistencialna ogroženost, že tako socialno ogroženih posameznikov, le še poglablja. Nedopustno je, da veljavna ureditev hipotekarne upnike in dolžnike v izvršilnih postopkih in postopkih zavarovanja varuje bolj kot socialno najbolj ogrožene posameznike, ki so upravičeni do socialno varstvenih prejemkov kot enostranskih transferjev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine predmetni socialni spor in začne postopek za oceno ustavnosti ZSVarPre, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku tožnice ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v lastni pritožbi še dodaja, da v predmetni zadevi ne gre za spor majhne vrednosti premoženja, saj se prepoved odtujitve in obremenitve nanaša na premoženje, katerega vrednost po ocenitvi znaša 116.967,81 EUR in ne gre za vrednost spora 2.339,52 EUR. Tožena stranka si bi zagotovila skoraj 50 kratno vrednost posojenega denarja, kar dejansko socialna pomoč je. Meni, da odločitev prekomerno posega v pravico do zasebne lastnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom, v povezavi s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, v nadaljevanju ZDSS-1), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo CSD A. št. ... z dne 23. 1. 2014. S slednjo odločbo je bila tožnici dodeljena denarna socialna pomoč v višini 389,92 EUR za čas od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 ter dodeljena pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto obdobje. Že v predsodnem postopku se tožnica ni strinjala z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na njenih nepremičninah, kar je bil predmet spora tudi pred prvostopenjskim sodiščem in je tudi predmet pritožbenega postopka.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da se strinja s pravnim razlagovanjem v obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na to, da določbe 36. člena ZSVarPre niso v nasprotju z Ustavo RS.

8. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb Zakona o dedovanju (128. člen, odločbi U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010). Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Prav tako v posegu v pravice do zasebne lastnine in dedovanja ni mogoče odrekati primernosti, ker je z njim mogoče zagotoviti vrnitev sredstev družbene pomoči in s tem zavarovati pravico do socialne varnosti drugih državljanov. Ocenilo je, da je bila prvotna zakonska ureditev, ki je dajalcu socialne pomoči zagotavljala avtomatično pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju, in to ne glede na to, ali so bili dediči pripravljeni vrniti vrednost prejete pomoči ali ne, pomenilo prekomeren poseg v pravico iz 33. člena Ustave RS. S sprejemom ZD-B je zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Na podlagi spremenjene zakonske ureditve imajo dediči možnost izbire. Vrednost pomoči, ki jo je država ali občina dala zapustniku, lahko povrnejo in tako dedujejo vse zapustnikovo premoženje. V tem primeru je v 4. odstavku 128. člena ZD predvideno, da ima država oziroma občina, iz proračuna, katere se je pomoč financirala, v zavarovanje svoje terjatve zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino, vse do celotnega poplačila. Če dediči navedene možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane (so)lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja. Racio legis omejitve po 128. členu ZD je v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba.

9. Glede na navedeno tudi ureditev v 36. členu ZSVarPre ni mogoče očitati neskladja z Ustavo RS, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnica v pritožbi ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe.