Jedro

Z dogovorom se sme medsebojne pravice in obveznosti urediti na drugačen način, kot jih zakon predvideva za posamezen tip pogodbe, v primeru spora o vsebini pogodbenega dogovora pa sodišče njegovo vsebino ugotavlja ob upoštevanju splošnih načel pogodbenega prava.

V primeru dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče praviloma dolžno ponoviti izvedene dokaze in po opravljeni obravnavi odločiti. Sodišče prve stopnje pa se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo pravdni stranki ponovno zaslišati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12.800 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevek temelji na potrdilu z dne 13. 9. 2010, s katerim se je toženec zavezal plačati tožniku celotno kupnino za vozilo v znesku 12.800 EUR do 5. 12. 2010. Stališče izpodbijane sodbe, da je šlo le za mandatno pogodbo, je zmotno. Odločitev je v nasprotju s predloženimi listinami. Sodba ima pomanjkljivosti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe ne izhaja, zakaj ni verjelo tožniku, čeprav je njegova izpovedba skladna s pisnimi izjavami prič in z zadolžnico. V pravdi ni bilo sporno, da je potrdilo z dne 13. 9. 2010 napisal toženec, da je tožnik nameraval kupiti malo boljši avto, toženec pa mu je ponudil, da mu bo prodal mercedesa, da sta se dogovorila za kupnino 25.000 EUR, da je tožnik tožencu dal 4.000 ali 4.200 EUR, preostanek pa naj bi plačeval z odplačevanjem obrokov za leasing, da sta se za prepis dogovorila po izplačilu avta in da sta se zaradi kvarjenja avta dogovorila, da bo toženec vzel avto nazaj in tožniku izročil 14.000 EUR, da mu je dal "še nekaj drobiža", glede preostanka pa je napisal potrdilo, koliko mu še dolguje. Tudi toženec in priča A. L. sta povedala, da sta se pravdni stranki pogovarjali o nakupu vozila in da je toženec tožniku prodal avto. Povsem nerazumljivo je, da sodišče ni uvidelo, da je bil toženec dejanski lastnik vozila in da se dejansko špekulativno ukvarja s preprodajo avtomobilov. Potrdilo zato izkazuje dejanski dolg toženca do tožnika.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bila za obravnavano vozilo Mercedes Benz XXX sklenjena leasing pogodba med A. L. kot leasingojemalko in A. Leasing kot leasingojemalcem, - da je toženec na prošnjo A. L. po enem letu od sklenitve pogodbe prevzel vozilo v posest in plačeval obroke leasinga, - da sta se pravdni stranki s kupoprodajno pogodbo z dne 17. 12. 2007 dogovorili, da tožnik kupi navedeno vozilo za kupnino 25.000 EUR, - da je tožnik ob sklenitvi pogodbe plačal 4.500 EUR ali 4.300 EUR in osem obrokov leasinga (manjka plačilo obroka za julij 2008, nazadnje pa je plačal 18. 10. 2008) in da je sledeč potrdilu z dne 12. 11. 2008 tožencu na račun kupnine izročil motorno kolo Honda v vrednosti 5.200 EUR in vozilo Renault Scenic v vrednosti 3.000 EUR, - da iz podatkov pristojne upravne enote o lastništvu vozila izhaja, da je bil do 27. 9. 2010 lastnik vozila leasingodajalec, od 27. 9. 2010 do 16. 11. 2010 A. L., odtlej in do 23. 3. 2011 T. K. s.p., potem pa nadaljnji lastniki, - da je toženec v vmesnem času tožniku izdal dve potrdili, enega brez datuma, s katerim potrjuje, da je od tožnika prejel v prodajo vozilo, ki je bilo takrat odjavljeno iz prometa, in da je vozilo naprodaj za 14.000 EUR, in enega z datumom 13. 9. 2010, na katerem tožnik temelji zahtevek in v katerem je navedeno: "S tem potrdilom se podpisani … zavezujem plačati celotno kupnino za osebno vozilo znamke Mercedes Benz tipa XXX, identifikacijska številka … osebi P. D., ... Kupnina za osebno vozilo znaša 12.800 EUR . in mora biti poravnana v celoti do 5. 12. 2010.", - da tožnik ni dokazal, da bi bili vozili Renault Scenic in Honda namesto plačila obrokov po leasing pogodbi, - da je toženec dokazal, da si je denar za leasing izposodil pri T. K. in da je bilo zato vozilo po zaključku leasinga prepisano nanj.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da sta se pravdni stranki dogovorili, da si bo toženec prizadeval prodati vozilo tretji osebi za dogovorjeno kupnino. Ker tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi toženec prodal vozilo in karkoli prejel za tožnika, toženec pa je povedal, da je bilo vozilo prepisano na T. K. na račun vrnitve posojila, ki mu ga je dal, da je lahko zaprl leasing, zahtevek ni utemeljen.

7. Pritožbeni očitki o kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Niti iz razlogov pritožbe ne izhaja, niti preizkus po uradni dolžnosti ne pokaže, da bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, v pritožbi pa tudi ni sklepčno obrazložen obstoj kršitve iz 15. točke, tj. da bi prišlo do napačnega prevzemanja vsebine listin ali zapisnikov v sodbo. Pritožbeni očitki zatrjujejo napake v dokazni oceni, ki bi mogle utemeljevati kršitev pravil ZPP o dokazni oceni (8. člen ZPP) ali pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi o tem bodo podani v nadaljevanju.

8. Pritožba vzpostavlja dvom v pravilnost ugotovitev, na podlagi katerih izpodbijana sodba zaključuje o vsebini pogodbenega razmerja, iz katerega izvira vtoževana terjatev, in v pravilnost ugotovitev o obstoju tožnikove terjatve. Sodba izhaja s stališča, da sta se pravdni stranki dogovorili bodisi za kupoprodajno pogodbo bodisi za mandatno pogodbo, spregleda pa dejstvo, da smejo stranke načeloma svobodno oblikovati pogodbena razmerja (3. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Z dogovorom smeta na drugačen način urediti medsebojne pravice in obveznosti, kot jih zakon predvideva za posamezni tip pogodbe, v primeru spora o vsebini pogodbenega dogovora pa sodišče njegovo vsebino ugotavlja ob upoštevanju splošnih načel pogodbenega prava.

9. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kakšna je bila vsebina pogodbenega dogovora. Tožnik je zatrjeval, da je tožencu izročil vozilo, da ga bo ta prodal, toženec pa se je zavezal v slabih treh mesecih po izročitvi vozila izročiti vtoževani denarni znesek. Toženec je zatrjeval, da je bilo potrdilo sestavljeno za primer, ko bi uspešno posredoval pri prodaji vozila, vendar pa vozila ni nikoli prevzel. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila ob nasprotujočih trditvah pravdnih strank o vsebini pogodbenega dogovora premajhna teža dana vsebini potrdila z dne 13. 9. 2010. Besedilo potrdila, ki ga je napisal toženec, ne potrjuje njegove teze, da se je zavezal le k prizadevanju prodati vozilo, tožniku pa izročiti pridobljene koristi iz posla. Na tak način bi ga bilo mogoče ovrednotiti le v primeru trdnih ugotovitev o obstoju ustnega dogovora s tako vsebino, razlogov o tem pa v izpodbijani sodbi ni. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o izostanku razlogov, zaradi katerih je sodišče verjelo tožencu, da je avto izročil osebi, ki mu je posodila denar za zaprtje leasinga, ne pa tožniku, ki je povedal, da je toženec avto prevzel in ga prodal naprej, ne ve pa komu in za kakšen znesek. V skladu s pravili iz 8. člena ZPP je treba v presojo o dokazanosti nasprotujočih trditev pravdnih strank vključiti tudi oceno o konsistentnosti in logičnosti navedb strank in načinu njihovega sodelovanja v postopku.(1) V tem okviru je pomembna odzivnost stranke na dopolnjevanje navedb nasprotne stranke, skladnost navedb s kasnejšo izpovedbo, koriščenje razpoložljivih dokaznih sredstev ipd. V sodbi manjka ocena o razlogih za verodostojnost toženčeve izpovedbe, da vozila ni prodal naprej, ampak ga je izročil tretji osebi na račun vrnitve posojila. V sodbi je bila prevelika teža dana okoliščinam v zvezi s poplačilom leasinga. Upoštevaje nesporno dejstvo, da je tožnik vozilo dalj časa uporabljal (uporabljati ga je pričel v času sklenitve pogodbe, o tem, na kakšen način oziroma kakšen je bil razlog za prehod vozila v toženčeve roke, pa sta se pravdni stranki sicer razhajali, vendar se je po stališču obeh to zgodilo jeseni 2010), razlog za prehod vozila k tožencu očitno ni bil v neizpolnitvi tožnikovih obveznosti po pogodbi iz leta 2007. 10. Ker je po navedenem podan dvom v pravilnost zaključka, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba in da toženec ni dobil koristi iz posla, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V primeru dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče praviloma dolžno ponoviti izvedene dokaze in po opravljeni obravnavi odločiti. Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo pravdni stranki ponovno zaslišati.

11. V novem postopku naj sodišče v dokazno oceno glede ugotovitev o vsebini pogodbenega dogovora vključi oceno o verodostojnosti toženčeve izpovedbe kot celote, odločitev o tem, katera od tez – tožnikova o kupoprodajni pogodbi ali toženčeva o mandatni pogodbi – je prepričljivejša, pa bo bržkone morala v skladu s pravili dokazne ocene (8. člen ZPP) vključevati tudi oceno o skladnosti navedb vsake od pravdnih strank z njuno izpovedbo in predloženimi listinskimi dokazi, odzivnost pravdnih strank na dodatno pojasnjevanje v tožbi in v odgovoru na tožbo podanih navedb pravdnih strank. Pri ugotavljanju skupne pogodbene volje naj sodišče izhaja iz tega, da sta pravdni stranki urejali pogodbena razmerja ob upoštevanju temeljnih načel pogodbenega prava in z namenom ohranitve ravnotežja med pravicami in obveznostmi vsake od strank.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. Zobec v, Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 91-92.