Jedro

Če sodišče prisodi tožeči stranki zamudne obresti po višji obrestni meri od zakonske, čemur je tožena stranka ugovarjala, mora to v sodbi obrazložiti, sicer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP.

Če tožena stranka trdi, da je dolžna plačati zamudne obresti samo po zakonski, ne pa po kakšni višji obrestni meri, ji za dokazovanje nepravilnosti obrestnih obračunov tožeče stranke ni treba predlagati svojega obračuna obresti; obrestna mera zakonskih zamudnih obresti je namreč splošno znana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (II. točka izreka): - glede odločitve o glavnici 377.227,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1992 do plačila ter izvršilnih in pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - glede odločitve o ostalih zakonitih zamudnih obrestih spremeni tako, da se znesek 999.040,00 SIT nadomesti z zneskom 999,40 SIT, datumi 18.5.1993 pa z datumi 18.5.1992. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za glavnico 67.358,10 SIT ter sorazmeren del izvršilnih stroškov (I. točka izreka odločbe).

Razsodilo je, da ostane v ostalem delu, to je glede plačila obračunanih zamudnih obresti 377.227,60 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga do plačila in za zamudne obresti od zneskov, ki sestavljajo umaknjeni del glavnice, od zapadlosti do plačila dne 18.5.1993 ter sorazmerne izvršilne stroške sklep o izvršbi v veljavi ter da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo ali razveljavitev.

Priznava sicer, da zamudne obresti dolguje, vendar le po zakonski obrestni meri, sodišče pa je tožeči stranki brez obrazložitve prisodilo obresti po njenih obračunih. Nepravilno je razsojeno tudi o obrestih od zneska 999.040,00 SIT ter o vseh datumih, do katerih naj bi tekle obresti od glavnic po posameznih z zamudo plačanih računih, ko je namesto do 18.5.1992 odločeno, da obresti tečejo do 18.5.1993. Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku na plačilo obračunanih zamudnih obresti v višini 377.227,60 SIT ugovarjala, da so obresti izračunane nepravilno, ker upnik pri njihovem obračunu ni upošteval predpisane višine zakonitih zamudnih obresti. Ko je tožeča stranka predložila pogodbo in vse ostale listine, potrebne za pravilen izračun zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje kot razlog za svojo sodbo, s katero je v celoti ugodilo takemu tožbenemu zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka, navedlo, da "je v celoti osvojilo izračun zamudnih obresti tožeče stranke, kajti tožena stranka svojega izračuna ni navedla, kar bi bila sicer dolžna v smislu določil čl. 219 in 299 ZPP, iz vpogledanih listin pa so tudi razvidne specificirane terjatve in dospelost istih". Sodbe, utemeljene s takimi razlogi, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč ob takem ugovoru tožene stranke obrazložiti, kakšno obrestno mero je uporabilo, ko je tožeči stranki prisodilo zamudne obresti. Ker je iz obračunov obresti že na prvi pogled jasno, da ne gre za zakonsko predpisano obrestno mero, ampak mnogo višjo, bi moralo razložiti, zakaj je uporabilo drugačno obrestno mero; če gre za pogodbeno določeno obrestno mero, bi moralo to pojasniti in tudi zavzeti stališče o tem, zakaj jo je uporabilo. Napačno je njegovo stališče, da bi morala tožena stranka predložiti svoj obračun zamudnih obresti, da bi glede na določbe 219. in 299. člena ZPP lahko uspešno izpodbila obračune tožeče stranke. Če tožena stranka zagovarja stališče, da je dolžna samo zakonsko določene zamudne obresti, ji namreč za to ni treba predlagati nikakršnih dokazov, saj je njihova obrestna mera splošno znana (glej določbo 4. odst. 221. člena ZPP). Ker razlogov o vsem tem izpodbijana sodba nima, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče po 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zaradi nje jo je moralo na podlagi določbe 1. odst. 369. člena ZPP v delu, v katerem je bilo razsojeno o zahtevku za obračunane zamudne obresti s procesnimi obrestmi, v posledici tega pa tudi o izvršilnih in pravdnih stroških v zvezi s tem zahtevkom, razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu, v katerem je po napadeni sodbi ostal sklep o izvršbi v veljavi, je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki več, kot je ta zahtevala. Iz njenih navedb v izvršilnem predlogu in nadaljnjih vlogah je namreč jasno, da je (in to utemeljeno) zahtevala zamudne obresti od 999,40 in ne od 999.040,00 SIT, od tega in ostalih zneskov pa samo do 18.5.1992 in ne do 18.5.1993, kot je razsodilo prvostopno sodišče. V tem delu je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 372. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

Skladno z določbo 4. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.