Jedro

V zadevi je sporno, ali je obravnavani objekt kmečka lopa in ne skedenj. Kljub temu da so bili v spornem objektu ob pregledu shranjeni ne le mehanizacija temveč tudi seno, žito in les, se organ do te okoliščine ni opredelil, ampak je svoje stališče utemeljil izključno na kmetijski mehanizaciji. Pred tem tudi ni ugotavljal, ali je objekt v pretežni meri namenjen prav njenemu shranjevanju, niti niso bile ugotovljene druge okoliščine, ki bi kazale, da ne gre za skedenj.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice, št. 06122-2555/2010-4 (8209) z dne 9. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega pritličnega objekta v tam navedenih tlorisnih dimenzijah, stoječega na zemljišču parc. št. 325/1 k.o. ... V 1. točki mu je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da ga odstrani do 31. 7. 2011 in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka opravila prisilna izvršba po drugih osebah. V 4. točki je za objekt izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da navedeni objekt ne izpolnjuje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja in jih je določal v času gradnje veljavni Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bilo ugotovljeno, da se v objektu shranjuje tudi mehanizacija, bi lahko šlo za kmečko lopo, vendar pa zgrajeni objekt tako po površini kot višini presega velikost iz 10. točke 8. člena Pravilnika. Zato bi si moral investitor za njegovo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker ga ni, gre za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob obravnavanju tožnikove pritožbe odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 4. točko (glede prepovedi iz 158. člena ZGO-1), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V odločbi pojasnjuje, da je zavezanec solastnik zemljišča parc. št. 395/1 k.o. ..., zato prepoved vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi omejuje solastnico tega zemljišča v izvrševanju njenih pravic. Zaradi tega je bilo treba izpodbijano odločbo v tem delu spremeniti. V preostalem delu se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa in poudarja, da sporni objekt glede na vrsto rabe ni skedenj, saj se uporablja kot kmečka lopa, to je za shranjevanje kmetijske mehanizacije. Pri inšpekcijskem ogledu 29. 9. 2010 je bilo namreč ugotovljeno, da je v objektu shranjeno seno, žito, nekaj lesa in kmetijska mehanizacija, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki so priloga zapisnika. Res je v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno navedeno, da je tožnik objekt zgradil leta 2009, pravilno pa bi bilo leto 2006, kot je to izpovedal tožnik, vendar pa je prvostopenjski upravni organ pri odločanju pravilno uporabil Pravilnik, ki je veljal v času gradnje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sporni objekt zgrajen v skladu s 15. točko 8. člena Pravilnika. Toženka se sicer opira na domnevne tožnikove navedbe, da naj bi se v objektu shranjevala mehanizacija, vendar pa je že v pritožbi pojasnil, da se skedenj za ta namen ne uporablja. Če je šlo zgolj za popolnoma začasno postavitev traktorja z nekaj malega mehanizacije v objekt, to ne more biti podlaga za omenjeni zaključek toženke. Objekt se v celoti uporablja za namene kmetijstva in tudi če bi bila v skednju mehanizacija, to še ne daje podlage toženki, da od njega zahteva ustavitev gradnje in rušitev objekta, ki se dejansko v pretežni meri uporablja za spravilo krme in ječmena. Ukrep je popolnoma nesorazmeren s kršitvijo in bi mu morala biti naložena kvečjemu odstranitev predmetov. Po njegovem mnenju bi moral gradbeni inšpektor tudi ugotavljati, zakaj se je določena mehanizacija v trenutku njegovega obiska nahajala v objektu. Da ne gre za trajno shranjevanje kmetijske mehanizacije bi lahko izpovedale priče A.A., B.B. in C.C. Objekt je bil zgrajen v skladu z veljavno lokacijsko informacijo z dne 28. 7. 2006 in se uporablja v skladu s predpisi. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je predlagala zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Očitno neutemeljena je tožbena trditev, da se izpodbijana odločba opira na zgolj domnevne tožnikove navedbe v postopku. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, enako pa ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 29. 9. 2010, je gradbeni inšpektor ob tej priliki ugotovil, da je v objektu shranjeno seno, žito, nekaj lesa in kmetijska mehanizacija. Prisotni tožnik je tudi sam povedal, da objekt (skedenj) uporablja za spravilo balirane krme, ječmena ter nekaj mehanizacije. Navedeni zapisnik je tožnik podpisal in nanj ni imel pripomb. S tem je potrdil vsebino zapisanega, torej tudi vsebino svoje izjave – dejanske in ne le domnevne.

Neutemeljeno je tudi stališče, da naj bi tožnik v pritožbi pojasnil, da se skedenj za spravilo mehanizacije ne uporablja. Iz tožnikove pritožbe je res razvidno, da je tožnik to trditev zapisal, vendar brez kakršnekoli nadaljnje obrazložitve, s katero bi utemeljil spremembo svoje izjave, ki je tudi sicer v povsem očitnem nasprotju z dokumentiranimi ugotovitvami inšpekcijskega pregleda. Zato omenjene trditve ni mogoče šteti za kakršnokoli pojasnilo in je po oceni sodišča zgolj tožnikov odziv na izpodbijano odločbo, v kateri je bila uporaba objekta opredeljena kot pravno pomembna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za enostavni objekt. V zadevi ni sporno, da je bil objekt, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, zgrajen v letu 2006. V tem času veljavni tretji odstavek 3. člena ZGO-1 je določal, da za enostavni objekt gradbeno dovoljenje ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, to je v skladu z že omenjenim Pravilnikom (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji).

V zadevi je sporno, ali je obravnavani objekt kmečka lopa in ne skedenj. Tožnik je že v upravnem postopku sporni objekt poimenoval skedenj in tudi v tožbi trdi, da objekt, ki se v pretežni meri uporablja za spravilo krme in ječmena, izpolnjuje pogoje iz 15. točke prvega odstavka 8. člena Pravilnika. Na drugi strani je upravni organ na podlagi prisotnosti mehanizacije v objektu menil, da gre za kmečko lopo, ki zaradi presežene velikosti ni več enostavni objekt. Po 15. točki prvega odstavka 8. člena Pravilnika je skedenj prekrito kmečko gospodarsko poslopje z delovnim prostorom za mlatenje in prostori za shranjevanje sena in slame, če je njegova tlorisna površina do 120 m2, višina do 4 m, merjeno od terena do kapi, razpon nosilnih delov pa do 3 m; če razpon nosilnih delov presega 3 m, morajo biti sestavljeni iz montažnih elementov, ki so bili dani v promet v skladu s predpisi, ki urejajo gradbene proizvode. Po 10. točki istega člena pa je kmečka lopa manjša pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, ki je namenjen za shranjevanje kmetijske mehanizacije, če je njena tlorisna površina do 30 m2, višina, merjeno od terena do kapi, in razpon nosilnih delov pa do 3 m. Sodišče meni, da je bilo sklepanje upravnega organa preuranjeno. Kljub temu da so bili v spornem objektu ob pregledu shranjeni ne le mehanizacija temveč tudi seno, žito in les, se organ do te okoliščine ni opredelil, ampak je svoje stališče utemeljil izključno na kmetijski mehanizaciji. Pred tem tudi ni ugotavljal, ali je objekt v pretežni meri namenjen prav njenemu shranjevanju, niti niso bile ugotovljene druge okoliščine, ki bi kazale, da ne gre za skedenj (npr. da ni delovnega prostora za mlatenje in prostorov za shranjevanje sena in slame). Dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno.

V izpodbijani odločbi je navedeno, da objekt ne izpolnjuje niti pogoja iz 4. točke 20. člena Pravilnika, po kateri so pomožni kmetijsko-gozdarski objekti lahko zgrajeni samo znotraj grajenega območja kmetije, lahko pa tudi znotraj pogojno zazidljivega območja kmetije, če so izpolnjeni pogoji iz 2. točke četrtega odstavka 18. člena tega pravilnika. Ker omenjeno stališče ni obrazloženo, ne more biti podlaga za stališče, da je šlo za gradnjo v nasprotju z določbami Pravilnika, zaradi česar bi si tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika, ki je bil v postopku oproščen plačila sodnih taks, pa je zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je zahteval tožnik.