Jedro

Dobavnica, na kateri ni pripisa „plačano“, potrjuje zgolj to, da je bilo kupcu izročeno blago, ne služi pa kot potrdilo o prevzemu gotovine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjena glasi: “Toženec M. G., L. d. ..., R. S., je dolžan plačati tožeči stranki K. P. d.o.o., P. ..., L. na D. p. znesek 3.329,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 5. 2008 dalje do plačila, ter ji v roku 15 dni povrniti 1.174,72 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenke št. .., ki je odprt pri N. K. d.d., vse v 15 dneh in pod izvršbo.” Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti 555,83 EUR pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dneva po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 3.329,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 5. 2008 dalje do plačila ter ji v roku 15 dni povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenke, in sicer v 15 dneh in pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 484,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od datuma pravnomočnosti te sodne odločbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka je zoper uvodoma navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da je toženec dne 11. 4. 2008 za kosilnico tožniku po delavcu V. K. plačal v dogovorjenem znesku 3.329,75 EUR. Nekritično je verjelo zgolj tožencu in njegovemu očetu, ki pa sta tako izpovedovala, ker imata premoženjski interes v tej pravdi. Nerazumljivo pa ni sledilo izpovedbam nevtralnih prič, to je I. in K. ter listinskim dokazom v povezavi s splošno znanim poslovanjem gospodarskih-trgovskih družb s svojimi komitenti in v povezavi z računovodskimi standardi in davčnimi predpisi. Sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, da mora presojati odločilne razloge o tem, kakšen namen in pomen imata dobavnici z dne 11. 4. 2008 in z dne 9. 5. 2008, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dobavnice dokazujejo, da je toženec kosilnico prevzel, kar je bilo itak med strankama nesporno dejstvo. Ni pa se sodišče opredelilo do logičnega zaključka, ki ga je izpostavljal tožnik, da izdaja dobavnice ne bi bila potrebna, če bi kupec blago takoj ob prevzemu plačal. Izdaja in podpis dobavnice je smiselna le v primeru odloženega plačila, v primeru takojšnjega plačila ob prevzemu blaga pa izdaja in podpis dobavnice nimata prav nobenega smisla in v tem ni nobene logike. Dejstvo, da sta bili izpisani dve dobavnici, to je ob prevzemu blaga ročna dobavnica, kasneje pa še računalniška dobavnica, ni pomembno dejstvo v tem postopku. Relevantno je le to, da je toženec dobavnico podpisal ob prevzemu blaga, ker je to dokaz, da je blago prevzel in ga ni takoj plačal, saj v nasprotnem primeru dobavnica sploh ne bi bila izdana, izpisana in dana prevzemniku v podpis. Če pa bi se že zgodilo, da bi bila dobavnica izdana in podpisana s strani prevzemnika ter istočasno v gotovini plačana tudi kupnina, bi bil v tem primeru kot dokaz o prejemu kupnine nujno izdan tudi blagajniški prejemek. Takšno je običajno poslovanje trgovskih gospodarskih družb, ki so ga potrdile tudi zaslišane priče (P., I., K.), so pa ta dejstva tudi splošno znana dejstva. Dobavnica, podpisana s strani toženca, in neobstoj blagajniškega prejemka ali kakršnegakoli drugega listinskega dokaza o prejemu kupnine dokazuje trditev tožnika, da kupnina ni bila plačana. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko je ugotovilo, da ni bilo nikakršnega dogovora o odlogu plačila. Podpisana dobavnica je tihi dogovor o odlogu plačila kupnine do izdaje računa z navedeno valuto plačila v skladu z računovodskimi standardi. Trditev sodišča, da navedbe o tihem dogovoru za sodišče niso prepričljive, je brezpredmetna, saj ne gre za prepričljivost ali neprepričljivost, ampak za predpis, računovodski standard, ki tako določa. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi nedopustno daje prevelik pomen obstoju dogovora o odloženem plačilu. Omenja predpostavko: nujnost dogovora o odloženem plačilu, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava (zmotna uporaba 496. člena OZ). Tudi v primeru odsotnosti oziroma neobstoja dogovora o odloženem plačilu, obstaja dolžnost toženca, da prevzeto blago tudi plača. Iz izvedenih dokazov (zaslišanja tožnika, prič K. in I.) povsem nedvomno izhaja, da je bilo običajno poslovanje tožnika tudi takšno, da se material plača kasneje (zlasti to velja pri strankah, s katerimi se več posluje - kot tudi v konkretnem primeru). Iz navedenih dokazov izhaja običajno poslovanje tožnika, ki je takšno, da če ob izročitvi blaga prejme tudi plačilo, se stranki izda paragonski blok; če pa se blago plača kasneje po računu, pa se stranki izda blagajniški prejemek (ko se denar prejme). Tožeča stranka nadalje navaja, da je bil priča G. C. nesiguren glede načina poslovanja pri nakupu predmetne kosilnice, saj namreč ni vedel, ali je bil blagajniški prejemek izdan ali pa ga je sin izgubil. Zato ne držijo oziroma so protispisne trditve v sodbi o prepričljivosti toženca in njegovega očeta ter o njunem identičnem izpovedovanju. Ob dejstvu, da sta pravdni stranki že poslovno sodelovali, zaradi česar sta se poznali in si medsebojno zaupali, je edini logičen in življenjski zaključek, da je tožeča stranka tožencu blago izročila na zaupanje, zgolj s podpisom dobavnice, in utemeljeno pričakovala, da bo toženec po prejemu računa prejeto blago plačal z nakazilom na TRR tožeče stranke. Takšno dejansko stanje pa jasno kaže na to, da je torej obstajal tihi, konkludentni dogovor o odlogu plačila, ki v svojem bistvu niti ni odlog plačila, ampak običajno poslovanje med gospodarskimi subjekti. Zaključek sodišča, da je izdaja računa, v katerem bi bilo označeno, da je plačan (oziroma smiselno izdaja blagajniškega prejemka), obveznost prodajalca in ne domena toženca, drži ob predpostavki, da bi bil račun dejansko plačan. Zato navedeno dejstvo potrjuje trditev tožnika, da račun ni bil plačan, in prav to je razlog, da navedena obveznost prodajalca ni nastala. Sodišče nerazumno verjame tožencu, da ni zahteval izdaje takšnega računa oziroma blagajniškega prejemka, češ da ni bil pozoren na to, ker je fizična oseba, ne pa gospodarski subjekt. Toženec je resda nastopal kot fizična oseba v konkretnem primeru, saj je kupoval kosilnico za lastne potrebe, na domači kmetiji, ne bi pa smelo sodišče prezreti, da se sicer ukvarja z gospodarsko dejavnostjo in je v računovodskem poslovanju izkušen. Sodišče takšni nezakoniti praksi ne more nuditi pravnega varstva na takšen neživljenjski in nelogični način, kot je storilo v izpodbijani sodbi. Na drugi strani se zdi sodišču nenavadno, da je bila tožencu kosilnica izročena, ne da bi jo plačal. Prodaja z odlogom plačila je nekaj povsem običajnega, nič nenavadnega, zlasti če gre za stalne, poznane stranke. Tudi izdaja računa in dobavnice na drugo ime ni nekaj neobičajnega, ampak se to v poslovni praksi pogosto dogaja, saj imajo trgovci v svojih računalniških evidencah določene stranke že zavedene. Zgolj iz dejstva, da je bila najprej ročna dobavnica izpisana na ime toženca, nato pa računalniška na ime njegovega očeta (katerega podatki so bili v računalniku, toženčevi pa ne), ni mogoče logično in življenjsko izpeljati zaključka o neurejeni dokumentaciji pri tožniku in zlasti ne o tem, da je tožnik pozabil izdati blagajniški prejemek ali kakšno drugo dokazilo o plačilu. Sodišče prve stopnje je tako povsem zmotno zaključilo, da tožnik nima dobro urejenega poslovanja in da prav zaradi tega ni izdal blagajniškega prejemka (oziroma računa z označbo plačano), čeprav je bila kosilnica plačana. Sodišče je svojo odločitev gradilo zgolj in samo na neobstoju dogovora o odloženem plačilu. Četudi delavci tožnika v konkretnem primeru ne bi spoštovali navodil direktorja o običajnem načinu poslovanja ter bi dovolili prevzem kosilnice brez takojšnjega plačila stalni stranki brez izrecnega dogovora o odloženem plačilu, to še ne pomeni, da tožencu kosilnice ni bilo potrebno plačati. Delavci tožnika so se zavarovalni na ta način, da so tožencu dali podpisati dobavnico, kot dokaz, da je blago prejel; kar zagotovo ne bi storili, če bi dejansko prejeli plačilo takoj. V slednjem primeru ne bi izdajali dobavnice, ampak blagajniški prejemek in bi bila zadeva opravljena, saj bi v tem primeru obe pogodbeni stranki izpolnili hkrati vsaka svoje pogodbene obveznosti. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do izpovedbe V. K., ki je kategorično zanikal, da bi mu toženec kosilnico plačal, niti ni povedalo, da ne verjame tej priči in zakaj ji ne verjame. Zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ob tem pa ne gre prezreti, da toženec svoje trditve o plačilu ni mogel dokazati s prav nobenih kontrolnim dejstvom, kot na primer dokazilom o dvigu gotovine iz bančnega računa v tistem času ali z morebitno posojilno ali kakšno drugo pogodbo, na osnovi katere bi pridobil takšen znesek gotovine. Pritožnik pa končno opozarja tudi na dejstvo, da po navedbah toženčevega očeta je toženec K. na roke plačal 3.330,00 EUR, kar je par centov več, kot je znašala kupnina. Ob tem ni zatrjeval, da je K. pustil napitnino, čeprav je prav tako v poslovanju gospodarskih subjektov običajno, da prodajalec ob prodaji nekega tehničnega blaga kupcu vrne točen znesek razlike med prejetim zneskom in dejansko kupnino. Tudi iz teh navedb toženčevega očeta je razbrati, da je zaključek, da je toženec K.plačal 3.329,75 EUR, zmoten oziroma napačen, netočen. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno podredno pa, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, saj je v povezavi z ugotavljanjem dejanskega stanja o dogovoru pravdnih strank za odlog plačila, sodišče zadostno presodilo tudi namen in pomen obeh dobavnic. Zadostno pa se je v okviru dokazne ocene opredelilo tudi do izpovedbe priče V. K., tako da v sodbi ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Očitka pritožbe, da je zaključek sodišča prve stopnje o prepričljivosti toženca in njegovega očeta ter o njunem identičnem izpovedovanju, pa ni moč šteti kot očitek bistvene kršitve zaradi protispisnosti, kot meni pritožba, pač pa za očitek zmotne dokazne ocene, torej nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Protispisnost je namreč napaka tehnične narave, do katere pride zaradi nepravilnega prenosa podatka iz listinskega gradiva v sodbo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženec dne 11. 4. 2008, ko je pri tožeči stranki v njeni poslovni enoti v K. kupil in prevzel kosilnico znamke D. F. … za ceno 3.329,15 EUR, le-to tudi plačal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar sicer tudi ni sporno, da je toženec ob prevzemu kosilnice prejel ročno izpisano dobavnico št. ... na njegovo ime z datumom 11. 4. 2008, dne 9. 5. 2008, pa je ob tem, ko je pripeljal k tožeči stranki na servis traktor, prejel še račun za znesek 3.329,75 EUR in dobavnico za isto kosilnico, oba datirana z datumom 9. 5. 2008 in št. ... in izdana na ime toženčevega očeta, C. G. Toženec je v postopku trdil, da je kosilnico plačal z gotovino že ob prevzemu, čemur je bil priča njegov oče, tožeča stranka pa je vztrajala, da toženec kosilnice ni plačal, saj bi mu sicer izdali blagajniški prejemek in na ročno dobavnico, prav tako pa tudi na račun z dne 9. 5. 2008 napisali „plačano“.

496. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi. Če ni dogovorjeno ali običajno drugače, je treba kupnino plačati ob izročitvi v kraju, kjer se izroča stvar.

Glede na te zakonske določbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bilo glede časa plačila dogovorjeno ali običajno drugače, a po prepričanju pritožbenega sodišča o tem sprejelo zmoten zaključek, kot navaja tudi pritožba. Ker je ugotovilo, da priče V. K., prodajalec v poslovni enoti K., ki je tožencu prodal in izročil kosilnico ter mu izdal ročno dobavnico, T. I., prodajalec v trgovini tožeče stranke v P., ki se je s tožencem prvotno dogovarjal o prodaji kosilnice, in direktor tožeče stranke niso nič vedeli povedati o kakšnem dogovoru o odlogu plačila, je sodišče zaključilo, da toženec s tožečo stranko ni sklenil dogovora o odlogu plačila. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija navedeni zaključek. Že na podlagi izpovedbe V. K. ni mogoče nedvomno zaključiti, da ni bilo sklenjenega dogovora o odlogu plačila. V. K. je na vprašanje, ali je bilo glede plačila kako drugače dogovorjeno, odgovoril, da se z njim o plačilu ni nič pogovarjal in da se z nikomer drugim ni pogovarjal o plačilu kosilnice, ker je bilo dogovorjeno, da bo kasneje napisan račun. Izpovedal pa je tudi, da se je konkretno o tem nakupu pogovarjal z I. in on mu je povedal, kaj naj naredi in napiše. Četudi sodišče ni ugotavljalo, ali je I. bil nadrejeni delavec K., je očitno, da je K. upošteval I. in v zvezi z vsem, kar se tiče prodaje kosilnice, ukrepal po navodilih I. Torej ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je v zvezi s tem pogovarjal samo za ceno in popust. Zgolj to, da se I ni ničesar v zvezi s tem ni spomnil, še ne pomeni, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora o odloženem plačilu prejete kosilnice. Ob tem, da je tako direktor tožeče stranke izpovedal, da nikoli ne sprejmejo zneska, ne da bi se izpisal blagajniški prejemek ali maloprodajni račun, I. pa prav tako pojasnil običajni način poslovanja tožeče stranke, da ob nakupu blaga z gotovino dobi kupec izpisano dobavnico, na kateri piše “plačano“ in blagajniški prejemek, račun pa dobi kasneje, in da sta oba izpovedala, da je možno odloženo plačilo, sploh strankam, s katerimi več poslujejo, med katere je nesporno uvrstiti toženčevega očeta (ki je nesporno pred tem kupil pri tožeči stranki traktor), saj je bila zaradi tega nenazadnje kosilnica prodana s popustom, se izkaže za utemeljeno pritožbena navedba, da je tožencu bila kosilnica izročena na zaupanje zgolj z podpisom dobavnice in ob utemeljenem pričakovanju, da bo toženec po prejemu računa prejeto blago plačal. Ne gre prezreti, da se I. ni spomnil, ali je hotel toženec kosilnico plačati že pri njemu v poslovalnici v P., in torej ni potrdil te toženčeve trditve, in da je K. odločno zanikal trditev toženca, da je kosilnico plačal z gotovino. Nenazadnje pa, kot pravilno opozarja pritožba, tudi toženčev oče, ki je sicer potrdil po I. predstavljen običajen način poslovanja tožeče stranke in pričal v korist toženca, da je le-ta plačal kosilnico, ni vedel, ali je bil blagajniški prejemek izdan ali pa ga je sin izgubil. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče nerazumno verjame tožencu, da ni zahteval niti izdaje računa niti izdaje blagajniškega prejemka, ker na to ni bil pozoren in je menil in ocenil, da je vse urejeno, ker je on fizična oseba in ne gospodarski subjekt. Glede na to, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec pri nakupu kosilnice nastopal kot fizična oseba, ni pa sporno niti to, da se toženec sicer ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, se pritožbeno sodišče strinja s tožečo stranko, da sodišče prve stopnje tega ne bi smelo prezreti in bi moralo šteti, da mu je znano zakonito poslovanje in plačilni promet. Tožeča stranka je izkazala, da je tožencu 11. 4. 2008 izdala ročno dobavnico brez pripisa “plačano“, zato taka dobavnica potrjuje zgolj to, da je kupcu bilo izročeno blago - kosilnica, ne služi pa kot potrdilo o prevzemu gotovine. Tožencu, ki se sicer ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, bi morala biti že zaradi tega dejstva, namembnost dobavnice brez pripisa “plačano“ kot knjigovodske listine znana. Sicer pa se od vsakega povprečno skrbnega človeka pričakuje, da ob plačilu blaga z gotovino, še sploh v tako visokem znesku, kot je vtoževani, zahteva od prodajalca potrdilo o plačilu, če že ne račun s potrdilom, da je plačan. Če bi toženec kupnino res bil izročil K., bi po oceni pritožbenega sodišča K. glede na ugotovljeno običajno poslovno prakso in izpovedbo K., tožencu gotovo izdal blagajniški prejemek in na dobavnici napisal “plačano“.

Tožeča stranka, ki trdi, da plačila v gotovini ni prejela, tega negativnega dejstva ne more dokazati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne more sprejeti trditev tožeče stranke zaradi pomanjkljivosti v predloženih dokazih, in sicer dejstva, da se dobavnici in račun ne ujemajo ne v osebi, na katero se nanašajo, ne v datumih izdaje in številkah. Tožencu pa je poklonilo vero prav zaradi skladnosti in ujemanja ponujenih dokazov (pri čemer ne pove, katerih). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni verjelo tožeči stranki in poklonilo vero tožencu. Iz dejstva, da je bila najprej izpisana ročna dobavnica na ime toženca, nato pa računalniška na ime njegovega očeta, ob nespornem dejstvu, da je na obeh dobavnicah kot predmet nakupa navedena enaka vrsta kosilnice z enakim zneskom 3.329,75 EUR in nadaljnjem dejstvu, da je toženec obe dobavnici podpisal, ne da bi pri podpisu druge dobavnice 9. 5. 2008 in računa z istega dne, karkoli v zvezi s podatki v dobavnici in računu ugovarjal, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče izpeljati zaključka o neurejeni dokumentaciji pri tožeči stranki in ovreči trditve tožeče stranke, da plačila v gotovini ni prejela. Tožeča stranka v pritožbi prav tako utemeljeno, tudi glede na ugotovljen običajni način poslovanja tožeče stranke, potrjen nenazadnje tudi z izpovedbo toženčevega očeta, navaja, da zaključek sodišča, da je izdaja računa, v katerem bi bilo označeno, da je plačan, obveznost prodajalca in ne domena toženca, drži ob predpostavki, da bi bil račun dejansko plačan. Povsem utemeljeno, glede na ceno kosilnice, pa tožeča stranka nazadnje izpostavlja, da toženec svoje trditve o plačilu ni podkrepil niti s trditvijo o obstoju kontrolnega dejstva, ki bi izkazoval pridobitev tolikšnega zneska gotovine za nakup kosilnice.

Po obrazloženem, ko se je izkazalo, da je zmoten zaključek sodišča, da je tožencu uspelo dokazati, da je za kosilnico plačal, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka mora poleg vtoževanega zneska glavnice in zamudnih obresti, katere mora plačati zato, ker je s plačilom v zamudi od dneva zapadlosti v plačilo, tožeči stranki povrniti še pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Potrebni pravdni stroški tožeče stranke so stroški sodnih taks (195,00 EUR za redni postopek in 195,00 EUR za pritožbeni postopek), stroški zastopanja po odvetniku, in sicer 183,30 EUR nagrade za redni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, 169,20 EUR nagrade za narok, 225,60 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom, ter 20 % DDV na skupno ceno odvetniških storitev, ter potni stroški stranke v znesku 43,00 EUR. Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti 1.174,72 EUR pravdnih stroškov v roku in na način, kot je v izreku te sodbe, sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z določbo prvega odstavka 299. in prvega odstavka 378. člena OZ. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov nagrade za naroka dne 10. 1. 2012 in narok dne 30. 5. 2013, ker ji pripada nagrada zgolj za en narok, prav tako pa tudi ne do povrnitve še preostalih priglašenih materialnih stroškov, ker se pavšalni znesek prizna zgolj za eno zadevo.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti še 555,83 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške v zvezi z vloženim pravnim sredstvom priznalo 225,60 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 210,00 EUR sodne takse za pritožbo, 20,00 EUR materialnih stroškov - pavšala in 22 % DDV.