Jedro

Iz tožnikovih skopih navedb je razumeti, da je imel težave zlasti s svojim nadrejenim. V kolikor bi slednje šteli kot sklicevanje na preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke obenem povedal, da dejanj diskriminacije nadrejenim ni prijavil, saj da naj takšne njegove pritožbe ne bi nihče obravnaval. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da njegove pritožbe na ravnanje sodelavcev nihče ne bi obravnaval zaradi velikega števila takšnih primerov, ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik berberske narodnosti, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je navedel, da je bil kot Berber soočen z diskriminacijo na delovnem mestu s strani skupine vzdrževalcev, v kateri je delal. Še najbolj ga je diskriminiral prav vodja te skupine. Meni, da morda zato, da ne bi zasedel njegovega delovnega mesta. Izučil se je za elektromehanika in opravljal dela, ki so bila nevarna, ker je delal z elektriko. Diskriminacijo je občutil tudi tako, da je moral opravljati dela, ki so bila najtežja, da je včasih delal preko polnega delovnega časa, medtem ko drugi ves dan niso nič delali ter da so drugi lahko napredovali, on pa ne. Da je Berber, so vedeli po njegovem dialektu. V službi so ga večkrat tudi užalili s tem, ko so mu rekli, da je „shelh“. Prijave nadrejenim ni podal, saj je takšnih prijav veliko in prav zaradi korupcije teh nihče ne obravnava. Na delovnem mestu si je poškodoval tudi hrbet, a za to ni prejel nobene odškodnine. Operacije sicer ni potreboval, kljub temu pa je bil zaradi poškodbe z dela odsoten več kot mesec dni. Vodja njegove skupine mu ni verjel, da je poškodbo utrpel na delovnem mestu. Tudi sicer je v Maroku slaba zdravstvena oskrba, stroške zdravljenja je potrebno plačati, čakalne vrste pa so dolge. Na ulici izkušenj z diskriminacijo ni imel. Zaradi vsega skupaj je nato zapustil Maroko. Na izrecno vprašanje tožene stranke je sicer povedal, da v kolikor bi bil za delo dobro plačan, bi v Maroku ostal. 3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Prihaja namreč iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije (RS) z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prošnjo je sicer utemeljeval z diskriminacijo zaradi berberske narodnosti, vendar ni uspel izkazati, da bi navedeno ravnanje imelo znake preganjanja. Tožena stranka tudi meni, da je tožnik navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki očita kršitev pravice do izjave, saj tožnik ni bil pravilno in celovito poučen z informacijami o postopku mednarodne zaščite in ni prejel brošure o pravicah v zvezi z navedenim postopkom. Ker torej tožnik z informacijami ni bil ustrezno seznanjen, je ostala njegova izpoved skopa, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Navaja še, da mu pooblaščenka ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni smela postavljati vprašanj. Res je izpostavil svoje slabo ekonomsko stanje, vendar v povezavi z diskriminacijo, pa tudi, da mu je bilo oteženo pravno varstvo, ker je Berber in prijava zaradi diskriminacije v delovnem okolju ne bi bila uspešna. Naloga tožene stranke je, da v sodelovanju s prosilcem aktivno obravnava vse elemente prošnje za mednarodno zaščito, kar v konkretnem primeru naj ne bi storila.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da tožnik res ni prejel brošure, vendar pa je bil pred samo podajo prošnje za mednarodno zaščito s strani pooblaščencev Pravno informacijskega centra seznanjen s pravicami in obveznostmi, kar izhaja tudi iz listin v spisu. Prav tako ga je s pravicami in dolžnostmi seznanila tožena stranka pri podaji prošnje in v osebnem razgovoru. Izpostavlja, da je razloge, ki jih je tožnik navajal, skrbno preučila. Sklicuje se na 4. in 5. stran izpodbijane odločbe in ponavlja tam zapisane ugotovitve. Navaja še, da je tožnik šele tožbi predložil informacije o izvorni državi glede razmerja med Arabci in Berberi, kar je nedopustna tožbena novota. Pooblaščenci tožnika so imeli možnost tožniku postavljati vprašanja pri osebnem razgovoru. Tožnik je imel vse možnosti, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za obravnavanje njegove prošnje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

8. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 pravilno ocenila tožnikove navedbe v zvezi z diskriminacijo („moral sem delati najtežje stvari. Včasih, čeprav sem že končal s službo, sem moral delati dodatni čas, čeprav eni niso cel dan nič delali in so tam samo sedeli“) za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da je toženka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite. Po drugi strani pa tožnik ni uspel ne med upravnim postopkom, pa tudi ne s povsem splošnimi tožbenimi ugovori, da je za tožnikov slab ekonomski položaj kriva diskriminacija Berberov s strani Arabcev, konkretno izpodbiti ugotovitve tožene stranke. Tožena stranka je tako razumno in logično pojasnila, zakaj šteje, da tožnik ni bil diskriminiran (nevarna dela z elektriko je opravljal, ker se je za tako delo izšolal, imel je možnost napredovanja, saj meni, da ga nadrejeni ni maral, ker se je bal, da ga bo nadomestil), in se tudi sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

9. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, gre iz tožnikovih skopih navedb razumeti, da je imel težave zlasti s svojim nadrejenim. V kolikor bi slednje šteli kot sklicevanje na preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pa ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke obenem povedal, da dejanj diskriminacije nadrejenim ni prijavil, saj da naj takšne njegove pritožbe ne bi nihče obravnaval. Kot sta že pojasnili tako Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017, kot Ustavno sodišče RS, odločba Up-229/17-24 U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, pa je dolžnost prosilca, da izkaže trditev, ki bi lahko utemeljile njegove trditve glede nezmožnosti izvorne države, da nudi zaščito. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da njegove pritožbe na ravnanje sodelavcev nihče ne bi obravnaval zaradi velikega števila takšnih primerov, ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal. Iz istih razlogov je šteti kot neutemeljen tudi njegov pavšalni tožbeni ugovor, da mu je bilo v Maroku pravno varstvo oteženo zgolj zato, ker je Berber. Tožnik ob navajanju posameznih dejanj ni uspel izkazati, da bi ta ravnanja imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Kot ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, tožnikovih težav na delovnem mestu (da so ga kdaj užalili z uporabo besede „shelh“, da ni mogel napredovati, medtem ko drugi so, da je opravljal le težka dela in včasih delal preko polnega delovnega časa), ni moč šteti kot preganjanja, ki morajo biti dovolj ponavljajoča in dovolj resne narave. Pri tem ni nepomembno niti to, da je tožnik celo sam povedal, da v primeru, če bi imel dobro plačano službo, iz Maroka ne bi odšel. 10. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 11. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Maroko zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi.

12. V tožbi tožnik toženki očita tudi, da je dejansko stanje v zvezi z njegovimi navedbami glede diskriminacije ostalo nepopolno ugotovljeno, ker tožnik ni prejel brošure o pravicah z informacijami o postopkih priznanja mednarodne zaščite in ni bil pravilno in celovito poučen z informacijami o postopku mednarodne zaščite. Njegovemu pooblaščencu pa ob podaji prošnje ni bilo dopuščeno zastavljati vprašanja tožniku v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito.

13. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite.

14. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni kršila te obveznosti sodelovanja in da način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ni mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Nenazadnje takšna dejstva ne izhajajo niti iz trditvene podlage v tožbi. Tožnik je torej imel možnost, pa ni prepričljivo opisal subjektivne komponente strahu. Tako tudi ne zdrži očitek tožnika, da zato, ker tožnik ni prejel brošure za mednarodno zaščito ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je imel prav vse možnosti, da natančno pojasni razloge, ki jih uveljavlja v zvezi s podano prošnjo, kljub temu pa so slednji ostali preveč pavšalni in premalo konkretizirani. Kot je razvidno iz vpogledanega upravnega spisa je bil tožnik o svojih pravicah in obveznostih ustrezno poučen tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 1, 2, 5, 6, 7 in 8 zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 18. 12. 2019), kot tudi ob samem osebnem razgovoru (stran 1 in 2, zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 1. 2020). Poleg tega se v upravnem spisu nahaja izjava tožnika, da je bil seznanjen s potekom postopka mednarodne zaščite (dokument z dne 16. 12. 2019, označen kot priloga št. 3) ter izjava tožnika z dne 18. 12. 2019, da je bil s strani organizacije PIC seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi kot prosilec za mednarodno zaščito v RS. Glede na navedeno je tako nesprejemljiv tožbeni očitek, da je odsotnost brošure razlog, da so tožnikove navedbe ostale premalo natančne.

15. Prav tako je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu. Res je sicer, kot tožnik izpostavlja, da pooblaščencu tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati vprašanja tožniku, in za to omejitev ni bilo nobenih smiselnih razlogov. Vendar pa je bila ta možnost dana pooblaščencu tožnika v kasnejši in ključni fazi postopka, ko je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor. Prav zaradi tega sodišče ne more sprejeti tožnikovega očitka, da mu je bila z ravnanjem tožene stranke kršena pravica do izjave.

16. Sodišče v zvezi s predloženimi informacijami o izvorni državi tožnika, ki jih je ta navedel v tožbi, ter stališčem tožene stranke, da gre za tožbeno novoto, zgolj opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 471/2012 z dne 18. 12. 2012 (23. točka obrazložitve), da temu ni tako. Vendar pa te informacije v konkretnem primeru, ko že iz samih navedb tožnika ne izhajajo razlogi, zaradi katerih bi bil do mednarodne zaščite upravičen, nimajo teže. 17. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1.