Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka s sporno objavo izrazila mnenje.

Za razliko od dejstev pri mnenju ni mogoče zahtevati, da bi bilo podvrženo dokazovanju resničnosti.

Protipravnost je podana, če je mnenje podano z zaničevalnim namenom.

V konkretnem primeru je zaradi odločitve o razveljavitvi začasne odredbe naknadno odpadla pravna podlaga za vodenje postopka zavarovanja. Upoštevajoč 76. člen ZIZ se v takšnih primerih razveljavijo tudi opravljena izvršilna dejanja, saj je odpadla pravna podlaga tudi za njihovo opravo. Pri zavarovanju za opravo nenadomestnega dejanja je izvršilno dejanje tudi izrečena denarna kazen, ki jo je potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz 76. člena ZIZ, razveljaviti.

Izrek

I.Pritožba tožnice se zavrne in se izpodbijani sklep z dne 6. 3. 2025 potrdi.

II.Tožnica nosi sama stroške pritožbe, toženkama pa je dolžna v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III.Pritožba druge toženke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2024 se zavrže.

IV.Pritožbi prve toženke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2024 v izpodbijani I. in II. točki izreka razveljavi.

V.Tožnica je dolžna prvi toženki v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške pritožbe v višini 779,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.V tej zadevi je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1305/2024 z dne 2. 9. 2024 izdana začasna odredba zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je bila toženkama naložena odstranitev objave z napisom: "KONEC DIKTATA ZAVAROVALNICE A." na spletni strani prve toženke ... ter na Facebook portalu toženk https://www.facebook.com/...; za primer kršitve začasne odredbe je sodišče toženkama za vsako posamezno kršitev naložilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR za vsak dan kršitve obveznosti (I. točka izreka). Sodišče pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženkama odredila odstranitev panoja z napisom "KONEC DIKTATURE ZAVAROVALNICE A.! DELAVNICE NE BODO POPRAVLJALE VOZIL ZAVAROVANIH PRI ZAVAROVALNICI A.", ki je bil postavljen na premičnem priklopnem vozilu z reg. št. ... in prepovedala postavitev kakršnihkoli panojev, plakatov ali podobnih načinov javnih objav z vsebino: "KONEC DIKTATURE ZAVAROVALNICE A.! DELAVNICE NE BODO POPRAVLJALE VOZIL ZAVAROVANIH PRI ZAVAROVALNICA A. d. d. ali "KONEC DIKTATA ZAVAROVALNICE A." ali z vsebino, ki bi javnosti sporočala, da zavarovalnica A. d. d. izvaja diktaturo, ali na kakršenkoli način ravna samovoljno ali narekuje tržne razmere na trgu, ali da servisne delavnice ne bodo popravljale vozil zavarovanih pri zavarovalnica A. d. d. (II. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper izdano začasno odredbo sta toženki vložili ugovor. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 6. 3. 2025 ugovoru ugodilo in sklep o izdani začasni odredbi z dne 2. 9. 2024 v I. točki izreka v celoti razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne 12. 8. 2024 tudi v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženkama povrne stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

3.Zoper sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa, da izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni in zavrne ugovor ter začasno odredbo z dne 2. 9. 2024 ohrani v veljavi, II. točko izreka pa spremeni tako, da toženkama naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4.Toženki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izdanega sklepa v izpodbijanemu delu ter priglasili stroške pritožbenega postopka.

5.Sodišče prve stopnje je izdalo tudi izpodbijani sklep z dne 18. 9. 2024, s katerim je prvo toženko kaznovalo z denarno kaznijo v višini 2.500,00 EUR in ji naložilo, da jo poravna v osmih dneh na transakcijski račun sodišča (I. točka izreka), ter odločilo, da se prvi toženki za vsako novo posamezno kršitev naloži nova denarna kazen v višini 10.000,00 EUR za vsak dan kršitve in nov osem dnevni rok za izpolnitev (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo predlog tožnice za izrek višje denarne kazni prvi toženki in v celoti predlog za izrek denarne kazni drugi toženki (III. točka izreka).

6.Toženki sta vložili pritožbo zoper I. in II. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanemu delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasili sta tudi stroške pritožbenega postopka.

7.Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izdanega sklepa v izpodbijanemu delu ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožbena presoja sklepa z dne 6. 3. 2025

8.Pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo so v Zakonu o izvršbi in zavarovanju - ZIZ določeni 272. členu. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ:

-nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

-da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

-da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

9.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženk in izdano začasno odredbo razveljavilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni verjetno izkazala že prve predpostavke, to je verjetnega obstoja nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

10.Z začasno odredbo je bila toženkama naložena odstranitev objave z napisom: "KONEC DIKTATA ZAVAROVALNICE A." na spletni strani prve toženke ... ter na Facebook portalu toženk (v nadaljevanju: Sporna objava). Ker je predmet zapovedi oprava nenadomestnega dejanja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor druge toženke zoper izdano začasno odredbo utemeljen že iz razloga, ker sta toženki trdili, tožnica pa ni prerekala, da sta spletna stran na naslovu ... in Facebook profil, na katerih je bila objavljena Sporna objava, v lasti in upravljanju zgolj prve toženke. Tožnica v pritožbi tega razloga za razveljavitev začasne odredbe zoper drugo toženko ne izpodbija.

11.Pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazala, da je Sporna objava posegla v njene osebnostne pravice, in sicer v čast in dobro ime. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala s 134. členom Obligacijskega zakonika - OZ, po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje, ali da odstrani njegove posledice. Med osebnostne pravice, varovane z navedeno zakonsko določbo, spada tudi pravica pravne osebe, da se zavaruje pred ravnanji, ki škodijo njenemu ugledu in dobremu imenu. Sodišče prve stopnje je v 16. do 18. obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavilo pravilna izhodišča za odločitev, ki sledijo domači sodni praksi in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pri obravnavanju tovrstnih zahtevkov. Ta med drugim pri zadevah javnega pomena dopušča celo ostre in pretirane izjave, določeno stopnjo pretiravanja ali celo provokacije, pri čemer je pomembno, ali gre za dejstva ali vrednostne sodbe, saj pri slednjih dokaz resničnosti po naravi stvari ni mogoč.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka s Sporno objavo izrazila mnenje. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Za razliko od dejstev pri mnenju ni mogoče zahtevati, da bi bilo podvrženo dokazovanju resničnosti. Zato za presojo ni relevantno obsežno pritožbeno utemeljevanje, da tožnica nepogodbenim serviserjem ne diktira cen. Višje sodišče se zato do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz istega razloga tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tožničinih navedb, s katerimi je pojasnjevala način dela nepogodbenih serviserjev in določanje njihovih cen.

13.Protipravnost je podana, če je mnenje podano z zaničevalnim namenom. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takšen namen prve toženke ni verjetno izkazan. Vsebina Sporne objave sama po sebi objektivno gledano ni takšna, da bi bilo mogoče v njej prepoznati namen zaničevanja in blatenja tožnice. Njeno sporočilo je namreč v tem, da so se člani prve toženke odločili za množično odpoved pogodb in stavko proti tožnici, pri čemer je naveden tudi razlog za takšen ukrep. Čeprav je slednji v očitku tožnici, da grobo krši pravice avtoservisov, ne plačuje nespornih delov škod, ignorira urne postavke in argumente avtostroke ter ne pokaže pripravljenosti na dialog, ni mogoče pritrditi tožnici, da je bil s takšnim zapisom prekoračen prag dopustne kritike in izkazan zaničevalni namen. Pri tehtanju namreč ni dovolj upoštevati le vsebine Sporne objave, temveč je treba upoštevati tudi kontekst, v katerem je do nje prišlo. Iz vsebine predhodne elektronske korespondence prve toženke in drugih objav, na katere se sklicuje pritožnica, izhaja, da je bila Sporna objava odziv prve toženke na dejanja tožnice. Ta kontekst verjetno potrjuje ugovor toženk, da ni šlo za splošno negativno vrednostno mnenje, ki bi bilo dano izključno z namenom zaničevanja. Za takšen zaključek, ob navedenem sporočilnem pomenu Sporne objave, tudi ne zadošča uporaba besede "DIKTAT". Ta sama po sebi objektivno gledano ni tako izrazito negativna in žaljiva, da bi bil z njeno uporabo presežen prag dopustne kritike. Tudi sicer senzacionalističen slog praksa ESČP dopušča in varuje kot sestavni del svobode izražanja. Ta varuje tudi šokantna in vznemirljiva sporočila.

14.Da je mogoče izrečeno vrednostno sodbo šteti kot upravičeno kritiko, mora imeti vsaj nekaj podlage v dejstvih. Pretirana je namreč šele vrednostna sodba, dana brez vsakršne dejanske podlage. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ima Sporna objava takšno oporo v predloženi Analizi Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete, ki so jo v januarju 2024 izdelali dr. B. B., mag. C. C. in mag. D. D. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb, s katerimi je tožnica zatrjevala enostranskost in nestrokovnost predložene Analize. V fazi zavarovanja zadošča ugotovitev sodišča, da ugovor tožencev, da s strani tožnice priznane cene ne krijejo stroškov popravila, z verjetnostjo potrjuje podatek iz Analize, da medianske cene ure, ki jo zavarovalnice priznajo in plačajo delavnicam, odstopajo od medianske stroškovne cene delavnic za 23 EUR oziroma so za 56,3% prenizke, da bi delavnice lahko pokrivale vse operativne stroške.

15.Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je v okviru celostne presoje upoštevalo ne le vsebino, način in kontekst Sporne objave, ampak tudi njene posledice z vidika ravnanj obeh strank, in na tej podlagi sledilo ugovoru toženk, da Sporna objava pomeni prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu. Navedbe toženk, da lahko tožničino priznavanje cen popravil, kot ga prakticira, vodi v insolventnost serviserjev, posledično zmanjšanje njihovega števila in podaljšanje roka za popravilo vozil, je sodišče prve stopnje presojalo zgolj z vidika njihovega verjetnega vpliva na širši, javni interes obravnavane problematike. Zato ne drži pritožbeni očitek, da jih sodišče ne bi smelo vključiti v presojo, ker toženki zatrjevanih zamud v zagotavljanju popravil nista dokazali. V fazi zavarovanja, kot rečeno, zadošča dokazni standard verjetnosti.

16.Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala tudi s 134. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence - ZPOmK-2, po katerem so prepovedana dejanja nelojalne konkurence. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali se utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek 134. člena ZPOmK-2).

17.Pojem nelojalnega dejanja, ki zajema širjenje neresničnih podatkov o drugem podjetju, ki škodijo oziroma utegnejo škoditi ugledu ali poslovanju drugega podjetja (1. alineja tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2) je vsebinsko enak pojmu obrekovanja ali žaljive obdolžitve v kazenskem pravu (159. in 160. člen Kazenskega zakonika - KZ-1). Tudi izrekanje vrednostne sodbe, ki bi lahko prizadela ugled drugega podjetja, bi lahko bilo dejanje nelojalne konkurence, če bi bili izpolnjeni vsi elementi generalne klavzule iz drugega odstavka 134. člena ZPOmK-2. Ni nelojalno le razširjanje neresnic o dejstvih, nelojalno je lahko tudi razširjanje škodljivih vrednostnih sodb o drugem podjetju, ki bi lahko prizadele njegov ugled ali poslovanje.

Kot je bilo obrazloženo, vsebina Sporne objave objektivno gledano ni takšna, da bi bil mogoč zaključek, da je njen namen zaničevanje in blatenje tožnice. Gre za sporočilo javnosti, da so se člani prve toženke odločili za množično odpoved pogodb in stavko proti tožnici, pri čemer se tožnici očita, da grobo krši pravice avtoservisov, ne plačuje nespornih delov škod, ignorira urne postavke in argumente avtostroke ter ne pokaže pripravljenosti na dialog, ki bi omogočal rešitev. Tožnica tudi v pritožbi ne navede, kateri podatki, ki so bili v Sporni objavi o njej razkriti, so takšne narave, da škodijo ali bi utegnili škoditi njenemu ugledu in poslovanju. Teoretično pritožbeno pojasnjevanje horizontalnih in vertikalnih razmerij konkurence ter zatrjevanje kartelnega združevanja na strani prve toženke za presojo ni relevantno (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj je sodna presoja omejena na zahtevek, ki se glasi na odstranitev Sporne objave iz spleta. To pomeni, da bi morala tožnica verjetno izkazati, da je vsebina Sporne objave takšna, da pomeni izrečeno škodljivo vrednostno sodbo, za katero so izpolnjeni vsi elementi generalne klavzule iz drugega odstavka 134. člena ZPOmK-2. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ji to ni uspelo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep neobrazložen in se ga ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijanega sklepa omogoča strankam in pritožbenemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sklepa. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in konsistentni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, to je o tem, ali je Sporna objava posegla v dobro ime in ugled tožnice. Ne drži, da sodišče ni tehtalo med pravico do svobode izražanja in pravico do ugleda in dobrega imena, saj se je na več mestih opredelilo, zakaj gre za dopustno javno izraženo nestrinjanje. Sodišču se tudi ni treba opredeliti do vseh navedb strank, ampak do tistih, ki so za presojo pravno relevantne.

Višje sodišče se je ob presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 3. 2025 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbena presoja sklepa z dne 18. 9. 2024

21.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prvi toženki zaradi kršitve I. točke izreka sklepa VIII Pg 1305/2024 z dne 2. 9. 2024 izreče denarna kazen v višini 2.500,00 EUR (I. točka izreka), za primer ponovne kršitve te obveznosti pa se določi nova denarna kazen v višini 10.000 EUR (II. točka izreka).

22.Pritožba druge toženke ni dovoljena. Sklep z dne 18. 9. 2024 se v izpodbijanemu delu (I. in II. točka izreka) nanaša zgolj na prvo toženko. Ker si druga toženka s pritožbo svojega položaja ne more izboljšati, zanjo nima pravnega interesa. Zato je višje sodišče pritožbo druge toženke zoper sklep z dne 18. 9. 2024 zavrglo (343. in 346. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23.ZIZ v razdelku, v katerem ureja izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, posebej ureja prisilno izvršitev storitvenih, dopustitvenih in opustitvenih obveznosti (224. do 229. člen ZIZ). Dejanje, ki ga lahko stori le dolžnik (226. člen ZIZ), je tako tesno vezano na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil kdo drug, nima pomena ali pa ni mogoča. Dosego takšnega dejanja je od dolžnika mogoče (posredno) izsiliti z izrekom denarnih kazni. Sodišče s sklepom o zavarovanju izreče denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti (tretji odstavek 226. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ). V primeru neizpolnitve sodišče na podlagi navedenega sklepa po uradni dolžnosti opravi izvršbo, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen (četrti odstavek 226. člena ZIZ).

24.Denarno kazen, s katero naj sodišče prisili k izvršitvi nenadomestnega dejanja, je sodišče prve stopnje toženkama izreklo v sklepu o zavarovanju z dne 2. 9. 2024, in sicer v višini 5.000,00 EUR (I.3 točka izreka). Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti po četrtem odstavku 226. člena ZIZ. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prva toženka kršila začasno odredbo z dne 2. 9. 2024. Ti razlogi bi lahko podpirali sklep o izterjavi denarne kazni, ne morejo pa utemeljevati sklepa o ponovnem izreku denarne kazni, ki je bila prvi toženki izrečena že v sklepu z dne 2. 9. 2024. Ponovni izrek denarne kazni prvi toženki je v nasprotju s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25.Postopek izterjave denarne kazni, ki se uvede po uradni dolžnosti, je akcesorne narave glede na sam postopek zavarovanja. V konkretnem primeru je zaradi odločitve o razveljavitvi začasne odredbe naknadno odpadla pravna podlaga za vodenje postopka zavarovanja. Upoštevajoč 76. člen ZIZ se v takšnih primerih razveljavijo tudi opravljena izvršilna dejanja, saj je odpadla pravna podlaga tudi za njihovo opravo. Kot že navedeno, je pri zavarovanju za opravo nenadomestnega dejanja izvršilno dejanje tudi izrečena denarna kazen, ki jo je potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz 76. člena ZIZ, razveljaviti.

26.Po navedenem je višje sodišče pritožbi prve toženke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2024 v I. in II. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Stroški pritožbenega postopka

27.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

28.Zaradi neuspeha s pritožbo zoper sklep z dne 6. 3. 2025 tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, toženkama pa mora povrniti strošek odgovora na pritožbo v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP). Višje sodišče je priglašene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife - OT in toženkama priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 746,64 EUR.

29.Ker je prva toženka s pritožbo zoper sklep z dne 18. 9. 2024 uspela, ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP). Višje sodišče je priglašene stroške odmerilo v skladu z določili OT in Zakona o sodnih taksah ter prvi toženki priznalo 1000 točk za pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 746,64 EUR, in sodno takso za pritožbo zoper sklep v višini 33,00 EUR, skupaj 779,64 EUR.

-------------------------------

1 Sodba ESČP v zadevi Lingens proti Avstriji št. 9815/82 z dne 8. 7. 1986. 2 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (11. točka obrazložitve). 3 Sodba ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu št. 5493/72 z dne 7. 12. 1976. 4 Sodba ESČP v zadevi Prager in Oberschlick proti Avstriji št. 15974/00 z dne 26. 4. 1995. 5 Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (12. točka obrazložitve) in Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015 (11. točka obrazložitve in naslednje). 6 VSL sklep V Cpg 614/2018 z dne 14. 9. 2018. 7 VSL sklep IV Cp 1493/2023 z dne 13. 9. 2023.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 76, 226, 226/3, 226/4, 272, 272/1, 272/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 134 Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (2022) - ZPOmK-2 - člen 134, 134/2, 134/3, 134/3-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.