Jedro

Kljub temu, da v prostorskih ureditvenih pogojih ni določeno, kaj spada med "oskrbne in podobne dejavnosti" in da ta pojem tudi ni skladen z enotno (sedaj standardno) klasifikacijo dejavnosti, je treba glede na klasifikacijo dejavnosti ugotoviti, ali obrtna dejavnost investitorja spada ali ne spada med "oskrbne in podobne dejavnosti" glede na potrebe ljudi in organizacij v območju, kjer objekt stoji. Ugotoviti je treba, ali so za postavitev nadstreška izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka 62. člena ZUN, odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin in iz prostorskih ureditvenih pogojev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 07.03.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Komiteja za urejanje prostora občine z dne 16.05.1991, s katero je ta zavrnil njegovo zahtevo za izdajo dovoljenja za postavitev nadstreška h garažnemu objektu. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila odločba prvostopnega organa izdana na podlagi 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki v 2. odstavku določa, da upravni organ, pristojen za urejanje prostora, investitorju izda odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Iz prvostopne odločbe in spisa je razvidno, da leži predmetni objekt v območju CM 7/6 v funkcionalni enoti 4, za katero veljajo prostorski ureditveni pogoji za območja urejanja v občini, ki v 12. členu (merilo 1.2.A) določa, da je v funkcionalni enoti 4 dopustna le postavitev odstranljivih objektov in opreme za oskrbne in podobne dejavnosti. Med takšne objekte pa nadstrešnice ni mogoče šteti, poleg tega pa je iz spisa razvidno, da tožnik "opravlja v predmetnem objektu avtomehanično obrt, ki je ni mogoče šteti med oskrbne in podobne dejavnosti". Tožnikove pritožbene navedbe o neobveščenosti o ogledu zavrača in navaja, da je ogled opravil Zavod za prostorsko in urbanistično načrtovanje na prošnjo upravnega organa, kar pa ne vpliva na odločitev o zadevi, ker priglašena dela niso v skladu z veljavnimi prostorskimi ureditvenimi pogoji. Glede tožnikove pritožbene navedbe, da je na zahtevo organa prve stopnje z dne 04.03.1991 takoj posredoval zahtevo za izdajo mnenja regionalnemu zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki ga ni pravočasno izdal, tožena stranka ugotavlja, da tožnik, v skladu s 1. odstavkom 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ni dolžan predložiti takšnega mnenja k vlogi za izdajo odločbe o priglašenih delih, kar pa na pravilnost odločitve prvostopnega organa ne vpliva.

V tožbi tožnik navaja, da mu je prvostopni organ zavrnil priglasitev za postavitev nadstreška h garažnemu objektu zato, ker v 30 dneh ni mogel glede nadstreška predložiti mnenja regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, kljub temu da je takoj po prejemu te zahteve zaprosil zanj, organu prve stopnje pa posredoval slike celotnega območja, iz katerih je razvidno, da je tožnik svoje območje uredil tako, da prav v ničemer ne kazi ali izstopa iz okolja v nasprotju z neurejenostjo celotnega območja. Nadstrešnica, ki jo je tožnik zgradil h garažnemu objektu je povsem montažna in izredno hitro odstranljiva, nima nobenih temeljev, saj je postavljena na že obstoječo betonsko ploščo, v celoti je izvedena v leseni konstrukciji, kar nedvomno predstavlja tehnično odstranljiv objekt, ki ga je mogoče odstraniti brez kakršnekoli škode za okolje. Tožnik meni, da ni pomembno, kaj se pod to nadstrešnico dogaja oziroma izvaja, temveč je pomembno le to, da je v funkcionalni enoti 4 dovoljena postavitev odstranljivih objektov, kar pa nadstrešek nedvomno je. Zato sta odločitvi prvostopnega in drugostopnega organa neutemeljeni. Tožnik predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje izdal odločbo na podlagi 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in in RS, št. 26/90, v nadaljevanju: ZUN). V 1. odstavku 62. člena ZUN je določeno, da priglasitev nameravanih del iz 51. člena tega zakona vsebuje opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopijo katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal; če gre za začasni objekt, pa tudi datum, do katerega bo ta objekt stal. Po določbi 2. odstavka 62. člena ZUN za urejanje prostora pristojni upravni organ, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, izda o tem investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožena stranka se sklicuje tudi na določbe 12. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini (Uradni list SRS, št. 13-707/88 in Uradni list RS, št. 21-1100/90, v nadaljevanju: PUP). Po točki A 1. odstavka 12. člena PUP pa je med drugim dopustna postavitev odstranljivih objektov in opreme za oskrbne in podobne namene do pričetka priprave zemljišča za gradnjo. Funkcionalna enota 4 v območju CM 7/6, kjer po ugotovitvah tožene stranke leži predmetni objekt, pa spada v komunalno cono po tabeli meril in pogojev po posameznih funkcionalnih enotah iz 1. člena PUP (Uradni list RS, št. 21-1100/90). Postavitev odstranljivih objektov po PUP je torej dopustna za "oskrbne in podobne namene", zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni pomembno, kaj se pod nadstreškom dogaja.

Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno ali gre za graditev pomožnega objekta po določbah odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42-1716/85, v nadaljevanju: odlok) in, ali gre za gradnjo, za katero zadostuje priglasitev ter zakaj odstranljivega nadstreška h garažnemu objektu avtomehanične obrti v komunalni coni ni mogoče šteti med "oskrbne in podobne dejavnosti" po določbah PUP. Kljub temu, da PUP ne določa, kaj spada med "oskrbne in podobne dejavnosti" in ta pojem tudi ni skladen z enotno (sedaj standardno) klasifikacijo dejavnosti, bi bila tožena stranka morala ugotoviti, kakšno avtomehanično obrt tožnik opravlja. Ker iz podatkov upravnih spisov izhaja, da naj bi opravljal popravila vplinjačev motornih vozil, bi bilo treba glede na klasifikacijo dejavnosti (popravila in vzdrževanje motornih vozil) ugotoviti ali ta obrtna dejavnost spada ali ne med "oskrbne in podobne dejavnosti" glede na potrebe ljudi in organizacij v območju, kjer objekt stoji. Tožnik je po podatkih poslanih upravnih spisov priglasil postavitev nadstreška na podlagi odločbe urbanističnega inšpektorja uprave za inšpekcijske službe z dne 8.12.1989, ki ugotavlja, da je tožnik posegel v prostor na območju, kjer je sicer gradnja dovoljena. Nobeden od obeh organov pa ni ugotovil, ali tožnik razpolaga z zemljiščem, na katerem gradi nadstrešek ter ob morebitni izpolnitvi tega pogoja tožena stranka tudi ne ugotavlja, ali je velikost nadstreška v skladu z določbami 51. člena ZUN, odloka in PUP. Sodišče pripominja, da prvostopni organ v pozivu za dopolnitev vloge z dne 04.03.1991 ni dovolj jasno navedel pomanjkljivosti priglasitve, ki jo mora tožnik dopolniti. Ker tožena stranka pomanjkljivosti postopka prvostopnega organa ni odpravila in ugotovila navedenih za odločitev pomembnih dejanskih okoliščin, je s tem kršila določbe 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato sodišče ne more rešiti spora.

Ker so preje navedene dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena tega zakona. Zato bo morala tožena stranka ponovno odločiti o stvari v skladu z 62. členom ZUS.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.