Jedro

Ker gre za deljive obveznosti (drugi odstavek 412. člena ZOR), predstavlja vrednost spornega predmeta za vsako od toženih strank polovico zneska, torej za prvega toženca le 750.000 SIT (3.129,69 EUR). Ta znesek pa ne dosega v določbi drugega odstavka 367. člena ZPP določene mejne vrednosti, ki še dovoljuje obravnavanje revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugi toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati znesek, ki predstavlja tržno vrednost 41 delnic oznake G družbe D. d.d. I., na dan plačila ter tem delnicam pripadajoče dividende za obdobje od 13.1.2002 dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek zoper drugo toženo stranko na opravo preknjižbe 41 navedenih delnic na tožničino ime ter na plačilo dividend za obdobje od 24.2.1998 do 12.1.2002. V celoti je zavrnilo tožničin zahtevek proti prvemu tožencu B. G. (tako na preknjižbo ali plačilo vrednosti delnic, kot na plačilo dividend).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tudi alternativnemu delu zahtevka, po katerem mora druga tožena stranka na ime tožnice opraviti preknjižbo omenjenih 41 delnic in ji plačati tem delnicam pripadajoče dividende za obdobje od 13.1.2002 dalje do preknjižbe. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu, pri čemer uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu tako, da bo v celoti ugodeno tudi zahtevku proti prvemu tožencu. Sklicuje se na svoje navedbe, po katerih je prvi toženec sklenil pravni posel z nepravim pooblaščencem. Zato njen tožbeni zahtevek, uperjen proti prvemu tožencu, ni odškodninski zahtevek, temveč ima kondikcijsko naravo s podlago v 210. členu in prvem odstavku 88. člena ZOR. Pooblastilo, na katerega podlagi je prvi toženec uspel preknjižiti delnice na svoje ime, je bilo ponarejeno.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper dva toženca, pri čemer je dejanska in pravna podlaga v obeh primerih različna. Narava pravnega razmerja med tožnico in prvim tožencem ter tožnico in drugo toženo stranko ni takšna, da bi bilo mogoče spor rešiti samo na en način za obe toženi stranki. Gre za deljivo obveznost v skladu z določbo drugega odstavka 412. člena ZOR. Ker se ne zatrjuje drugačna delitev, je treba obveznost med toženima strankama deliti na enake dele in je vsaka od njiju odgovorna za svoj del obveznosti. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je deljivost obveznosti odločilna glede vprašanja opredelitve vrednosti spornega predmeta v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP.

Povedano je odločilno glede vprašanja, ali je revizija, vložena v obsegu odločitve o prvi toženi stranki, dovoljena. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je namreč v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172.092 EUR). Tožeča stranka je v tožbi opredelila vrednost spora za obe toženi stranki v znesku 1.500.000 SIT (6.259,38 EUR). Ob ugotovitvi, da gre za deljivo obveznost v skladu z določbo drugega odstavka 412. člena ZOR, predstavlja vrednost spornega predmeta za vsako od toženih strank polovico navedenega zneska, torej za prvega toženca le 750.000 SIT (3.129,69 EUR). Ta znesek pa ne dosega v določbi drugega odstavka 367. člena ZPP določene mejne vrednosti, ki še dovoljuje obravnavanje revizije.

V skladu s povedanim je revizija, vložena v obsegu odločitve o prvi toženi stranki, nedovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP zavrglo.