Jedro

V postopku odločanja o izključitvi iz članstva morajo biti zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki so sestavni del vsakega pravno urejenega postopka.

Med minimalne procesne standarde spada tudi pravica prizadete osebe (obdolženca) do izjave oziroma obrambe, ki se v konkretnem primeru povezuje s pravico do pravnega sredstva oziroma ugovora. Sestavni del te pravice je nedvomno obveznost pristojnih organov združenja, da odločitev o izključitvi iz članstva kot najtežji ukrep, ki ga je mogoče izreči le v primeru, ko član grobo krši dobre poslovne običaje ali poslovno moralo, oziroma s svojimi ravnanji škodi ugledu zbornice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti in odgovornosti, ustrezno obrazložijo oziroma natančno, konkretno opišejo kršitev, ki jo članu očitajo. Šele v tem primeru je namreč članu dejansko omogočeno, da se izjavi o očitkih oziroma se pred njimi brani.

Toženka oziroma njeni organi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnici v postopku odločanja o njeni izključitvi iz članstva niso zagotovili minimalnih procesnih standardov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 356,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) razveljavilo sklep Upravnega odbora OO. (UO O.) o izključitvi tožnice iz članstva O., ki ga je UO O. sprejel na 35. izredni seji, dne 23. 7. 2015, (2) razveljavilo sklep skupščine O., sprejet na 4. izredni seji, dne 4. 9. 2015, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice in potrjen sklep UO O. z dne 23. 7. 2015 o njeni izključitvi iz članstva, s tem da dokončnost odločitve nastopi, v kolikor Območna obrtno – podjetniška zbornica X. (OOZ X.) najkasneje do 4. 11. 2015 ne izvede volitev predsednika v skladu s Statutom OOZ X. z dne 17. 4. 2014 in spremembami, h katerimi je UO O. podal soglasje, ter (3) toženki naložilo, naj tožnici v roku 15 dni plača stroške tega postopka v znesku 1.261,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Sodišče je nekritično sledilo argumentaciji tožnice, spregledalo pa je naziranja toženke. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo, kakšna organizacija je toženka, niti kakšne so njene pristojnosti. Stališča sodišča o tem, kakšen naj bi bil pravilen postopek izključitve člana iz članstva toženke in hkrati iz OOZ X., ne temeljijo na veljavnih predpisih niti na razumevanju vloge toženke. Zahteve sodišča glede obrazloženosti sklepov toženke presegajo celo zahteve za sodne odločbe. Tožnici ni bila kršena pravica do obrambe in pravnega sredstva. Imela je pravico do ugovora, ki jo je tudi izkoristila. Vložila je ugovor na osmih straneh s prilogami, v katerem je navedla vse ključne razloge, ki jih navaja tudi v tej pravdi. V skladu z načelom racionalnosti se mora drugostopenjski organ opredeliti le do bistvenih navedb. Napačno je stališče sodišča o domnevnih pomanjkljivostih izpodbijanih sklepov v zvezi s predlagateljem sporne izključitve. Ker so predlog za izločitev tožnice vložili člani O. iz OOZ X., je zgrešeno stališče sodišča, da bi moral UO O. za izključitev tožnice pridobiti predhodno soglasje UO OOZ X. Stališče sodišča, da se šteje, da je bilo soglasje k spremembi statuta dano, ker UO O. svoje odklonitve ni obrazložil, nima podlage v 10. členu Statuta O. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožnica upravičeno štela, da je bilo soglasje dano, nima opore v listinah v spisu. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšni naj bi bili morebitni legitimni postopki v primeru neutemeljene odklonitve soglasja. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica in ne toženka tista, ki je dolžna dokazovati nezakonitost izpodbijanih odločitev. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da ni jasno, v čem naj bi sporna sprememba statuta nasprotovala Obrtnemu zakonu (ObrZ) in Statutu O., v katerih ni navedeno, da so dovoljene le posredne volitve ali da so neposredne volitve prepovedane. Z upoštevanjem zavzetega stališča bi bila kršena enovitost in enotnost zborničnega sistema, ki jo je dolžna zagotavljati toženka. Iz nepravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ajdovščini sicer tudi izhaja, da je bil sklep o sporni spremembi Statuta OOZ X. nezakonit, ker glasovanje ni bilo izvedeno v skladu z določili veljavnega statuta, zaradi česar je bil razveljavljen. V zvezi z vprašanjem razloga za izključitev tožnice je sodišče umetno ustvarilo dileme, ki jih ni bilo. Opis kršitve tožnice je bil v izpodbijanem sklepu UO O. dovolj jasen in razumljiv, da je bila zoper njega možna kvalificirana obramba. Bistvo vsega je bilo, da tožnica sklepov UO v zvezi s sporno spremembo statuta ni upoštevala s tem, ko je aktivno sodelovala pri izvedbi spornih volitev. Izkazano je, da si je tožnica zelo aktivno prizadevala za to, da se v OOZ X. ne bi upoštevali sklepi O. in da bi se izvedle neposredne volitve, čeprav ni bilo predhodnega soglasja. Enako je veljalo tudi za ostale tri izključene člane kot glavne akterje pri nespoštovanju odločitev O. Če bi ravnali drugače, jih toženka ne bi izključila. Nepomembno je, ali bi lahko tožnica z drugačnim ravnanjem preprečila spremembo statuta in izvedbo volitev. Ni jasno, na kakšni pravni podlagi temelji stališče sodišča, da bi lahko toženka izrekla kak milejši ukrep. Izpodbijana sodba je nejasna, neargumentirana ter v nasprotju z listinami in drugimi izvedenimi dokazi. Zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju. Preizkus sodbe je mogoč.

6. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je UO toženke 23. 7. 2015 tožnico izključil iz članstva v toženki, - da je bilo v odločbi UO toženke z dne 23. 7. 2015 kot razlog za izključitev tožnice iz članstva navedeno, da je tožnica grobo kršila dobre poslovne običaje in poslovno moralo in s svojimi ravnanji škodila ugledu O. in ugledu OOZ X. ter ni izpolnjevala svojih obveznosti in odgovornosti s tem, ko kot sekretarka OOZ X. kljub sklepom UO O. teh ni spoštovala in je kot sekretarka in članica v juniju 2015 sodelovala pri izvedbi nezakonitih in neveljavnih volitev za mandatno obdobje 2015-2019, kljub temu, da je vedela, da OOZ X. s strani UO O. ni pridobila soglasja k predlagani spremembi svojega statuta, - da je tožnica v skladu s Statutom O. podala zoper navedeno odločitev, s prejemom katere se je seznanila z obtožbami, pisni ugovor, ki ni bil posredovan članom skupščine toženke, ter ustni zagovor na seji skupščine toženke, - da je skupščina O. s sklepom z dne 4. 9. 2015 ugovor zavrnila in potrdila sklep z dne 23. 7. 2015 z obrazložitvijo, da je skladno z določili ObrZ in Statutom O. za veljavnost določb Statuta OOZ X. potrebno predhodno soglasje UO O., ki je odklonil soglasje k predlaganim spremembam Statuta OOZ X., ki so se nanašale na neposredne volitve predsednika OOZ X., zato te spremembe niso stopile v veljavo; članica (tožnica), kot sekretarka OOZ X., sklepov O. ni upoštevala in je v juniju 2015 kljub temu, da je vedela, da OOZ X. ni pridobila potrebnega soglasja k predlagani spremembi statuta, sodelovala pri izvedbi nezakonitih in neveljavnih volitev, zato je sklep o njeni izključitvi iz članstva utemeljen; v zvezi z ugovornimi navedbami tožnice je bilo navedeno le, da so bile ostale okoliščine, ki jih je navajala tožnica v ugovoru, nebistvene in niso mogle vplivati na drugačno odločitev.

7. Na podlagi povzete vsebine izpodbijanih sklepov toženke je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz sklepa z dne 23. 7. 2015 ne izhaja, katero je tisto tožničino ravnanje, ki je bilo razlog za njeno izključitev, v čem tožnica ni spoštovala sklepov, v čem so bile volitve nezakonite in neveljavne, na kakšen način je pri njih sodelovala in kaj konkretno je opustila, pa bi morala storiti. Katero dolžno ravnanje je tožnica opustila in s tem povezava z zatrjevano nezakonito izvedbo volitev, ne izhaja niti iz sklepa z dne 4. 9. 2015. Ker sklepa nista bila obrazložena, tožnici niso bili zagotovljeni minimalni procesni standardi, ki bi ji omogočali enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njenih pravic. Izpodbijana sklepa sta zato nezakonita. Navedeno presojo prvostopenjskega sodišča toženka s pritožbo neutemeljeno izpodbija.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so zahteve sodišča prve stopnje glede obrazloženosti sklepov toženke v postopku izključitve člana pretirane. V postopku odločanja o izključitvi iz članstva morajo biti zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki so sestavni del vsakega pravno urejenega postopka. Takšno je enotno stališče sodne prakse glede disciplinskih postopkov, ki jih vodijo društva.1 To še toliko bolj velja za toženko kot združenje, katerega namen je prav tako kot pri društvih uresničevanje skupnih interesov, poleg tega ima v skladu z ObrZ položaj pravne osebe javnega prava (33. člen), podeljeno pa ji je tudi izvrševanje javnih pooblastil (34. člen). Obveznost toženke oziroma njenih organov, da spoštujejo minimalna procesna jamstva pri odločanju o izključitvi iz članstva, izhaja iz ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave RS), katere sestavni del sta prepoved arbitrarnega odločanja ter zahteva enakega obravnavanja.2 Med minimalne procesne standarde spada tudi pravica prizadete osebe (obdolženca) do izjave oziroma obrambe, ki se v konkretnem primeru povezuje s pravico do pravnega sredstva oziroma ugovora (drugi odstavek 17. člena Statuta O.). Sestavni del te pravice je nedvomno obveznost pristojnih organov združenja, da odločitev o izključitvi iz članstva kot najtežji ukrep, ki ga je mogoče izreči le v primeru, ko član grobo krši dobre poslovne običaje ali poslovno moralo, oziroma s svojimi ravnanji škodi ugledu zbornice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti in odgovornosti (prvi odstavek 17. člena Statuta O.), ustrezno obrazložijo oziroma natančno, konkretno opišejo kršitev, ki jo članu očitajo. Šele v tem primeru je namreč članu dejansko omogočeno, da se izjavi o očitkih oziroma se pred njimi brani. Pritožbeno stališče, da je UO toženke tej zahtevi zadostil oziroma da je bila tožnici omogočena obramba, ni pravilno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, UO toženke spornega sklepa ni obrazložil na način, da bi bilo tožnici lahko razumljivo, kakšna je bila njena kršitev, saj iz njegove obrazložitve ni izhajalo, katero konkretno dolžno ravnanje je opustila, kakšna je bila povezava med očitanim ravnanjem in volitvami ter zakaj so bile volitve neveljavne. Presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožnici z izdajo neobrazloženega sklepa UO toženke kršena pravica do izjave oziroma pravnega sredstva (ugovora), je tako pravilna. Dejstvo, da je tožnica vložila ugovor, tega zaključka ne more omajati.

9. Minimalnim procesnim jamstvom ni bilo zadoščeno niti v postopku odločanja o ugovoru. Tožnica je pred odločitvijo skupščine toženke vložila pisni ugovor, s katerim pa člani skupščine niso bili seznanjeni. Pri tem iz obrazložitve sklepa skupščine tudi ni razvidno vsebinsko obravnavanje tožničinih ugovornih navedb, ki jih je podala na ustnem zagovoru. Sklep skupščine toženke je bil po vsebini enak sklepu UO toženke (tudi iz njega ni izhajalo, katero dolžno ravnanje je tožnica opustila), tožničine ugovorne navedbe pa so bile zavrnjene kot nebistvene. Opredelitev do ugovornih navedb tožnice tako iz obrazložitve odločitve skupščine toženke ne izhaja. Drži sicer pritožbena navedba, da se je drugostopenjski organ dolžan opredeliti le do bistvenih ugovornih navedb. Vendar pa za tožničine ugovorne navedbe v zvezi z (ne)veljavnostjo spremembe statuta OOZ X. in s tem povezano (ne)zakonitostjo volitev predsednika OOZ X. ni moč trditi, da so bile nerelevantne oziroma očitno neutemeljene. OOZ X. je bila v sporu s toženko zaradi spremembe statuta OOZ X., s katero je bil spremenjen način volitev predsednika OOZ X. Toženka k tej spremembi ni dala soglasja, zaradi česar po njenem mnenju sprememba statuta ni bila veljavna, s čimer pa se OOZ X. ni strinjala. Pogoj za veljavnost statuta območne zbornice je sicer soglasje O. (četrti odstavek 38. člena ObrZ), vendar pa ob dejstvu, da so območne zbornice samostojne pravne osebe (37. člen ObrZ), odločitev O. o zavrnitvi soglasja ni bila prepuščena zgolj njeni volji. Ker s statutom toženke niso prepovedane neposredne volitve predsednika v območnih zbornicah, na podlagi neobrazložene odločitve o zavrnitvi soglasja ni mogoče zaključiti, ali je imela toženka zanjo zadostne razloge.3

10. Toženka oziroma njeni organi torej po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnici v postopku odločanja o njeni izključitvi iz članstva niso zagotovili minimalnih procesnih standardov. Ker sta izpodbijana sklepa organov toženke že zato nezakonita, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za njuno razveljavitev (analogna uporaba 14. člena Zakona o društvih - ZDru-1).

11. Ker je izpodbijana sodba že iz navedenih razlogov pravilna, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi toženka graja dodatne razloge prvostopenjskega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici pa mora povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, ki ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) znašajo 356,99 EUR (625 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo in materialni stroški (2 %), oboje zvišano za 22 % DDV). Stroškovno obveznost mora tožnici izpolniti v petnajstdnevnem paricijskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

1 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 119/2014 z dne 19. 12. 2014, sodbo VSL I Cp 3352/2013 z dne 19. 3. 2014 in sodbo VSL I Cp 1461/2017 z dne 6. 12. 2017. 2 Tako tudi sodba VSL II Cp 2499/2017 z dne 4. 4. 2018, ki je bila izdana v dejanskem in pravnem pogledu povsem primerljivi zadevi (z njo je bilo pravnomočno odločeno, da se razveljavita sklepa UO O. in skupščine O. o izključitvi drugega njenega člana iz članstva, ki sta bila v bistvenem enaka kot izpodbijana sklepa toženke). 3 Glej sodbo VSL II Cp 2499/2017 z dne 4. 4. 2018