14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1682/2002 z dne 22. 1. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 259/2001 z dne 10. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za izplačilo premalo izplačanega nadomestila za opravljene nadure. Zaključilo je, da se ure, ki presegajo 8- urno delovno obveznost, upoštevaje veljavne predpise ne morejo šteti kot nadure, saj za nadure niso izpolnjeni formalni pogoji. Ob tem je še dodatno pojasnilo, da gre pri dežurstvih in stražarskih obveznostih v Slovenski vojski za utečeno in stalno funkcijo, ki se izvaja nepretrgoma in kot taka nima atributov nadurnega dela. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo.

Pritožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave ter 2. točke 4. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL). Meni, da je odločitev sodišč očitno napačna. Sodiščem očita, da so spregledala citirano določbo MESL, ki delavcem priznava, razen v določenih izjemnih primerih, pravico do višjega plačila za nadurno delo. Po mnenju pritožnika se sodišča niso ukvarjala z dejstvom, da Ustava jamči vsem delavcem plačilo za opravljeno delo. Obširno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišč materialnopravno nepravilna. Meni, da bi moralo biti dežurstvo plačano kot nadurno delo. V zvezi s tem pojasnjuje, da je v okviru nalog dežurstva in straže vsaj 18 ur efektivno delal in le 6 ur počival, kar je tudi izpovedal pred sodiščem, tožena stranka pa temu ni oporekala. Zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišč, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi v času dežurstva in straže efektivno delal več kot osem ur.

B.

Iz navedb ustavne pritožbe izhaja, da se pritožnik ne strinja z razlago sodišč, da ur, ki presegajo 8 ur delovne obveznosti, v času dežurstva in stražarske službe ni mogoče obračunati kot nadure. S takšno razlago sodišča naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da so sodišča v obravnavani zadevi zavzela drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo (kar pritožnik sicer zatrjuje), če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno, česar pa pritožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Sodišča so razumno in obširno obrazložila, zakaj so štela, da pritožnik v času dežurstev in straže ni opravljal dela preko polnega delovnega časa, in zakaj ni upravičen do plačila razlike v plači. Svojo odločitev so utemeljila in oprla na določbe predpisov, ki urejajo delo v posebnih delovnih pogojih. Arbitrarnosti oziroma samovoljnosti izpodbijanim sodbam zato ni mogoče očitati. Zlasti Vrhovno sodišče je posebej poudarilo, da ureditev, da se obvezna prisotnost na delovnem mestu ne šteje kot redna delovna obveznost, ni v nasprotju z določbami direktiv Evropske skupnosti, ki se nanašajo na organizacijo delovnega časa. Prav tako se je sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča, ki je v odločbi št. U-I-321/02 z dne 27. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04 in OdlUS XIII, 42) zavrnilo kot neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva. Glede na navedeno se tudi pritožnikov očitek o spregledu uporabe določbe 4. člena MESL izkaže v celoti za neutemeljen.

Očitek pritožnika, da je dokazal, da je efektivno delal 18 ur dnevno, čemur tožena stranka ni oporekala, sodišča pa niso upoštevala, bi po vsebini lahko pomenil kršitev 22. člena Ustave, vendar je očitek neutemeljen. V zvezi z dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ni izkazal. Kot takih namreč ni mogoče šteti nestrinjanja z dokazno oceno sodišč in nezadovoljstva s sodno odločitvijo.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan