Jedro

Po presoji višjega sodišča ravno dejstvo, da je do poškodbe oškodovanke prišlo ob delu v običajnih delovnih pogojih, utemeljuje sklep, da tožena stranka oškodovanki ni zagotovila varnega delovnega okolja.

Ker oškodovanka ob nastanku škodnega dogodka nedvomno ni delala nič drugače, kot je bilo to ob sobotah na kraju škodnega dogodka običajno, pa je kljub temu prišlo do njene poškodbe, ji tožena stranka nedvomno ni zagotovila varnega delovnega okolja za opravljanje dela v običajnih delovnih pogojih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 5.346,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016 dalje (I. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 300,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijani sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke, zaradi česar sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa ključna dejstva glede poškodbe oškodovanke, na podlagi katerih je utemeljilo materialnopravno presojo, da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na navedeno sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Nasprotovanje dejanskim ugotovitvam oziroma materialnopravni presoji ugotovljenih dejstev pomeni uveljavljanje katerega od preostalih pritožbenih razlogov, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožena stranka zmotno povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo neobičajne razmere pri toženi stranki v času nastanka škodnega dogodka. V 10. točki obrazložitve je sodišče zapisalo: "Vendar je več blaga v hladilnih komorah ob vikendih običajno, kar so prav tako potrdile vse zaslišane priče. Ne gre torej za razmere, ki niso običajne." Iz navedenega izhaja potrditev sodišča prve stopnje, da je šlo kljub večji količini blaga v hladilni komori za običajne razmere, saj so se takšne razmere ujemale s siceršnjimi razmerami ob sobotah. Zato niti niso bistvene nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje običajne razmere. Prav tako ni bistvena pritožbena navedba, da do podobnih poškodb še ni prišlo. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, okoliščina, da do podobnih poškodb pri toženi stranki ni prišlo, sama po sebi ne pomeni, da je tožena stranka zagotavljala varno delovno okolje.

8. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva utemeljujejo obstoj protipravnega ravnanja tožene stranke zaradi opustitve obveznosti zagotavljanja varnega delovnega okolja. Po presoji višjega sodišča namreč ravno dejstvo, da je do poškodbe oškodovanke prišlo ob delu v običajnih delovnih pogojih, utemeljuje sklep, da tožena stranka oškodovanki ni zagotovila varnega delovnega okolja. Prav tako dejstvo nastanka škodnega dogodka v običajnih delovnih pogojih ovrže pritožbeno navedbo, da so sporne police v običajnih razmerah omogočale varno delo pri manipulaciji blaga v hladilni komori. Pri tem niti ni bistveno sklicevanje tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni omenilo, da je bil sporni rob police obrnjen navznoter. Ker oškodovanka ob nastanku škodnega dogodka nedvomno ni delala nič drugače, kot je bilo to ob sobotah na kraju škodnega dogodka običajno, pa je kljub temu prišlo do njene poškodbe, ji tožena stranka nedvomno ni zagotovila varnega delovnega okolja za opravljanje dela v običajnih delovnih pogojih. Na podlagi vsega navedenega se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbena navedba, da delo oškodovanke, pri katerem je prišlo do poškodbe, redoma ne more pripeljati do nastalih posledic in da je šlo pri škodnem dogodku le za naključje.

9. Prav tako ne gre slediti pritožbeni navedbi, da so očitki sodišča prve stopnje premalo konkretizirani z vidika opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke. Ugotovljena namestitev polic z ostrim in nezaščitenim robom na način, ki je omogočal stik zaposlenih s to nevarno površino ob opravljanju običajnih delovnih obveznosti v običajnih delovnih pogojih, nedvomno potrjuje, da tožena stranka ni zagotovila varnega delovnega okolja po določbah 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1 in 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnih mestih. Ob tem višje sodišče dodaja, da zaposleni o tej nevarnosti niso vedeli ničesar, niti nanjo niso bili kakorkoli opozorjeni. Po oceni višjega sodišča bi morala na navedene dejanske ugotovitve tožena stranka dokazati, kakšne ukrepe za preprečitev tovrstnih dogodkov je zagotovila. Tega tožena stranka ni dokazala. Glede na navedeno tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ji noben predpis ni (izrecno) zapovedoval, da bi morala ostre robove polic posebej zaščititi.

10. V potrditev obstoja protipravnega ravnanja tožene stranke glede kršitve obveznosti po omenjenih pravnih podlagah ni odveč opozoriti niti na dejstvo, da so bile police, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, po škodnem dogodku zamenjane z drugačno opremo – transportnimi vozički oziroma rolkami, kot jih je ob zaslišanju opisala oškodovanka. Slednje po presoji višjega sodišča ovrže tudi pritožbeno navedbo, da glede na to, da je šlo za industrijsko vgrajene police, od tožene stranke ni bilo mogoče zahtevati očitane stopnje skrbnosti glede njihove zaščite oziroma seznanitve zaposlenih z možno nevarnostjo poškodb. Če so bile sporne police po škodnem dogodku zamenjane, se po presoji višjega sodišča tožena stranka ne more sklicevati na pojem industrijske vgradnje, ki po logiki stvari pomeni objektivno nezmožnost menjave takega materiala.

11. Glede višine prisojenega zneska pritožba ne ponuja nobenih argumentov, ki bi izpodbili pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, zato jo višje sodišče tudi glede višine prisojenega zneska sprejema kot pravilno.

12. Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, višje sodišče glede na siceršnje razloge svoje odločitve soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

13. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.