Jedro

Toženka je le povzela vse izvedene dokaze, ki so med seboj v nasprotju, in zaključila, da legalnost objekta ni izkazana, pri čemer ni pojasnila, zakaj ni upoštevala dokazov, ki dokazujejo, da je bil objekt v obsegu, kot je še danes, v celoti zgrajen pred letom 1967.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 351-1581/2009-103 z dne 7. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije in prizidka gospodarskega objekta v ... na zemljiščih parc. št. 1090/1 in 1090/2, obe k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da toženka na podlagi vseh zbranih dokazov, izjav tožnice, sosedov, prič in projekta, ki je bil večkrat dopolnjen, ni mogla ugotoviti, ali je bil podstrešni del gospodarskega objekta, ki je sicer horizontalnega gabarita 29,20 m x 5,58 m, z naknadno izvedenimi prizidki na jugozahodni strani gabaritov 12,7 m x 7,04 m, od tega sredinski del 7,04 m x 7,72 m in po en nadstrešek na severni in južni strani dimenzij 2,84 m x 4,48 m in 2,49 m x 5,02 m, izveden pred 31. 12. 1967 in v kateri višini je bil izveden kolenčni zid v podstrešju, saj je ta zaradi neenakih višin spodnjega pritličnega dela različnih višin, da bi se lahko štelo, da gre za rekonstrukcijo (legalizacijo) podstrešja v smislu 10 % spremembe prostornine. Zato tudi ni mogoče legalizirati prizidka na jugozahodni strani, saj k nelegalnemu objektu ni možna še legalizacija prizidka. Posledično ni mogoče preveriti skladnosti projekta s prostorskim aktom.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je iz spisne dokumentacije (zlast fotografij) razvidno, da je bil pritlični del gospodarskega objekta zgrajen pred letom 1967, kar pa ni mogoče trditi za podstrešni del. Iz fotografij izhaja, da je podstrešna etaža drugačnega videza, kot je bilo staro podstrešje. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja so bile tudi zaslišane priče, ki glede časa izgradnje podstrešja gospodarskega objekta niso bile enotne. A.A. in B.A. sta izjavila, da naj bi bil gospodarski objekt sedanje višine zgrajen že pred letom 1967, medtem ko je sovaščan tožnice C.C. izjavil, da naj bi obnova gospodarskega objekta v sedanji višini potekala pred cca. 30 leti. Omenja tudi odločbo gradbenega inšpektorja, ki se nanaša na ustavitev gradnje in odstranitev mansardnega dela gospodarskega objekta in prizidka k njemu. Zaključuje, da v postopku gradbenega dovoljenja ni bilo izkazano, da je bilo poleg pritličnega dela tudi podstrešje izvedeno pred letom 1967, zato ni mogoče govoriti o njegovi rekonstrukciji, prav tako pa tudi ne o dozidavi. Glede pritožničinih navedb, da bi moral biti izveden ogled kraja in zaslišanje tožnice ter biti postavljen izvedenec gradbene stroke, drugostopenjski organ navaja, da je bil ogled tekom postopka že opravljen, izvedeno pa je bilo zaslišanje tožnice, ki podatka o času gradnje ni podala. Izvedenca gradbene stroke bi tožnica lahko zahtevala že pred izdajo izpodbijane odločbe.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so bile zagrešene bistvene kršitve pravil postopka in sicer z neizvedbo predlaganih in potrebnih dokazov, tj. ogleda kraja in zaslišanje tožnice na kraju samem ter postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi podal mnenje o tem, kdaj je bil postavljen predmetni objekt. Poleg tega ni bila razpisana ustna obravnava. Poudarja, da je bil objekt v celoti zgrajen pred letom 1967, kar izhaja tudi iz predloženih dokazil in projektne dokumentacije (orto foto posnetki, izjave in ogled poslopja). Poudarja, da predmetni objekt nujno potrebuje izvedbo gradbenih del zaradi preprečitve nevarnosti, ki bi lahko nastala iz obstoječega gradbenega objekta. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da za objekt, ki je predmet rekonstrukcije in dozidave, ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, sporno pa je, ali je bil v celoti zgrajen pred 31. decembrom 1968 in je tako pridobil uporabno dovoljenje na podlagi zakona. Od navedene ugotovitve je namreč odvisna dopustnost rekonstrukcije ali dozidave. Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 mora zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in dozidavo vsebovati tudi številko gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1966. 7. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da na podlagi izvedenih dokazov (izjav tožnice, sosedov, prič, projekta) ni mogoče ugotoviti, ali je bil objekt (brez prizidkov na JZ strani), enakih tlorisnih dimenzij, kot je danes, v celoti zgrajen pred letom 1967, ali pa je bilo podstrešje po tem letu zgrajeno na novo, kar potrjuje inšpekcijska odločba, ki se nahaja v upravnem spisu. Tožnica v tožbi navaja, da so bile kršene določbe postopka, ker toženka ni izvedla še drugih dokazov, to je ogleda kraja in zaslišanja tožnice na kraju samem in dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bi podal mnenje o tem, kdaj je bil postavljen predmetni objekt. 8. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da so navedeni tožbeni očitki neutemeljeni, saj iz upravnih spisov izhaja, da je bil ogled tekom postopka opravljen, prav tako je bilo izvedeno zaslišanje tožnice, ki podatka o času gradnje ni podala, dokaza z izvedencem gradbene stroke pa pred izdajo odločbe ni predlagala, pri čemer za to ni navedla opravičljivih razlogov. Pri tem sodišče še posebej poudarja, da če investitor zahteva rekonstrukcijo ali dozidavo objekta, za gradnjo katerega ni pridobil gradbenega dovoljenja, je dokazno breme, da gre za objekt, zgrajen pred 31. decembrom 1966, na njegovi strani. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da bi tožnica že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja morala priložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi bi dokazovala, da je predmet rekonstrukcije in dozidave objekt, ki je bil v celoti zgrajen pred 31. decembrom 1966. Če ustreznih dokazov v postopku ni predlagala, ni dolžnost toženke, da po uradni dolžnosti ugotavlja okoliščine v zvezi s starostjo predmetnega objekta in s tem v zvezi izvaja dokaze, ki jih tožnica ni predlagala.

9. Pritrjuje pa sodišče tožnici, ko smiselno izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov. Iz odločb upravnega organa izhaja, da so v zvezi s starostjo objekta izjavo podale priče, in sicer A.A. in B.A., ki sta izjavila, da je objekt sedanjih dimenzij stal že pred letom 1967, drugače pa je izjavila priča C.C., ki je izjavil, da naj bi obnova gospodarskega objekta v sedanji višini potekala pred približno 30 leti. Da je bil podstrešni del objekta po letu 1967 zgrajen na novo, pa potrjuje tudi inšpekcijska odločba, ki se nahaja v upravnem spisu. Iz izvedenih dokazov torej izhajajo nasprotna dejstva, iz zaslišanja prič A.A. in B.A. izhaja, da je bil celoten objekt, ki je predmet rekonstrukcije in dozidave, v sedanjem obsegu zgrajen pred letom 1967, iz ostalih navedenih izvedenih dokazov pa izhaja, da je bil podstrešni del objekta zgrajen na novo po letu 1967. Pavšalnemu sklicevanju na navedeno dokazno gradivo v izpodbijani odločbi skledi zaključek, da tožnica ni izkazala obstoja objekta pred letom 1967. S tako obrazložitvijo, ki ne vsebuje razčlenitve vsakega dokaza posebej in njegove primerjave z nasprotnimi dokazi ter združitve vseh dokazov v celoto, je toženka kršila 3. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Povedano drugače, toženka je le povzela vse izvedene dokaze, ki so med seboj v nasprotju, in zaključila, da legalnost objekta ni izkazana, pri čemer ni pojasnila, zakaj ni upoštevala dokazov, ki dokazujejo, da je bil objekt v obsegu, kot je še danes, v celoti zgrajen pred letom 1967. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Sodišče jo je zato odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64 člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti.

11. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).