Jedro

Navedba dejstev in predlaganje dokazov je neločljivo procesno dejanje (219. člen ZPP). Stranka, ki navaja dejstva, mora k temu predlagati dokaze. Sama navedba dejstev ne zadostuje, prav tako ni upošteven predlog za izvedbo dokazov, če ni določno navedeno, katera dejstva naj bi se s tem dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo prve stopnje je odločeno, da se razveljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. IX Ig 245/93 z dne 10.2.1993 v 1. in 3. točki izreka, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi v znesku 4.073.2999,10 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in da mora tožena stranka to plačati tožeči pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. St 42/94 z dne 26.10.1994. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 2.428.407,10 SIT. Toženi stranki je naložilo 154.758,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da ni točna trditev tožene stranke, da je znesek 3.833.299,10 SIT vrnila tožeči stranki. Ta znesek je nakazala T. M. p.o., ki ji je dolgovala prav toliko na podlagi dveh kreditnih pogodb. Nasproti tožeči stranki pa s tem nakazilom svojega dolga ni zmanjšala. Znesek 300.000,00 SIT je tožena stranka tožeči nakazala dne 14.7.1992 in ji tega zneska ne dolguje več. Tožeča stranka ni obrazložila svoje obrestne terjatve v znesku 2.128.407,10 SIT, zato temu delu zahtevka sodišče ni ugodilo. Tožeča stranka utemeljeno terja izvršilne stroške v znesku 240.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo še obstoj terjatve v znesku 300.000,00 SIT. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, v celoti pa pritožbo tožene stranke. V zvezi s pritožbo tožeče stranke je ugotovilo, da je upoštevala vrnitev zneska 300.000,00 SIT in je za toliko zmanjšala osnovo, od katere je obračunala zamudne obresti v avgustu 1992. V tem pogledu je obračun terjatev tožeče stranke pravilen.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje ter sklep in sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v pritožbi opozorila na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede dogovora med pravdnima strankama ter T. m. p.o. Dogovorjeno je bilo namreč, da z nakazilom zneska 3.833.299,10 SIT v tem obsegu preneha dolg tožene stranke nasproti tožeči. Sodba druge stopnje to navedbo napačno šteje za nedovoljeno pritožbeno novoto. Trdi, da je to navajala že postopku na prvi stopnji. Pri tem se sklicuje na zapisnik o glavni obravnavi dne 5.6.1997. Ker je napačno odločeno, da je zahtevek v znesku 3.833.299,10 SIT utemeljen, je napačno odločeno tudi o izvršilnih stroških v znesku 240.000,00 SIT. Iz listinske dokumentacije tudi ni razvidno, da je tožeča stranka upoštevala plačilo 300.000,00 SIT.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z določbo 496a člena ZPP, ko ni upoštevalo v pritožbi predlaganih prič J. L. in I. K., ki naj bi potrdili tristranski dogovor med pravdnima strankma in T. M. p.o. o tem, da je tožena stranka z nakazilom zneska 3.833.299,10 SIT T. M. p.o. poravnala svoj dolg do tožeče stranke. V zvezi s to trditvijo se je namreč tožena stranka šele v pritožbi sklicevala na navedeni priči. V postopku na prvi stopnji je dokaz z zaslišanjem teh dveh prič predlagala k trditvam pod točko 5. pripravljalnega spisa z dne 8.5.1997, kjer pa trditve o tristranskem dogovoru ni. Tožena stranka je tedaj še vztrajala pri svoji prvotni trditvi, da je omenjeni znesek nakazala tožeči stranki, ugovarjala pa je tudi obračunu zamudnih obresti. Na glavni obravnavi dne 5.6.1997 je pooblaščenec tožene stranke navedel, da je bistven dogovor med strankama in T. M. p.o. in s tem odgovoril na pojasnilo tožeče stranke, da je tožeča stranka dala kredit toženi zato, da bo ta poravnala svoj dolg do T. M. p.o. K tej navedbi pa ni predlagal nobenega dokaza. Ko je v pritožbi izrečno trdil, da je bilo dogovorjeno, da bo z navedenim plačilom poravnan dolg do tožeče stranke, in k temu predlagal zaslišanje navedenih prič, je bil to povsem nov dokazni predlog. Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je na glavni obravnavi dne 5.6.1997 navajal vsebinsko enako kot v pritožbi, pa je k tej navedbi šele v pritožbi predlagal dokaz z zaslišanjem prič. Navedba dejstev in predlaganje dokazov je neločljivo procesno dejanje (219. člen ZPP). Stranka, ki navaja dejstva, mora k temu predlagati dokaze. Sama navedba dejstev ne zadostuje, prav tako ni upošteven predlog za izvedbo dokazov, če ni določno navedeno, katera dejstva naj bi se s tem dokazala. V obravnavani zadevi je tožena stranka sicer že v postopku na prvi stopnji predlagala zaslišanje prič J. L. in I. K., vendar k povsem drugim trditvam. K takšni trditvi, kot je postavljena v pritožbi, pa ni predlagala nobenih dokazov. Ko zdaj v pritožbi določno zatrjuje tristranski sporazum in k temu predlaga zaslišanje navedenih prič, je to nov dokaz, ki ni utemeljen v smislu 496. a člena ZPP in zato ni upošteven. O znesku 3.833.299,10 SIT je torej odločeno pravilno.

Izvršilni stroški v znesku 240.000,00 SIT so odvisni od utemeljenosti zneska 3.833.299,10 SIT. Zato je pravilna odločitev tudi o tem delu zahtevka.

Sodišče druge stopnje je na podlagi listin ugotovilo, da je tožeča stranka v svojem obračunu upoštevala plačilo tožene stranke 300.000,00 SIT. Zato njenega obračuna ni mogoče popraviti v tem smislu, da bi se znižal za nadaljnjih 300.000,00 SIT. Ta ugotovitev temelji na presoji listin, torej na oceni dokazov, česar na revizijski stopnji sojenja ni mogoče preverjati (3. odstavek 385. člena ZPP). Neutemeljen je tudi očitek, da je v obrazložitvi tega dela sodbe prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Odločitev o tem delu zahtevka je povsem določno utemeljena s sklicevanjem na listine, opredeljene po vsebini in datumih. V tej obrazložitvi ni nobene nejasnosti ali protislovja, kar vse tožena stranka v reviziji zatrjuje povsem na splošno. Takih nedoločnih očitkov revizijsko sodišče ne more preverjati, saj opravi revizijski preizkus samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je sodišče vzelo toženi stranki možnost, da bi dokazala obstoj tristranskega sporazuma. Od tožene stranke same je bilo odvisno, s katerimi trditvami in dokazi bo podprla svoje stališče. Če je s tem očitkom mišljeno stališče sodbe druge stopnje, ki je na podlagi 496a člena ZPP zavrnilo nove dokaze, je odgovor na ta očitek podan že v dosedanjih razlogih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).