Jedro

Pravilna je porazdelitev krivde med imetnikom tekočega računa in organizacijo, ki je vnovčila nepristne čeke, v sorazmerju 50:50.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvemu tožniku so bili dne 3.6.1997 ukradeni čekovni blanketi in čekovna kartica za tekoči račun št. 303 - 805/00 pri tožeči stranki.

Istega dne je neznanec vnovčil 12. čekov pri drugi toženi stranki in en ček pri tretji toženi stranki, zaradi česar je bila tožeča stranka obremenjena za skupni znesek 185.000,00 SIT, čeprav je bil prvotoženčev račun ukinjen dne 28.2.1995, maja 1995 pa je potekla tudi veljavnost čekovne kartice. Za tožeči stranki nastalo škodo je prvostopno sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost toženih strank in to za znesek 180.000,00 SIT 50 odstotno krivdo prvega toženca in 50 odstotno krivdo drugega toženca, za znesek 5.000,00 SIT pa 50 odstotno krivdo prvega toženca in 50 % krivdo tretjega toženca ter naložilo prvemu tožencu plačilo zneska 90.000,00 SIT in 2.500,00 SIT, drugi toženi stranki plačilo zneska 90.000,00 SIT in tretji toženi stranki plačilo zneska 2.500,00 SIT ter vsem toženim strankam povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 12.150,00 SIT.

Drugačen tožbeni zahtevek je prvostopno sodišče zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje prva tožena stranka in izrecno uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje namreč, da bi moralo sodišče po 213. členu ZPP postopek prekiniti do pravnomočno končanega kazenskega postopka zoper storilce kaznivega dejanja, saj naj bi policija ugotovila storilca, ki sta vlomila v avtomobil prvega toženca in odtujila čekovno kartico in čekovne blankete. Tožeča stranka je z dopisom z dne 27.1.1995 prvotoženo stranko pozvala, da poravna dolgovani znesek ter da vrne čekovno kartico in čekovne blankete, vendar te poštne pošiljke prvotožena stranka ni nikoli prejela. Prvotožena stranka je povedala, da je firma, v kateri je bila zaposlena, menjala banko za nakazovanje plač in uredila odprtje tekočega računa pri SKB banki. Navedbe prvostopnega sodišča, češ da je prvotoženi stranki bilo jasno, da je z odprtjem novega tekočega računa prenehalo pogodbeno razmerje s tožečo stranko, so neutemeljene. Fizična oseba ima namreč lahko odprtih več tekočih računov pri različnih bankah. Prva tožena stranka ni nikoli prejela odpovedi pogodbe s strani tožeče stranke. Kot je povedala prvotožena stranka, je dne 3.6.1997 parkiral enoprostorsko vozilo pred Infekcijsko kliniko, torbo je pustil za sovoznikovim sedežem, saj ima vozilo prtljažni prostor pregleden in je bil tako najbolj primeren prostor za shranitev torbe za sovoznikovim sedežem. Prvotožena stranka je bila primorana pustiti osebne stvari po pravilih bolnice zunaj bolnišničnih prostorov. Glede na navedeno so navedbe sodišča, češ, da prvotožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, v celoti neutemeljene. Točne pa so navedbe sodišča, da drugo in tretje toženi stranki nista ravnali z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vsi čeki, ki so bili predmet spora, so bili vnovčeni na dan vloma v osebni avtomobil, to je več kot dve leti po ukinitvi tekočega računa in po preteku veljavnosti čekovne karte. Uslužbenci druge in tretje tožene stranke niso preverili in ugotovili, ali je čeke izdala prvotožena stranka ali kdo tretji. Ti uslužbenci niso ravnali s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma strokovnjaka, zato je podana poostrena odgovornost druge in tretje tožene stranke.

Sodišče je zato napačno ocenilo krivdo za nastalo škodo s strani prvetožene stranke na 50 odstotkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba zatrjuje kršitev 213. člena ZPP, češ, da prvostopno sodišče pravdnega postopka ni prekinilo do pravnomočno končanega kazenskega postopka zoper dve osebi, ki naj bi vlomili v avtomobil prvotožene stranke. Ta pritožbena trditev je neutemeljena, saj prvi toženec niti med postopkom niti v pritožbi ni navedel, zakaj bi bila ta prekinitev potrebna. Pritožba ne pove, v čem bi bil kazenski postopek zoper domnevna storilca vloma v prvotoženčev osebni avtomobil oziroma njegov zaključek predhodno vprašanje za rešitev obravnavane odškodninske pravdne zadeve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni takšne pravice ali takšnega pravnega razmerja, ki bi bilo ugotovljeno v pravnomočni kazenski sodbi proti osebama, ki ju navaja pritožba, ki bi bila lahko pravnorelevantna za odločitev v tej pravdni zadevi.

Zatrjevane kršitve postopka ni bilo, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo takih kršitev postopka, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

Za škodo, ki je nastala tožeči stranki, je prvostopno sodišče ugotovilo krivdo vseh tožencev, ki so ravnali iz malomarnosti (158. člen ZOR), saj v zvezi s pogodbo o bančnem tekočem računu (1052. člen ZOR) niso ravnali z ustrezno skrbnostjo (18. člen ZOR). V zvezi z ukradenimi čekovnimi blanketi in čekovno kartico je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo odgovornost druge in tretje tožene stranke, ki nista ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR), ko sta dne 3.6.1997 sprejeli, oziroma vnovčili čeke s strani neznanih oseb ob predložitvi čekovne kartice, ki je prenehala veljati že maja 1995. Krivdno ravnanje druge in tretje tožene stranke je s strani prvostopnega sodišča ustrezno ugotovljeno in je zato nepotrebno pritožbeno navajanje oziroma ponavljanje napačnega ravnanja teh dveh strank. Prvostopno sodišče pa je pravilno ugotovilo tudi malomarno in s tem napačno ravnanje prvega toženca, ki po prenehanju pogodbe o tekočem računu po odpovedi tožeče stranke ni vrnil čekovnih blanketov in čekovne kartice, niti jih ni varno hranil, tako da so prišli v posest neupravičenih tretjih oseb.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bilo prvemu tožencu jasno, da je z odprtjem novega tekočega računa pri drugi banki prenehalo pogodbeno razmerje s tožečo stranko. Pritožba zatrjuje, da to ne drži, saj ima fizična oseba lahko odprtih več tekočih računov pri različnih bankah. Ne glede na to pritožbeno trditev ocenjuje pritožbeno sodišče, da je ugotovitev prvostopnega sodišča pravilna, saj je prvi toženec ob zaslišanju izrecno povedal, da je vedel, da je imel ukinjen tekoči račun pri tožeči stranki. Ker je na čekovni kartici zapisan iztek veljavnosti kartice, ki je v prvotoženčevem primeru veljala do maja 1995, je prvi toženec tudi zaradi tega vedel, da s čeki in čekovno kartico ne more poslovati. Končno pa je tožeča stranka z listino izkazala, da je prvega toženca obvestila, da je odpovedala pogodbo o tekočem računu (1058. člen ZOR) in trditev prvega toženca, da te odpovedi ni prejel, ni utemeljena. Odpoved pogodbe in poziv na vrnitev čekovne karte in čekovnih banketov z dne 27.1.1995 je na prvotoženčevem naslovu prevzela prvotoženčeva mati.

Prevzem na prvega toženca naslovnjene poštne pošiljke s strani odraslega družinskega člana je pravilna vročitev in zato ni mogoče sprejeti pritožbene trditve, da prvi toženec odpovedi od pogodbe in zahteve za vrnitev čekovnih banketov in kartice ni prejel, neutemeljena. Prvi toženec je ravnal v nasprotju s tem, čekovne blankete in neveljavno čekovno kartico je obdržal in očitno oboje nosil s seboj, saj so bile te listine v prvotoženčevi torbi, ki mu je bila dne 3.6.1997 odtujena, ko je bilo vlomljeno v njegov osebni avtomobil. Prvi toženec je torbo z dokumenti pustil za sovoznikovim sedežem svojega terenskega vozila, kar je pomenilo slabo varovanje premoženja, saj je bilo očitno mogoče torbo od zunaj videti, kar je imelo za posledico vlom v avtomobil z razbitjem stekla in odvzem torbe. Gre za ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarja, česar prvi toženec ne more opravičiti niti z zatrjevanjem, da je njegovo vozilo enoprostorsko, niti s trditvami, da je šel na obisk na Infekcijsko kliniko, kjer torbe ne bi mogel varno spraviti.

Poiskati bi moral drugačno rešitev, kajti puščanja torbe na vidnem mestu v avtomobilu zaradi povečanja nevarnosti tatvine ni mogoče šteti kot skrbnega ravnanja.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da so pritožbene trditve, s katerimi skuša prvi toženec zanikati svoje malomarno ravnanje, neutemeljene in zaključuje, da je materialnopravno pravilna ocena sokrivde prvega toženca glede na stopnjo malomarnosti na vse ostale okoliščine do 50 odstotkov, prve oziroma druge tožene stranke pa tudi do 50 odstotkov. Ob taki presoji je v dejanskem in materialnopravnem pomenu pravilna izpodbijana sodba v delu, ko je prvemu tožencu naloženo poplačilo 1/2 škode tožeče stranke, ki ji mora plačati znesek 90.000,00 SIT in še znesek 2.500,00 SIT, oboje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1997 dalje do plačila ter povrniti odmerjene pravdne stroške. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (368. člen ZPP).