Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dogovor, da tožnica kot vodilna delavka nima pravice do plačila za nadurno delo, zakonit. Določba pogodbe o zaposlitvi, da tožnica za nadurno delo nima pravice do plačila, je v nasprotju s kogentnimi predpisi (9. člen ZDR-1, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank) in tako nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I/5 izreka, tako da se v točki na novo glasi: "I/5. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki iz naslova opravljenih nadur plačati znesek 3.161,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku za plačilo 606,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 2. 2021, ki jo je tožnici podala toženka dne 17. 2. 2021, (2) ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, ampak še traja do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, (3) da je dolžna toženka tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter ji plačati reparacijo, (4) ji iz naslova denarnega povračila plačati 23.976,00 EUR, (5) iz naslova nadur 3.768,00 EUR in (6) iz naslova pogodbene kazni 10.000,00 EUR, ter (7) da ji plača pravdne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je delo opravljala zgolj v enotah A. in B. Kot je navedla v vlogah in potrdila, ko je bila zaslišana kot stranka, je na primer za družbo C. pridobila velik rabat, ki se je upošteval za vse enote toženke. Načrtovano je bilo, da rabat pridobi tudi za druge družbe. S tem je bila prisotna v enoti D. Zmotna je ugotovitev, da je toženka pred podajo odpovedi tožnici zaposlila le E. E., saj je zaposlila tudi F. F. in G. G. Tožnico je napotila na čakanje na delo, čeprav ta ukrep ni bil potreben. Ravno zaradi odrejenega čakanja na delo je imela nižji RVC. Sama epidemija na poslovanje toženke ni vplivala. Direktor toženke dne 16. 2. 2021 ni sprejel sklepa o reorganizaciji, gre za dokumentacijo, pripravljeno za potrebe tega spora. Iz Pravilnika o organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest, ki ga je predložila toženka, izhaja, da ima tri delovna mesta pomočnik direktorja za prodajo. Toženka sistemizacije ni spremenila. Glede na to, da je bila toženki naložena sistemizacija do marca 2022, in glede na predložen organigram, je očitno, da je pravilnik, datiran s 1. 9. 2020, narejen za nazaj. Enako velja za navidezno prerazporeditev dela tožnice. S tem ko je predsednica senata toženko pozvala k predložitvi pravilnika, je prekoračila pooblastila. Pravilnik je bil predložen prepozno, po končanem prvem naroku za glavno obravnavo. Utemeljitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo navedbe tožnice o osebni zameri, da ta v poslovnem svetu ni na mestu, je nezadostna. Tožnica je dokazala, da toženka posluje nezakonito, na podoben način kot tožnico je odpustila H. H., kar je slednji potrdil, ko je bil zaslišan. Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali ni toženka zlorabila instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma ali razlogi, ki jih je v odpovedi navedla, utemeljujejo odpoved. Že samo dejstvo, da je toženka pred podajo odpovedi zaposlovala za ista oziroma druga delovna mesta, negira obstoj poslovnega razloga. Dalj časa je iskala delavca za delovno mesto vodja enote B., kar kaže, da ni storila vsega, kar je bila dolžna, da do odpovedi ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo direktorju in prokuristu toženke ter pričam, ki jih je predlagala, pri čemer je zanemarilo, da gre za njene delavce, ki so od nje ekonomsko odvisni. Določene naloge, ki jih je tožnica opravljala, se opravljajo še naprej. Tožnica je bila usposobljena za opravljanje dela delovnega mesta vodja enote, del tega je že opravljala, direktor pa je potrdil, da ni bistvena formalna izobrazba. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo obstoj ekonomskega razloga za podajo odpovedi. Sodelovanje pri pripravi planov ne pomeni, da so bili predlogi vodij in drugih delavcev upoštevani. Plane je pripravil prokurist sam. Bili so pretirano optimistični in s tem nerealni. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali so predloženi podatki o poslovanju verodostojni. Neutemeljeno se je osredotočilo na poslovanje enote B., saj je bila sistemizacija oziroma delitev po enotah narejena in prikazana izključno za potrebe tega spora. Ni smiselno, da bi pomočnik direktorja opravljal delo le za eno enoto. Poslovanje toženke v letu 2021 ni bilo slabo, v enoti A. je dosegla najvišji RVC, v enoti B. se je RVC poviševal. Toženka je poslovala z dobičkom in višala dodatno vrednost na zaposlenega. Tožnica je sicer pripravila sanacijski program za enoto B., vendar na podlagi zahteve prokurista in upoštevaje podatke, ki so ji bili posredovani. Sodišče prve stopnje je programu sanacije pripisalo preveliko težo. Tožnica ni zatrjevala, da je toženkino letno poročilo prirejeno, ampak da so prirejeni podatki planov. Pred sodiščem prve stopnje je utemeljeno zahtevala plačilo za tiste ure, ki jih je opravila, pa ji jih toženka ni plačala. Dejstvo, da evidenci strank nista skladni, ni razlog za zavrnitev zahtevka v celoti. Tožnica nadur ni koristila zaradi prenehanja delovnega razmerja. Pri toženki je bilo pravilo, da se nadure koristijo. Četudi je bila tožnica vodilna delavka, je do plačila oziroma priznanja nadur upravičena. Drugačen dogovor v pogodbi o zaposlitvi ne prevlada. Toženka je nadure za inventuro za leti 2019 in 2020 plačala, za 2021 pa ne. Kot delodajalec ne more sama odločati, katero delo bo delavcem plačala. Tožnica je upoštevaje načelo enake vrednosti upravičena do pogodbene kazni, saj je pričakovala, da bo pri toženki zaposlena vsaj pet let. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2021 in pogodbeno kaznijo je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica se je pri toženki zaposlila dne 4. 10. 2018, in sicer je sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto pomočnik direktorja za prodajo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima toženka več organizacijskih enot in da je tožnica delala za enoti A. in B. Samo dejstvo, da je bil strošek njenega dela razporejen na obe enoti enako, s strani tožnice ni bilo konkretno prerekano in ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnica tudi konkretnih navedb, da bi delo opravljala za enoto D., ni podala (navedbe o družbi C. so pritožbene novote in kot takšne neupoštevne; prvi odstavek 337. člena ZPP); navedla je le, da je prispevala k prodaji tudi za druge enote, da je sodelovala z enoto D., da je podala predlog, da se vključi v delo za enoto D. Ko je bila zaslišana kot stranka, ni izpovedala, kot navaja v pritožbi, da bi opravljala delo za enoto D., ampak celo izrecno, da ima E. E. (na delovnem mestu pomočnik direktorja za prodajo) drugo področje dela, da je sama "B. že prečesala", v A. bi lahko še nadaljevala z delom in da ji je I. I., prokurist toženke, rekel, da gre "naprej do D.", pa do tega ni prišlo. Tudi v delu, v katerem je izpovedala o čakanju na delu, je razločila dve ekipi pri toženki, eno iz enot A. in B. ter drugo iz enote D. 7. Toženka je tožnici 16. 2. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (ekonomski in organizacijski razlog). V odpovedi je poslovni razlog obrazložila; kot je pravilno iz predložene odpovedi ugotovilo sodišče prve stopnje, je navedla, da je delovni proces reorganizirala, tako da je delo tožnice razporedila med ostale delavce (vodstvene naloge na direktorja družbe in vodje enot, operativne naloge na komercialiste in druge delavce); v letu 2020 toženka ni dosegla načrtovanega RVC (razlika v ceni iz poslovanja).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka tako organizacijski kot ekonomski razlog dokazala. Pravilno je utemeljilo, da bi že ugotovitev organizacijskega razloga v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 zadoščala za presojo, da je podan utemeljen razlog za odpoved. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da njeno delo ni v celoti postalo nepotrebno, saj ne gre za organizacijski razlog le v primeru, ko potreba po določenem delu preneha, ampak (tudi) v primeru spremenjene organizacije dela, če se torej delo določenega delovnega mesta (v konkretnem primeru tožničinega delovnega mesta pomočnik direktorja za prodajo) razporedi na druge delavce, kar je vse ustrezno obrazloženo že v izpodbijani sodbi. Ne drži, kot navaja tožnica, da sodišče prve stopnje ne bi preverilo, da toženka instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zlorabila, saj je to storilo. Pravilno je presodilo, da je toženka dokazala, da je odpoved podala iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi, in ne iz drugega nedopustnega razloga.

9. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotovilo oziroma upoštevalo dejstva, da je toženka poleg E. E. zaposlila F. F. in G. G. V zvezi s tem je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno ugotovilo, čemur niti tožnica ne nasprotuje, da je šlo za dve zaposlitvi na drugi delovni mesti. Zavrnilo je tožničine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, glede možnosti zaposlitve na delovno mesto vodja enote (ali katero drugo delovno mesto pri toženki), pri čemer je pravilno razlogovalo, da ZDR-1 delodajalcu ne nalaga, kot je prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v tretjem odstavku 88. člena, da v primeru poslovnega razloga preveri, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, ter mu v tem primeru ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tako v pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja, da bi bila usposobljena za opravljanje dela drugega delovnega mesta in da je direktor toženke potrdil, da ni bistvena formalna izobrazba.

10. Kot določa 286.a člen ZPP, lahko sodišče strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. Sodišče prve stopnje je toženko na podlagi citirane določbe ZPP utemeljeno pozvalo, da predloži Pravilnik o organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest, na katerega se sklicuje tožničina pogodba o zaposlitvi. S tem ko ga je toženka predložila takoj po pozivu sodišča prve stopnje na drugem naroku za glavno obravnavo dne 5. 4. 2022, ni bila prepozna, saj prekluzija za dokaze, predložene po pozivu sodišča, ne nastopi (izpolnjen pogoj nekrivde).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dne 16. 2. 2021 direktor toženke sprejel sklep, da se zmanjša število delavcev na delovnem mestu pomočnik direktorja za prodajo, da se ohrani zaposlitev E. E., tožnici pa se poda odpoved, njeno delo se razporedi med ostale zaposlene. Sam obstoj tega (pisnega) sklepa ni bistven, kot ni bistveno, ali je toženka v času zaposlitve tožnice imela sprejeto sistemizacijo delovnih mest, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, pri čemer, dodaja pritožbeno sodišče, se toženka na spremembe sistemizacije v odpovedi niti ni sklicevala. Tožničine pritožbene navedbe o prilagajanju dokumentacije potrebam tega spora niso dokazno podprte, kar velja tako za pravilnik kot listino z naslovom Prerazporeditev del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi Pomočnika direktorja za prodajo, ob ugotovljeni dejansko izvedeni reorganizaciji pa niti niso bistvene.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo Prerazporeditev del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi Pomočnika direktorja za prodajo, ki prikazuje, na koga je bilo preneseno delo, ki ga je opravljala tožnica. Vsebino listine so potrdile zaslišane priče, J. J., ki je izpovedal, da je po prenehanju delovnega razmerja tožnice njeno delo prevzel on in drugi komercialisti, ki vodijo in skrbijo za prodajo, iskanje novih kupcev, vsak mesec delajo več mesečnih preglednic stroškov; K. K. je izpovedal, da je prevzel naloge, ki jih je opravljal, še preden se je tožnica zaposlila, bolj zahtevne stranke prevzame vodja enote, ostale komercialisti; direktor je izpovedal, da je del dela prevzel on, del pa so si razdelili. V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovilo tudi, da E. E., ki je delo opravljal za področje D., Primorske, Gorenjske (enoto D.), tožničinega dela ni prevzel. Toženka je tako dokazala, da je delo tožnice prerazporedila na ostale delavce, za opravljanje tega dela v času podaje odpovedi ni na novo zaposlovala, česar ne nazadnje niti tožnica ne zatrjuje.

13. Navedeno negira tožničine navedbe, da reorganizacija ni bila dejansko izvedena, da je šlo za fiktiven poslovni razlog, ki ne utemeljuje podaje odpovedi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožničinih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bila odpoved podana zaradi osebne zamere prokurista. V zvezi s tem se ni sklicevalo le na to, da osebna zamera v poslovnem svetu ni na mestu, kot mu neutemeljeno očita tožnica. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je povzelo izpovedi prokurista in direktorja toženke in ju pravilno ocenilo za prepričljivi, življenjsko sprejemljivi in s tem verodostojni. Ne nazadnje sta to, da med direktorjem, prokuristom in tožnico ni bilo zaznati osebnega spora, potrdili priči J. J. in K. K. Priča H. H. v svoji pisni izpovedi ni opredelil osebne zamere do tožnice, ampak do sebe, pri čemer dejstvo, da mu je bila podana odpoved, glede katere je bila sklenjena sodna poravnava, ničesar ne dokazuje o njeni zakonitosti (oziroma kvečjemu prav nasprotno, kot zatrjuje tožnica, saj je H. H. v sodni poravnavi potrdil, da je bila odpoved zakonita).

14. Pritožba neutemeljeno odreka dokazno vrednost pričam, ki jih je za zaslišanje predlagala toženka in ki so pri njej še vedno zaposlene, saj to samo po sebi ne pomeni, da sodišče prve stopnje njihovih izpovedi ne bi smelo upoštevati. Priče so bile pred zaslišanjem opomnjene po drugem odstavku 238. člena ZPP, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, ter opozorjene na posledice krive izpovedbe. Njihove izpovedi je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo same zase in v povezavi z drugimi dokazi, kot mu nalaga 8. člen ZPP. ZPP dokazne vrednosti izpovedim prič ne predpisuje, je pa v delovnem sporu, kot je ta, v katerem se presoja zakonitost odpovedi, običajno, da so predlagane in zaslišane priče delavci, ki so seznanjene z dejstvi, ki so predmet dokazovanja.

15. V zvezi z v odpovedi opredeljenim ekonomskim razlogom se je že sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do navedb tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi, da so bili plani toženke za leto 2020 nerealni. Te navedbe niso bistvene. Toženka je bila kot delodajalec prosta pri določitvi svojih planov poslovanja in je lahko, tudi če bi bili ti po oceni tožnice nerealni, ukrepala ob ugotovitvi, da plani niso doseženi, pri čemer, še dodaja pritožbeno sodišče, je v izpodbijani sodbi pravilno vsebovana ugotovitev, da je tožnica sama, ko je bila zaslišana, potrdila, da je sodelovala pri njihovi pripravi. Ali je bila njena vloga aktivna in upoštevana, ni bistveno. Za obstoj ekonomskega razloga gre, kadar delodajalec posluje slabše od načrtovanega, ne nujno z izgubo. Zato tudi poudarjanje dobička in višanja dodane vrednosti na zaposlenega ni bistveno. Bistveno je, da je toženka dokazala v odpovedi zatrjevano nedoseganje RVC v letu 202o, kar je storila tako s predloženimi finančnimi podatki, tudi letnim poročilom za leto 2020, ki mu tožnica ni oporekala verodostojnosti, kot z izpovedmi direktorja, prokurista in priče L. L. Tožnica v pritožbi neutemeljeno ponuja drugačno primerjavo, kot jo je upoštevala toženka, da njeno poslovanje od leta 2013 dalje raste.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bila napotena na čakanje na delo, oziroma toženki očita, da je prav zaradi tega po njeni oceni nepotrebnega ukrepa prišlo do nižje prodaje, oziroma da je do tega prišlo zaradi drugih slabih poslovnih odločitev toženke. Tudi če bi to držalo, to ne pomeni, da ekonomski razlog ne bi bil podan oziroma da ga toženka ne bi smela ugotoviti ter na tej podlagi podati odpovedi.

17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo podatke za enoto B., ne le zato, ker je bilo delo tožnice vezano na to enoto, ampak ker je bilo poslovanje te enote najslabše, celo do te mere, da je tožnica pripravila sanacijski program, pri čemer ni bistveno, da ga je pripravila na podlagi zahteve prokurista in upoštevaje podatke, ki so ji bili posredovani. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je tožnica sama v sanacijskem programu ugotovila, da ima enota B. presežek odhodkov nad prihodki in da se soočajo z negativnim poslovanjem; predlagala je več ukrepov, med katerimi je bilo odpuščanje ali združitev enote B. z enoto A., kar bi prav tako privedlo do odpuščanja.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo določbo 25. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, s katero se je tožnica zavezala ostati v delovnem razmerju pri toženki najmanj pet let oziroma se za primer, če te obveznosti ne bi spoštovala, plačati pogodbeno kazen v višini 10.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče sledi izraženemu pomisleku o zakonitosti tako določene pogodbene kazni, ki pa za odločitev ni bistven, kot je pravilno navedeno v obrazložitvi. Bistveno je, da tožničin zahtevek iz tega naslova nima niti pogodbene niti zakonske podlage, da bi bil utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

19. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelo enake vrednosti dajatev, ki določa, da izhajajo udeleženci iz tega načela pri sklepanju dvostranskih pogodb in da zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice (8. člen OZ), ki ni neposredno uporabljivo.

20. S pogodbo o zaposlitvi se je tožnica obvezala, da bo v skladu s potrebami in interesi družbe (toženke) opravljala delo preko polnega delovnega časa brez posebnega nadomestila (9. člen pogodbe, kot ga je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), glede plače pa se je s toženko dogovorila, da se ji za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih izplača osnovna plača v mesečnem bruto znesku 2.700,00 EUR (v obdobju prvih treh mesecev znižana za 10 odstotkov fleksibilnega dela, nato pod pogojem doseganja obsega načrtovane prodaje) in da kot vodilna delavka nima pravice do nadur (18. člen pogodbe o zaposlitvi).

21. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dogovor, da tožnica kot vodilna delavka nima pravice do plačila za nadurno delo, zakonit. Določba pogodbe o zaposlitvi, da tožnica za nadurno delo nima pravice do plačila, je v nasprotju s kogentnimi predpisi (9. člen ZDR-1, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank) in tako nična (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1).

22. Za vodilne delavce 157. člen ZDR-1, ki ga citira tudi sodišče prve stopnje, omogoča, da se v pogodbi o zaposlitvi drugače uredi delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko sam razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Navedena določba ne pomeni, da je dopustno drugačno urejanje plačila za delo. Plačilo za delo ureja ZDR-1 v členih od 126 do 141, pri čemer na primer za poslovodne osebe ali prokuriste v prvem odstavku 73. člena omogoča odstop od omejitve avtonomije pogodbenih strank tudi v zvezi s plačilom za delo, za vodilne delavce pa v 74. členu tega ne omogoča, kar velja ne glede na višino osnovne plače, kot je dogovorjena.

23. Navedeno za odločitev niti ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izpovedi direktorja in prokurista toženke ter tožnice ugotovilo, da sta se stranki ustno dogovorili, da tožnica ure (nadure) lahko koristi. Na podlagi takšne ugotovitve pa je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev, da dejstvo, da do prenehanja delovnega razmerja ni koristila ur, ne daje podlage za njihovo izplačilo.

24. Tožnica je upravičena do plačila za delo, ki ga je opravila, torej tudi za ure preko polnega delovnega časa, ki jih ni koristila do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je neizplačane ure neutemeljeno primerjalo z denarnim nadomestilom za neizrabljeni letni dopust (oziroma navedlo, da ne gre za primerljiva instituta, da bi bila tožnica do plačila za neizrabljene ure upravičena), saj v tem sporu ne gre za vprašanje nadomestila, ampak plačila za delo. Tožnica je določeno delo (preko polnega delovnega časa) opravila in, kot je sodišče prve stopnje povzelo vsebino njene izpovedi, to delo nameravala v skladu z ustnim dogovorom izkoristiti kot proste ure, pa ga ni mogla ("Ob vročitvi odpovedi je I. I. predlagala koriščenje teh nadur, vendar ga to ni zanimalo."; toženka sama je navedla, da je bila tožnica po vročitvi odpovedi napotena na koriščenje letnega dopusta). Ker ji toženka koriščenja ur ni omogočila, tožnica utemeljeno zahteva njihovo plačilo v tem sporu.

25. Ure so za posamezne mesece vtoževanega obdobja razvidne iz predloženih evidenc tožnice (A9) in toženke (B21), listinskih dokazov, ki jih ni presodilo sodišče prve stopnje, stranki pa sta imeli možnost obravnavanja, in sicer vsaj na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 4. 2022. Evidenci sta skladni za vse mesece, za katere skupaj tožnica zahteva plačilo za 157 nadur, razen za december 2019 in september 2020, ko je po evidencah toženke koristila tri oziroma eno uro več, kot je sama upoštevala. Za november 2019 iz evidence toženke izhaja, da ni koristila nobene ure, čeprav je tožnica koriščenje ene ure upoštevala (torej zahteva manj), za junij 2020, julij 2020, november 2020 in januar 2021 pa evidenca toženke kaže enako število nadur, kot izhajajo iz evidence tožnice.

26. Tožnica je za 153 nadur (157 minus štiri) upravičena do plačila, in sicer v višini osnovne plače skupaj z dodatkom 30 %, kot ga določa 5. alineja prvega odstavka 71. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj.), saj gre za ure preko polnega delovnega časa. Pri izračunu višine je pritožbeno sodišče izhajalo iz urne postavke, kot jo je opredelila tožnica in ji toženka ni ugovarjala, torej v višini 16,00 EUR (tožnica je zmotno zahtevala dodatek 50 % in tako za posamezno uro vtoževala 24,00 EUR), kar skupaj znaša 3.161,60 EUR. V tem delu je tožničin zahtevek iz naslova opravljenih nadur utemeljen. Pritožbeno sodišče je njeni pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka.

27. V odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni poseglo, saj je tožnica po delni spremembi izpodbijane sodbe z denarnimi zahtevki uspela še manj kot do polovice. Glede na navedeno je upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP pravilna odločitev sodišča prve stopnje (ki sicer ni upoštevalo, da gre tako za spor o prenehanju delovnega razmerja kot o denarnih terjatvah), da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

28. Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo delno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim 154. členom ZPP in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), na podlagi katerega toženka kot delodajalka sama krije svoje stroške v sporu o prenehanju delovnega razmerja. V tem delu tožnica sama krije svoje stroške, saj s pritožbo ni uspela. Upoštevaje delni uspeh tožnice s pritožbo je tudi v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek tožnice, pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.