Jedro

Osebno vročanje je najstrožji način vročanja, ki ga pozna ZUP, zato po presoji sodišča s tem, da je bil uporabljen ta način namesto poenostavljenega načina vročanja pravnim osebam po 91. členu ZUP, ni bila tožeči stranki kršena nobena procesna pravica. Prvostopenjski organ je ravnal pravilno in zakonito, ko je sklep vročil na naslov sedeža tožeče stranke, kot je bil vpisan v sodni register, čeprav tožeča stranka že več let pred sporno vročitvijo ni delovala na naslovu vročanja. Rok za pritožbo začne teči z pravilno vročitvijo prvostopenjske odločbe, gre pa za z zakonom določen, torej nepodaljšljiv rok. Morebitne naknadne oz. dodatne vročitve zato ne morejo vplivati na tek in potek roka, saj bi taka razlaga zakona pomenila nedopustno podaljševanje z zakonom predpisanega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski organ zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep, ki ga je kot prvostopenjski organ izdala Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad A., št. ..., z dne .... S tem sklepom je prvostopenjski organ kot nepravočasno zavrgel pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep o prisilni izterjavi. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi sklepa o zavrženju pritožbe navedel, da je tožeči stranki vročil sklep o prisilni izterjavi na način, ki ga predpisujeta določbi 3. in 4. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v času izdaje izpodbijane odločbe veljavno besedilo, kot je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 70/00 in 52/02, dalje ZUP). Vročevalec na naslovu pravne osebe ni našel nikogar, ki bi mu izročil spis, zato je dne 25.10.2002 v poštnem predalčniku pustil sporočilo o prispeli pošiljki. Ker naslovnik v roku 15 dni pošiljke ni prevzel, je vročitev veljala za opravljeno z dnem preteka tega roka. Pritožbeni rok se je zato iztekel dne 18.11.2002, pritožba, vložena 16.1.2003 pa je bila prepozna, tako da jo je prvostopenjski organ s svojim sklepom zavrgel. V postopku pred drugostopenjskim organom je tožeča stranka, tedaj kot pritožnica, navajala, da se že dve leti ne nahaja na naslovu, kamor je bil vročan sklep o prisilni izterjavi. Prvostopenjski organ naj bi to vedel, saj je tožeči stranki odmeril davek od prometa nepremičnin ob prodaji njene nepremičnine na tem naslovu, prav tako pa naj bi vedel tudi, da se pošta sprejema prek pooblaščene osebe tožeče stranke B.B.. Prvostopenjski organ naj bi tej pooblaščenki sklep o prisilni izterjavi vročil kasneje, dne 13.1.2003. Na naslovu, kamor je prvostopenjski organ vročal sklep o prisilni izterjavi, že dve leti deluje družba C.C.C. in če bi vročevalec dejansko bil na tem naslovu, bi to ugotovil že na prvi pogled.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej podrobno pojasnila vročitev po 87. členu ZUP. Navaja, da je bila tožeča stranka v obravnavanem primeru o pošiljki obveščena dne 15.10.2002, in ker v roku 15 dni pošiljke ni dvignila, se šteje, da ji je bila pošiljka vročena dne 9.11.2002. Osemdnevni pritožbeni rok zoper sklep o prisilni izterjavi je začel teči naslednji dan, torej 10.11.2002, in se je iztekel dne 18.11.2002. Tožeča stranka je pritožbo oddala dne 16.1.2003, torej že po izteku roka. Po presoji tožene stranke je zato odločitev prvostopenjskega organa pravilna, njegov izpodbijani sklep pa zakonit. Tožena stranka pojasnjuje še, da ima po podatkih iz sodnega registra tožeča stranka še vedno sedež na naslovu, kamor ji je bil vročan sklep o prisilni izterjavi. Dejstvo, da je nepremičnino na tem naslovu prodala, ne spremeni te okoliščine, saj ima predložitev pogodbe davčnemu organu za namen odmero davka, ne pa usklajevanja podatkov. Prodaja tudi ne pomeni nujno spremembe naslova ali sedeža pravne osebe.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ sklep o prisilni izterjavi vročil tudi pooblaščenki za sprejemanje pisanj B.B., ki je ta sklep prejela dne 13.1.2003. Na sklepu je zaznamek prvostopenjskega organa z datumom 6.1.2003, kar pomeni, da je prvostopenjski organ vsaj tega dne ponovno poslal sklep o prisilni izterjavi, zato ne drži, da bi veljala fikcija sprejema pošiljke z dnem 8.11.2002. Žig prvostopenjskega organa z datumom 6.1.2003 je dokaz, da je bila pošiljka poslana po tem datumu, četudi je bila vročitev poskušana že pred tem. V vsakem primeru velja zadnja vročitev. Tožeča stranka je sklep prejela dne 13.1.2003, zato je pritožba pravočasna. Po stališču tožeče stranke je tudi sicer razlogovanje v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede fikcije vročitve napačno. Po 3. odstavku 87. člena ZUP mora vročevalec namreč ugotoviti, ali je naslovnik odsoten, da bi lahko vročitev pravilno opravil. Na naslovu vročanja pa je že vsaj leto pred obravnavanim dogodkom prijavila sedež družba C.C.C. in tam izvajala tudi svojo dejavnost, kar je znano tako pošti, kot tudi prvostopenjskemu organu. Glede na veljavne predpise tudi davčni urad vodi evidenco spremembe lastništva, s tem pa tudi naslova posameznika ali družbe. Davčni urad kot prvostopenjski organ je torej vedel, da tožeča stranka na naslovu vročanja ne obstaja več, zato ji je po 6.1.2003 tudi vročil sklep o prisilni izterjavi na naslov pooblaščenke za vročanje. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa odpravi.

Sodišče je tožbo poslalo toženi stranki in Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa navedla le, da je na tožbene navedbe v celoti odgovorila že v izpodbijani odločbi, zato predlaga zavrnitev tožbe. Državno pravobranilstvo v tem upravnem sporu ni prijavilo udeležbe kot zastopnik javnega interesa .

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US-ZUS), razen izjem, ki so določene v členih 105. do 107.člena ZUS-1. Po 1. odstavku 91. člena ZUP se pravnim osebam vroča tako, da se spis izroči osebi, ki je določena za sprejemanje spisov. Po 3. odstavku istega člena ZUP lahko vročevalec, če v določenem delovnem času ne najde te osebe, izroči spis kateri koli drugi osebi, zaposleni pri pravni osebi, ki jo najde v njenih prostorih. Po določbi 2. odstavka 87. člena ZUP, ki sicer ureja osebno vročitev, se v primeru, če se spis ne more vročiti osebno tistemu, ki mu je namenjen, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten, izroči vročevalec ob vročanju po pošti spis pošti naslovnikovega prebivališča, v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pa vročevalec pusti pisno sporočilo, v katerem navede, kje se spis nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Taka vročitev po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame spis, če pa spisa ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

Tako po navedbah izpodbijane odločbe, kot tudi po tožbenih navedbah je mogoče povzeti, da je bila v obravnavanem primeru opravljena vročitev po 2. odstavku 87. člena ZUP. Ker tožena stranka kot naslovnik ni prevzela vročanega pisanja v roku 15 dni, je prvostopenjski organ v skladu z določilom 4. odstavka 87. člena ZUP štel, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Ne v upravnem spisu, ne med tožbenimi navedbami ni bilo najti nobenega podatka, ki bi kazala na to, da kakšna od naštetih določb ZUP o vročanju ni bila upoštevana, zato sodišče nima nobenega dvoma o tem, da je bila vročitev opravljena v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

Bistvo tožbenih navedb je, da tožeča stranka že več let pred sporno vročitvijo ni delovala na naslovu vročanja, to dejstvo pa je bilo prvostopenjskemu organu znano, saj je tožeči stranki ob prodaji nepremičnine na tem naslovu odmeril davek na promet nepremičnin. Po presoji sodišča nobena od teh okoliščin ne mora vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Zanesljivo komunikacijo z gospodarsko družbo, tudi ko gre za državne organe, namreč omogočata določba 29. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nadaljnji, dalje ZGD), ki določa, da je sedež družbe kraj, vpisan v register, ter načelo zaupanja v registrske podatke, ki je opredeljeno v 3. odstavku 8. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 in nadaljnji). Določitev sedeža družbe je izključno predmet odločitve družbe, v tem primeru tožeče stranke, zakon pa družbi pri tem ne postavlja posebnih omejitev. Upravnemu spisu je priložen tudi izpisek iz sodnega registra za tožečo stranko, iz katerega je mogoče ugotoviti, da je imela tožeča stranka od vpisa, dne 9. 11. 1998, pa vse do dne izdelave izpiska, 15. 5. 2003, sedež ves čas na naslovu, kamor ji je bil vročen sklep o prisilni izterjavi. Prvostopenjski organ je torej ravnal povsem pravilno in zakonito, ko je sklep o prisilni izterjavi vročil na naslov sedeža tožeče stranke, kot je bil vpisan v sodni register. Ob tem je uporabil določbe o osebnem vročanju po 87. členu ZUP. Osebno vročanje je najstrožji način vročanja, ki ga pozna ZUP, zato po presoji sodišča tudi s tem, da je bil uporabljen ta način namesto poenostavljenega načina vročanja pravnim osebam po 91. členu ZUP, ni bila tožeči stranki kršena nobena procesna pravica. Ugotoviti je torej mogoče, da je prvostopenjski organ opravil vročitev povsem v skladu z zakonom in da je tudi pravilno štel, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15 dnevnega roka po obvestilu tožeči stranki, kje in kako lahko dvigne vročano pisanje.

Druga bistvena tožbena navedba se nanaša na dejstvo, da je prvostopenjski organ sklep o prisilni izterjavi kasneje ponovno vročal tožeči stranki, in sicer ga je dne 13.1.2003 prevzela pooblaščenka tožeče stranke za sprejemanje pisanj. Tožeča stranka meni, da je bila vročitev opravljena šele tedaj, saj po njenem stališču v vsakem primeru velja zadnja vročitev. To stališče tožeče stranke nima nobene opre v veljavni zakonodaji. Rok za pritožbo začne teči z pravilno vročitvijo prvostopenjske odločbe, gre pa za z zakonom določen, torej nepodaljšljiv rok. Morebitne naknadne oz. dodatne vročitve zato ne morejo vplivati na tek in potek roka, saj bi taka razlaga zakona pomenila nedopustno podaljševanje z zakonom predpisanega roka. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila v tej zadevi vročitev tožeči stranki pravilno opravljena z dnem 9.11.2003, zato se je rok iztekel dne 18.11.2003. Morebitno naknadno vročanje oziroma seznanitev tožeče stranke z vsebino vročanega pisanja na to nima nobenega vpliva.

Sodišče je torej ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navajala nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko bili pomembni za odločitev, je sodišče, v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1, o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.