Jedro

Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati stanje v katastru (javno dobro ima lahko status močnejše pravice le, če mejaš poseže v katastrske meje javnega dobra, ne pa kadar javno dobro poseže v meje zasebne lastnine), vendar le, če ne gre za izjemo od navedenega pravila zaradi napak ali pomanjkljivosti v katastru.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelo predlagateljice št. 2963/3 k.o. V., javno potjo, in parcelama nasprotne udeleženke št. *201 in 2777 k.o. V., tako da ta poteka od točke A1 preko točke B1 do točke C1 in jo v naravi označilo s tremi mejniki, sestavni del tega sklepa pa je tudi skica izmere z dne 22.5.2009. Vrednost spornega prostora je sodišče določilo na 2.000,00 EUR ter še odločilo, da skupne stroške (739,62 EUR) trpi predlagateljica, v ostalem pa udeleženca vsak svoje. Na podlagi ugotovitve, da je predlagateljica kot lastnica javnega dobra posegla v navedeni parceli nasprotne udeleženke, je sodišče pri določitvi meje upoštevalo izključno katastrsko mejo med parcelami, upoštevajoč da ima javno dobro lahko status močnejše pravice le, če mejaš poseže do katastrske meje javnega dobra, ne pa obratno, kot se je zgodilo v konkretni zadevi.

Zoper sklep se pritožujeta tako predlagateljica kot nasprotna udeleženka, obe s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagateljica v pritožbi navaja, da je dejstvo, da je v konkretnem primeru cesta kot javno dobro last predlagateljice, ki ima v tem primeru nedvomno močnejšo, to je lastninsko pravico, cesta pa je v funkciji javnega dobra. Ob taki določitvi meje, kot jo je določilo sodišče, bi cesta dobesedno izginila. Določena meja predlagateljici jemlje ne le njeno lastnino, temveč onemogoča splošno rabo, saj predmetna cesta povezuje vaško cesto z magistralno in jo kot javno cesto uporabljajo vsi vaščani. Zato je potrebno mejo med parcelami določiti po obstoječem stanju, tako kot v naravi tudi poteka.

Nasprotna udeleženka pa navaja, da se sicer strinja z odločitvijo o meji kot katastrski meji, vendar bi ta morala potekati vsaj 2 m bolj proti zahodu, oziroma parceli št. 2590/1 k.o. V. Napačno je tudi določena meja na kraju kupa kamenja, ki ne more biti razlog, da se tam mejno znamenje ne postavi. Poleg tega bi izvedenec moral izhajati iz nespornih mejnih točk. Graja pa tudi stroškovno odločitev.

Na pritožbo predlagateljice je odgovorila nasprotna udeleženka. Opozarja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje edino pravilna in možna ter skladna s sodno prakso. Predlagateljica je postavila cesto, ne da bi se predhodno prepričala, ali tam cesta sploh lahko poteka. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba predlagateljice je utemeljena, nasprotna udeleženka pa se s pritožbo napotuje na odločitev o pritožbi predlagateljice.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je parcela predlagateljice št. 2963/3 k.o. V. javno dobro, katerega potek je v naravi drugačen, kot je razvidno iz podatkov zemljiškega katastra, pri čemer je bila javna pot, kot poteka v naravi, asfaltirana leta 1989. Drži, da je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 510/97, na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 16.10.2002 in jo navaja tudi sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da je pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, potrebno upoštevati stanje v katastru (javno dobro ima lahko status močnejše pravice le, če mejaš poseže v katastrske meje javnega dobra, ne pa kadar javno dobro poseže v meje zasebne lastnine), vendar le, če ne gre za izjemo od navedenega pravila zaradi napak ali pomanjkljivosti v katastru.

Predlagateljica je že v predlogu navedla, da javna pot poteka po sedanji trasi že več kot dvajset let. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog na naroku dne 25.10.1999 soglašala, da se meja uredi v skladu z dejanskim stanjem (list. št. 10 spisa). Poleg tega je nasprotna udeleženka izpovedala (kot stranka – list. št. 32 spisa) na naroku na kraju samem 4.4.2001, da ves čas njenega življenja (71 let) pot poteka v glavnem tako, kot je razvidno v naravi, asfaltiranje pa je bilo opravljeno v glavnem po prejšnji poti. Ni zanemarljiva niti „Izjava“ nasprotne udeleženke (dokaz B1 spisa) o soglasju glede ureditve rekonstrukcije in asfaltiranja obstoječe ceste z dne 9.7.1989, s katero nasprotna udeleženka dovoljuje razširitev ceste, kakor bo ugotovljeno po strokovni službi za pripravo cestišča in v sporazumu z gradbenim odborom; za zemljišče, ki se uporabi za cesto, ne bo zahtevala odškodnine ali ovirala delo. Sem spada tudi ugotovljeno stanje v naravi, saj je sodišče v dosedanjem postopku že ugotovilo, da nenazadnje zaradi geografske lege ni mogoče, da bi cesta kadarkoli lahko potekala kje drugje, kot poteka sedaj, pri čemer je ob številnih drugih dokazih potrebno upoštevati tudi starost ob cesti rastočih orehov (30 do 40 let). Navedene okoliščine, izhajajoče iz spisovnih podatkov, pa omogočajo zanesljiv in prepričljiv zaključek, da so katastrske meje javnega dobra (navedene javne poti predlagateljice) lahko le posledica napak oziroma pomanjkljivosti v katastru označenih mej, kar bi narekovalo določitev meje po obstoječem dejanskem stanju. Ob navedenem pa seveda ni zanemarljivo, da ni prav z ničemer izkazano, da bi kadarkoli ali kakorkoli prišlo do spremembe trase javne poti od nastavitve zemljiškega katastra in zarisa katastrskih mej parcele predlagateljice.

Ob subsidiarni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), glede na določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) glede vprašanj, ki z ZNP niso urejene in določbo 1. odstavka 366. člena ZPP, po kateri se v postopku s pritožbo zoper sklep sicer smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem še določbo 138. člena ZNP o označitvi določene meje s trajnimi mejnimi znamenji, ni moglo spremeniti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, temveč je moralo izpodbijano odločitev na pritožbo tožeče stranke razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi pritožbo nasprotne udeleženke, vendar o njej vsebinsko ni moglo odločati zaradi zgoraj opisanega napačnega materialnopravnega izhodišča pri določanju meje med parcelami.

V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje moralo določiti mejo tako, kot dejansko poteka v naravi, upoštevajoč pri tem že citiran 138. člen ZNP.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.