Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, da denacionalizacijski zavezanec v nasprotju z Odlokom o upravljanju gozdov v družbeni lastnini poseka del gozda, gre za neupravičeno pridobitev po 210. čl. ZOR in ne za zahtevek, ki bi ga moral denacionalizacijski upravičenec uveljavljati v okviru denacionalizacijskega postopka.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožnikoma 4.056.302,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in nerazdelno povrniti pravdne stroške odmerjene na 631.805,00 SIT, vse v 15-tih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.
Zoper ugoditveni del se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da sodišče v obravnavani zadevi ni jasno opredelilo, kakšen je temelj tožbenega zahtevka. Pritožnik meni, da gre za specialen odškodninski zahtevek v okviru vračanja nacionaliziranega premoženja, zato bi morala tožnika vse zahtevke v tej zvezi uveljavljati v denacionalizacijskem postopku, česar pa nista storila. Pritožnik zaključuje, da naj bi zato takšno pravico izgubila. Sodišče naj bi tako odločilo o sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Dalje navaja, da je sodišče napačno interpretiralo Odlok o upravljanju gozdov v družbeni lastnini. Po pritožnikovem naziranju bi bilo le tega namreč treba razlagati tako, da je sečnja prepovedana od trenutka, ko denacionalizacijski zavezanec zve za vloženo zahtevo.
Nadalje navaja, da je šlo v konkretnem primeru za sanitarno sečnjo, kar pomeni za varstveni ukrep in ne za komercialen poseg.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je pravilno in popolno ugotovljeno. Odločilno dejstvo v tej zadevi namreč je, da je toženec opravil sečnjo. Odlok o upravljanju gozdov v družbeni lastnini (Ur.l. RS št. 33/91 in 3/92) takšno sečnjo prepoveduje, če se denacionalizacijski upravičenec s tem izrecno ne strinja. Nesporno je, da tožnika za posek dreves nista dala nikakršnega soglasja.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenega odloka ni moč razlagati tako, kot navaja pritožnik. Novelirani odlok v prvem členu kot časovno točko, od katere je sečnja brez soglasja prepovedana, določa trenutek, ko je vložena zahteva za denacionalizacijo. Tožena stranka je mogla in morala vedeti, da je sporni gozd v družbeni lastnini ter da obstoji precejšnja verjetnost, da bo zahteva za denacionalizacijo vložena. Skrbnost dobrega gospodarja bi ji nalagala, da se pred sečnjo, ki ni vsakodnevno opravilo, pozanima o stanju zadeve. Tako ji ne glede na to, da do sečnje objektivno ni bila upravičena, tudi sklicevanje na to, da za odločilno okoliščino ni vedela, ne more koristiti. Tožena stranka je tako brez slehernega pravnega temelja prišla do koristi, ki predstavlja vrednost posekanega drevja. Tožeča stranka pa je za to isto vrednost prikrajšana. Vrednost lesa je prvo sodišče ugotavljalo z izvedencem. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje na ta način popolno ugotovilo. Takšna dejanska podlaga pa ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Prvo sodišče pravnega temelja resda ni navedlo, vendar pa je sodbo kljub vsemu mogoče preizkusiti ter tako ni zagrešilo bistvene kršitve pravnega postopka (354/2-13 Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kot smiselno navaja pritožnik. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je toženec dolžan po določilu citiranega člena ZOR vrednost lesa povrniti. Že na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da gre v obravnavani zadevi za civilnopravni spor in ne za spor, glede katerega bi Zakon o denacionalizaciji vseboval specialne določbe ter določal pristojnost upravnega organa.
Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev iz 3. točke 354/2 čl. ZPP prav tako ni podana. Glede vrednosti dosežene koristi pritožnik navaja zgolj to, da bi moralo sodišče upoštevati, da je šlo za sanitarno in ne komercialno sečnjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno na vrednost posekanega lesa nima nikakršnega vpliva. Odločilno namreč je, da je toženec sporni les neupravičeno pridobil. Vrednost gojitvenih del, ki jih je opravil toženec, pa je od pridobljene vrdnosti lesa že odšteta.
Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. Ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).