Jedro

Za subsumiranje določenega opisa pod znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je potrebno, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da se storilec vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in 2) da s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

Navedeni elementi morajo biti, poleg zahteve, da je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, izpolnjeni tudi za pravno opredelitev kvalificiranega prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1. Nestrinjanje z oceno dokazov v sodbi o zahtevi za sodno varstvo glede na ustaljeno sodno prakso sodi v okvire nedovoljenega pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa.

II. Pritožnik mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 131,44 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja (PP) Logatec je storilcu izdal za prekrška po prvem odstavku 6. člena in po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) plačilni nalog št. 121260806 z dne 17. 4. 2020 ter mu po določitvi glob za posamezni prekršek (za prvega 250,38 EUR in za drugega 625,94 EUR) naložil plačilo globe v skupnem znesku 876,32 EUR (z možnostjo polovičnega plačila); o vloženi zahtevi za sodno varstvo (poimenovani sicer ugovor na plačilni nalog) storilca pa je odločilo Okrajno sodišče v Cerknici z uvodoma navedeno sodbo, da se zahteva storilca za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena (točka I izreka) in mora storilec plačati sodno takso v višini 87,63 EUR ter stroške priče A. A. v višini 3,98 EUR (točka II izreka).

2. Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo storilec po zagovornici iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) ter višjemu sodišču predlaga, da sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici razveljavi v celoti, torej tudi v stroškovnem delu. Po vsebini obrazlaga pritožbeni razlog iz 2. točke 154. člena ZP-1 z navedbo, da je prišlo do kršitve določb materialnega prava, kot določa 1. točka 156. člena ZP-1, ker sodišče v sodbi ni upoštevalo zakonske določbe prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, ki določa, da mora biti za pravilno in zakonito uporabo prvega odstavka 6. člena (na katerega se navezuje tudi četrti odstavek 6. člena ZJRM-1) izpolnjen še drugi element in sicer „s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu“. Meni tako, da ni izkazano, da bi bil storjen prekršek po prvem odstavku 6. člena niti po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki pomeni le kvalificirano obliko prekrška iz prvega odstavka 6. člena ZJRM-1. Prav tako obrazlaga pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje iz 3. točke 154. člena ZP-1 z navedbo, da iz listin v spisu (zapisnikov o zaslišanju storilca, priče A. A. in priče B. B., vse z dne 14. 4. 2021) jasno izhaja, da storilec ni storil očitanega prekrška glede na njihove izpovedbe ter da je glede odločilnega dejstva sodišče naredilo nevzdržen zaključek, ki je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, ter z navedbami, da izjav A. A. in B. B. ni mogoče šteti za verodostojne, ker med C. C. in A. A. obstajajo nerešeni osebni odnosi ter njegovo postopanje kaže na „nagajanje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugi odstavek 66. člena ZP-1 ureja pravico do pritožbe v zadevah, ko sodišče izda sodbo po vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo/plačilni nalog prekrškovnega organa in določa, da lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona (storilec, njegov zagovornik ali zakoniti zastopnik in lastnik predmetov) vložijo pritožbo le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka. Pritožba se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

5. Glede na navedena določila torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1 v konkretnem primeru ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga, zato se pritožbeno sodišče ne more opredeljevati do pritožbenih navedb, da iz listin v spisu jasno izhaja, da storilec ni storil očitanega prekrška, v zvezi s čimer pritožba podaja lastne zaključke glede tega, kaj je izpovedal storilec C. C. in kaj sta izpovedali priči B. B. ter A. A.; prav tako se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, da izjav prič A. A. in B. B. ni mogoče šteti za verodostojne zaradi nerešenih osebnih odnosov med bivšima zakoncema C. C. in A. A. ter da bi bile najbrž vidne posledice na njenih rokah, niti o tem, kaj je izpovedala priča A. A. in da je sodišče naredilo nevzdržen zaključek glede odločilnega dejstva ali je storilec izzival ali je bil nasilen, nesramen. Tudi nestrinjanje z oceno dokazov v sodbi namreč glede na ustaljeno sodno prakso sodi v okvire pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1 (zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki v konkretni zadevi ni dovoljen.

6. Glede na določbo, da se pritožba obravnava v skladu z določili rednega sodnega postopka, je pritožbeno sodišče pregledalo sodbo v skladu z določbo 159. člena ZP-1 tudi glede obstoja taksativno naštetih bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo storilca; vendar je ugotovilo, da v postopku ni zaslediti kršitev postopkovnih pravil, prav tako teh ne uveljavlja niti pritožba.

7. Kar zadeva kršitev materialnega prava (pritožbeni razlog iz 2. točke 154. člena ZP-1) pritožba sicer pravilno uveljavlja, da je za subsumiranje določenega opisa pod znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 potrebno, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da se storilec vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in 2) da s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu; pri čemer morajo biti navedeni elementi iz prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 izpolnjeni tudi za pravno opredelitev kvalificiranega prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 (poleg zahteve, da je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu). Višje sodišče s pregledom spisovnih podatkov ugotavlja, da kratek opis dejanskega stanja plačilnega naloga PP Logatec izrecno navaja, da se je A. A. počutila žaljivo in ponižano in da se je ustrašila, zato je obvestila policijo; prav tako navaja, da se je ustrašil B. B. ter je pred C. C. začel bežati, hkrati pa se je zaradi besed C. C. tudi počutil ponižanega; pri čemer pa storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal, da opisa ni razumel ali da nima vseh elementov, temveč je vsebinsko ugovarjal navedbam opisa iz plačilnega naloga. Tudi sodišče se je v sodbi opredelilo glede vseh znakov obeh prekrškov in sicer je v točki 10 navedlo, kateri so ti znaki ter v točki 13 svoje zaključke o tem, zakaj konkretno opisane besede in dejanja ugotovljena in dokazana v postopku pri prekrškovnem organu in v dopolnjenem dokaznem postopku (z zaslišanjem storilca ter prič A. A., B. B. in D. D.) pri sodišču izkazujejo, da je šlo za nasilno vedenje storilca, ki je presegalo glede na v nekem okolju veljavne in ustaljene družbene norme za pričakovano in dovoljeno ravnanje, pa četudi med storilcem in bivšo ženo še ni do konca urejeno vprašanje glede vzgoje in varstva mladoletne hčerke, nato je zaključilo, da je storilec s svojim postopanjem pri bivši ženi A. A. in njenem sedanjem partnerju B. B. povzročil občutek ogroženosti, prizadetosti in strahu s svojimi prepovedanimi dejanji, zato je štelo, da je pravilna pravna opredelitev inkriminiranih dejanj po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 (v zvezi z bivšo ženo A. A.) oziroma po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v zvezi z njenim sedanjim partnerjem B. B. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da sta tako prekrškovni organ kot sodišče utemeljeno ugotovila, da so izpolnjeni vsi elementi prekrška ter sodbi ni mogoče očitati kršitve materialnega prava z neresničnim očitkom, da sodišče ni upoštevalo obstoja obeh kumulativno zahtevanih elementov prekrška.

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa.

9. Na podlagi 147. člena ZP-1 je storilcu, ker s pritožbo ni uspel, naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, pri odmeri pa je uporabilo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je upoštevaje opombo 8.2, tar. št. 8132 ter 8212 v zvezi z 8111 ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. V izreku navedeno sodno takso bo moral pritožnik plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, navedenem v pozivu; sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.