Jedro

Četudi v ZDR to ni izrecno določeno, je potrebno šteti, da se delavec minimumu pravic, ki mu jih zagotavlja zakon oziroma kolektivna pogodba, ne more odpovedati. To pomeni, da je tožnik upravičen do plače v višini, kot mu jo zagotavlja kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku 2. točke izreka spremeni tako, da glasi: "- za november 2002 od bruto zneska 171,87 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2002 do plačila, - za januar 2003 od bruto zneska 124,18 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2003 do plačila, - za februar 2003 od bruto zneska 208,29 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila, - za marec 2003 od bruto zneska 208,29 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2003 do plačila, - za april 2003 od bruto zneska 208,29 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2003 do plačila, - za maj 2003 od bruto zneska 208,30 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2003 do plačila, - za avgust 2003 od bruto zneska 151,50 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2003 do plačila, - za september 2003 od bruto zneska 200,33 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2003 do plačila, - za oktober 2003 od bruto zneska 200,33 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2003 do plačila, - za november 2003 od bruto zneska 201,24 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2003 do plačila, - za december 2003 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2004 do plačila, - za januar 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2004 do plačila, - za februar 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2004 do plačila, - za marec 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2004 do plačila, - za april 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2004 do plačila, - za maj 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2004 do plačila, - za junij 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2004 do plačila, - za julij 2004 od bruto zneska 203,74 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2004 do plačila, - za avgust 2004 od bruto zneska 193,26 EUR obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2004 do plačila, - za september 2004 od bruto zneska 713,62 obračunati in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2004 do plačila," v preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjen del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, da mu tožena stranka obračuna premalo izplačane bruto plače, v skupnem znesku 4.419,42 EUR in od bruto zneska obračuna davke in prispevke za obdobje od oktobra 2002 dalje do septembra 2004 in nato tožeči stranki izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zapadlosti plač. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku izplača premalo plačane dnevnice, v skupnem neto znesku 11.818,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je pobotalo terjatev tožnika v višini 236,98 EUR, iz naslova stroškov za prevozno karto in v višini 116,62 EUR, iz naslova razlike dnevnic za april 2004 z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s terjatvijo tožene stranke v višini 269,04 EUR, iz naslova škode za preveč plačano prevozno karto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po pobotu tožeči stranki naložilo v plačilo razliko, v višini 84,56 EUR zakonitih zamudnih obresti od 5. 10. 2007 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, tako kot že tekom postopka na prvi stopnji, da se je s tožečo stranko, že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, izrecno dogovorila glede plačila za delo, ki ga bo opravljal tožnik. Sodišče bi ta dogovor moralo upoštevati in ga spoštovati tudi glede določitve plače in bi moralo zavrniti zahtevek tožnika v delu, kjer zahteva plačilo za nazaj, po določbah kolektivne pogodbe, ki je za ta primer ni mogoče upoštevati. Tožnik je sicer res vozil tovorno vozilo in je za toženo stranko opravljal tudi mednarodne vožnje, vendar pa je dosegel izobrazbo, ki ustreza prvi tarifni stopnji, saj ima nedokončano osnovno šolo, brez kakršne koli priučitve, kar je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo v izpodbijani sodbi. Kot je sodišče že ugotovilo, je med strankama bi dosežen dogovor, da bo tožena stranka tožniku izplačevala osnovno plačo, v višini minimalne plače in dnevnic v takšni višini, da bi osnovna plača in dnevnice skupaj dosegli 17 % prometa, ki ga je ustvaril tožnik. Dogovor ves čas, kot tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni bil sporen vse do vložitve tožbe. Stranki se nikoli nista dogovorili, da velja kolektivna pogodba, zato je sodišče prve stopnje zmotno sledilo stališču tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku plačo, v višini izhodiščne plače po Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu in je s tem poseglo v avtonomno pogodbeno razmerje dveh strank, kar pa je nedopustno in pomeni poseg v svobodno gospodarsko pobudo toženca. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, bi moral voznik tovornjaka na mednarodnih relacijah, z vozilom nad 6.500 kg skupne mase, dobiti plačo, ki skupaj z dnevnicami, znaša precej več, kot marsikatero delovno mesto s 7. stopnjo zahtevnosti in zahtevano univerzitetno izobrazbo. V tem primeru bi tožena stranka morala svojim delavcem izplačevati plače v takšni višini, da ne bi mogla več rentabilno poslovati, saj bi mu strošek iz naslova plač in dnevnic za delavce predstavljal prevelik strošek. Pri tem je bistveno, da se tožena stranka ukvarja s povsem specifičnim segmentom trga prevoza blaga v cestnem prometu in sicer s prevozom z manjšimi tovornimi vozili, zato lahko toženec rentabilno posluje le, če z delavci sklepa dogovore glede plač in dnevnic in je plačilo posameznemu delavcu odvisno od prometa, ki ga ustvari ta delavec. Toženec je izračunal, da se lahko ukvarja s to dejavnostjo le, če delavcem izplačuje plačo tako, kot je bilo dogovorjeno s tožnikom. V primeru, da bi moral izplačevati plačo in dnevnice, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, pa se s to dejavnostjo sploh ne bi mogel ukvarjati in je zato sodišče, z uporabo kolektivne pogodbe, nedopustno poseglo v njegovo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Tožena stranka je v pritožbi opozorila tudi na nepravilni izrek sodišča prve stopnje, ko je v izreku navedlo, da se zamudne obresti obračunajo od bruto zneskov plač, čeprav bi lahko zamudne obresti tekle le od neto zneskov plač. Poleg tega pa je zmotno navedeno, da se obresti plačujejo do plačila celotnega zneska in ne dokler višina obresti ne doseže glavnice.

Tožeča stranka je odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se pogodbeni stranki lahko pisno ali ustno dogovarjata o višini in načinu izplačila za opravljeno delo, vendar pa morajo biti pri tem spoštovane določbe o izhodiščni plači in določbe o minimalnih pravicah, ki so določene v Zakonu o delovnih razmerjih, Splošni kolektivi pogodbi za gospodarstvo in kolektivni pogodbi dejavnosti in če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z delovno pravno zakonodajo in to v škodo delavca, se neposredno uporabljajo določbe delovne zakonodaje in ne delovne pogodbe. Delavec se ne more odpovedati svojim osnovnim pravicah, ki mu pripadajo na podlagi zakona in kolektivne pogodbe. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala tudi na stališče Ustavnega sodišča RS in na določbo 126. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki more biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo še navedla, da ne držijo navedbe tožene stranke, da se ji ne bi izplačalo poslovati, če bi delavcem plačevala plačo v takšni višini, kot bi jim pripadala po zakonskih in podzakonskih predpisih. Tožena stranka razpolaga z ogromnim kapitalom in ne drži, da je zaslužek pri njenem delu majhen. Navsezadnje ima tožena stranka posel in še potrebuje delavce - voznike tovornjakov, kar izhaja iz oglasov, v katerih tožena stranka oglaša zaposlitev delavcev voznikov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialno pravno odločitev razen v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih prikrajšanj pri plači. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da sta sklenili pogodbo o zaposlitvi dne 1. 10. 2002 za delovno mesto pomožni delavec in da v pogodbi plača ni bila dogovorjena. Dejansko je tožnik pri toženi stranki vozil tovornjak na mednarodnih linijah in iz plačilnih list je bilo razvidno, da je tožena stranka tožniku obračunavala plačo, večinoma v višini 120.000,00 SIT bruto mesečno. Iz plačilne liste je razvidno tudi, da je tožena stranka tožniku obračunala dnevnice in glede na njun dogovor, so dnevnice predstavljale 17 % od ustvarjenega prometa. V tej višini je tožena stranka tožniku dnevnice izplačevala, zato je sodišče prve stopnje primarni zahtevek tožnika, po izplačilu razlike dnevnic, zavrnilo. Višina teh dnevnic pa je bila tolikšna, da ni mogla predstavljati izplačila na račun plače, zato je sodišče ugodilo podrednemu zahtevku tožnika in tožniku dosodilo razliko plače po Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/99).

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 126. členu določa, da mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Kolektivna pogodba in pogodba o zaposlitvi sta torej pravna podlaga za presojo, ali je bila plača tožniku pravilno obračunana. Če plača ni bila obračunana v skladu z kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, tožnik lahko utemeljeno zahteva plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, kakršna bi mu morala biti izplačana. V konkretnem primeru tožnik in tožena stranka nista dogovorila višine plače v pogodbi o zaposlitvi, zato tožnik utemeljeno uveljavlja plačilo v skladu z kolektivno pogodbo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi izvajanji tožene stranke, da je eno izmed temeljnih načel pogodbena svoboda strank, ki se svobodno odločajo, s kom bodo sklenili delovno razmerje oz. pogodbo o zaposlitvi in kako bosta stranki tudi dogovorili plačo za opravljeno delo. ZDR v 11 členu določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodb o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno, kar pomeni, da ZDR temelji na izhodišču, da je treba pogodbo o zaposlitvi obravnavati kot pogodbo delovnega prava. Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t.i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko ureditev pogodb z zavezujočimi delovno pravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijsko pravne institute, vključno z institutom odpovedi pravic na področju delovnega razmerja potrebno interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tako določbe delovne zakonodaje, ki določajo minimum pravic delavcev, praviloma ne vsebujejo izrecne navedbe o tem, ali se delavec lahko odpove pravici ali se ne more odpovedati, vendar navedeno ne zadostuje za utemeljitev, da se določeni pravici, ki jo zagotavlja zakon, delavec lahko odpove. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-63/03 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005).

ZDR v 126. členu izrecno določa, da mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, kar pomeni, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Tožena stranka povsem napačno tolmači, da je sodišče prve stopnje, s svojo odločitvijo, poseglo v avtonomno pogodbeno razmerje dveh strank in to v breme toženca, kar je nedopustno in predstavlja poseg v svobodno gospodarsko pobudo toženca. Po mnenju tožene stranke je torej bila upravičena izplačevati plače delavcem v takšni višini, da bi bilo njeno poslovanje rentabilno, to pa je lahko samo tako, da toženec z delavci sklepa dogovore o plačah, ki je odvisna od prometa, ki ga ustvari posamezno vozilo, katerega upravlja ta voznik. Ravno navedeno pa je skušal zakonodajalec preprečiti, torej da bi delodajalec prevalil celotno breme poslovanja na delavca in zato je torej zakonsko uredil minimalne pravice, do katerih so upravičeni delavci, med drugim tudi glede plače. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku, za obdobje oktober 2002 do september 2004, plačati razliko plače v skladu z Kolektivno pogodbo za dejavnosti prevoza blaga v cestnem prometu. Res pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od mesečnih prikrajšanj pri plači od bruto zneska, kar pa je seveda nepravilno, saj zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se, v nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, saj je po noveli obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007) 376. člen črtan in tako določba, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči ko dosežejo glavnico ne velja več. V tem sporu, pa do uveljavitve novele OZ-A 22. 5. 2007 zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, zato za njih ni uporabljiva določba 376. člena OZ, dokler je še veljala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu (obrestni del zahtevka od neto namesto bruto zneskov) je sodišče v skladu s 2. odstavkom 154. člena, v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa je sodišče odločilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve.