Jedro

Sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ker v sodbi ni navedlo razlogov o trditvah tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka tožbo umaknila. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek glede določenega zneska zavrnilo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (tč. 3 izreka) glede zneska 480.759,00 SIT in glede odločitve o stroških postopka (4. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem delu (1. tč. izreka) sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi glede zneska 2,201.061,10 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in za izvršilne stroške. Zaradi delnega umika tožbe je sklep o izvršbi razveljavilo glede zneska 248.629,90 SIT.

Kolikor je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške.

Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v uvodu pritožbe sicer ni navedla, kateri del odločbe izpodbija. Iz pritožbenega predloga pa je razvidno, da izpodbija zavrnilni del sodbe v delu, kolikor je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v znesku 480.859,00 SIT in predlaga, da sodišče naloži toženi stranki v plačilo znesek 2,681.920,10 SIT in temu ustrezno tudi zamudne obresti. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da sta pravdni stranki s kompenzacijo z dne 24.7.1992 kompenzirali od zneska 1,003.940,10 SIT znesek 480.759,00 SIT, zato bi sodišče moralo od zneska 1,003.940,10 SIT odšteti znesek 480.759,00 SIT in tako zavrniti zahtevek le za 523.081,10 SIT. Pa tudi odločitev o pravdnih stroških ni pravilna, ker je tožeča stranka v pravdi v pretežnem delu uspela.

Tožena stranka pa je pritožbo vložila zoper tisti del odločbe, s katero je bilo zahtevku ugodeno. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s trditvami tožene stranke, da sta direktor tožeče stranke in finančni direktor tožene stranke sklenila izvensodno poravnavo, s katero se je tožeča stranka zavezala umakniti vse tožbe, ki jih ima zoper toženo stranko, pravdni stranki pa bosta med seboj kompenzirali najprej fakture, ki niso vtoževane v tej pravdi. Glede obstoja takšnega dogovora je tožena stranka predlagala zaslišanje prič. Sodišče pa v izpodbijani sodbi o tem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi odločitev o stroških ni pravilna.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o trditvah tožene stranke in predlaganih dokazih, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, s katerim sta se dogovorili, da bo tožeča stranka tožbo umaknila in da bosta v nadaljevanju med seboj terjatve kompenzirali. Te trditve tožene stranke ne predstavljajo za to pravdo odločilnih dejstev.

Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili kakšen dogovor, ki bi vplival na vtoževano terjatev samo. Ni namreč zatrjevala, da sta stranki že sklenili dogovor o pobotu vtoževanih terjatev, pač pa je le zatrjevala, da sta se dogovorili, da bo tožeča stranka tožbo umaknila. Te trditve pa za samo utemeljenost tožbenega zahtevka ne predstavljajo odločilnega dejstva. Sodba mora imeti razloge le o odločilnih dejstvih. O zatrjevanju neodločilnih dejstev in za ta dejstva predloženih dokazih sodišču ni treba navajati razlogov. Dejstvo je, da tožeča stranka tožbe ni umaknila, zato je sodišče moralo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o tem navesti odločilna dejstva. Odločilna dejstva o utemeljenosti zahtevka pa izpodbijana sodba ima.

Pritožbeni razlogi tako ni utemeljen, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje po vtoževani fakturi št. 2077 (v tožbi je bila vtoževana v višini 3,020.480,20 SIT) zavrnilo zahtevek v višini 1,003.940,10 SIT, ker je ocenilo, da je v tej višini terjatev ugasnila s sklenitvijo cesijske pogodbe z dne 8.5.1992 (priloga B 1) in navedlo, da je zato v tem delu zahtevek po tej vtoževani fakturi neutemeljen. Hkrati pa je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je sodišče ugodilo zahtevku za plačilo po fakturi 04756 v višini 665.280,00 SIT.

Glede na razloge v izpodbijani sodbi, bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki naložiti v plačilo 2,681.820,10 SIT, naložilo pa ji je v plačilo 2,201.061,10 SIT. Primerjava teh dveh zneskov pokaže, da je sodišče očitno po računu 2077 zavrnilo še zahtevek v znesku 480.759,00 SIT. Ravno zaradi tega zneska pa je tožeča stranka vložila pritožbo. V tem delu, t.j. glede zneska 480.759,00 SIT pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato sodbe glede tega zneska ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba sodbo v zavrnilnem delu, kolikor se nanaša na znesek 480.759,00 SIT razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP).

Ker je sodba sodišča prve stopnje glede glavne stvari delno razveljavljena, je sodišče druge stopnje v celoti razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, ker bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožeče stranke pa bo odločeno s končno odločbo (4. odst. 166. čl. ZPP).