Jedro

Iz dejanskih ugotovitev o tem, kakšno plačo bi tožnica prejemala pri toženi stranki (čemur tožena stranka ne ugovarja) in na drugi strani o tem, kakšno plačo je v istem obdobju prejemala pri drugem delodajalcu, je sodišče lahko ugotovilo morebitno razliko v škodo tožnice. Za tako ugotovitev ni bilo potrebno postavljati sodnega izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, v ostalem pa se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (deloma) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo nadomestila plače za obdobje od oktobra 1998 do februarja 2005. Glede obresti je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati od zapadlosti vsakomesečnega zneska do plačila, oziroma dokler ne dosežejo glavnice. Sodišče je odločitev o višini plače oprlo na izračun tožnice na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju plač, ki jih je tožnica prejela pri drugih delodajalcih. Tožena stranka ni ugovarjala samemu izračunu, temveč le obračunu plač pri družbi B. d.o.o. Tožnica je predložila pogodbo o zaposlitvi pri tej družbi in s plačilnimi listami izkazala dejansko prejete plače. Ni pa mogoče upoštevati ugovorov, da bi se tožnica morala zaposliti svoji izobrazbi primerno in o upoštevanju plače, ki bi jo tožnica morala prejeti namesto tiste, ki jo je dejansko prejela. Sodišče je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca, ker tožena stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev, ki naj bi se s tem dokazom ugotavljala.

Sodišče druge stopnje je pritožbama tako tožnice kot tožene stranke glede obresti deloma ugodilo in odločilo, da tečejo zamudne obresti od prisojenih neto zneskov za obdobje od vključno marca do februarja 2005 od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila. Sklenilo je tudi, da se revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila ne dopusti. V ostalem, torej tudi glede višine tožbenega zahtevka, je obe pritožbi zavrnilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje tako glede primerljive plače kot glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca finančne stroke.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz "vseh razlogov po ZPP in ZDSS", pri čemer izrecno navede bistvene kršitve ZPP pred sodiščem druge stopnje in nepravilno uporabo materialnega prava. Sodbo sodišča druge stopnje prvenstveno izpodbija iz razloga bistvene kršitve določbe 14. točke (verjetno drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba je nepravilna in nezadostna, ker v obrazložitvi večinoma povzema pritožbene navedbe in na splošno pritrjuje sodbi prve stopnje oziroma soglaša z njeno obrazložitvijo. Zaradi splošne obrazložitve se sodba ne more preizkusiti. Sodba tudi nima zadostnih razlogov glede obsega plačil, ki jih je prejela tožnica v obdobju, ko je delala drugje in kar bi se ugotovilo z izvedencem. Odločitev v zvezi z zamudnimi obrestmi pa izpodbija tožena stranka iz razloga kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Revizija zoper odločitev o zamudnih obrestih kot o postranski terjatvi ni dovoljena, sodišče pa je tudi ni dopustilo (367. člen v zvezi z 39. členom ZPP in 31. člen ZDSS-1). Zato je v tem delu Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP). Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Tudi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka skuša toženka dejansko uveljaviti le ta nedovoljeni revizijski razlog.

Formalnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima in jo je mogoče preizkusiti, odgovarja pa tudi na vse bistvene pritožbene navedbe. Medtem ko je revizija res splošna in nezadostna, izpodbijani sodbi tega ni mogoče očitati. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in nato še v pritožbi ugovarjala pravzaprav le ugotovitvam in odločitvi glede upoštevanja plač oziroma prejemkov tožnice pri družbi B. d.o.o.. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o tem, ki ni omejena zgolj na sklicevanja na razloge prvostopne sodbe (zadnji odstavek na tretji strani), ampak ima tudi dodatno obrazložitev (četrta stran).

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. V čem je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno tožena stranka ne pove, sicer pa ta revizijski razlog uveljavlja le glede odločitve o zamudnih obrestih.

Glede na to, kaj je za toženo stranko sploh sporno, pa je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna. Tožbeni zahtevek je temeljil na pravnomočni sodbi, s katero je bilo toženi stranki naloženo tudi, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prejemki, ki bi jih prejela, če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnica do povrnitve te škode upravičena, sporna je bila deloma le višina nadomestila plače. Toda iz dejanskih ugotovitev o tem, kakšno plačo bi tožnica prejemala pri toženi stranki (čemur tožena stranka ne ugovarja) in na drugi strani o tem, kakšno plačo je v istem obdobju prejemala pri drugem delodajalcu, je sodišče lahko ugotovilo morebitno razliko v škodo tožnice. Za tako ugotovitev ni bilo potrebno postavljati sodnega izvedenca. Sodišči pa imata prav, da v tem sporu ni mogoče ugotavljati, ali je bila pri drugem delodajalcu tožnici plača prav obračunana (že zato ne, ker drugi delodajalec ni stranka v tem sporu).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).