Jedro

Ker sta toženec in njegov sin (tožničin dolžnik) sklenila neodplačen pravni posel, je za odločitev o zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nepomembno, ali je toženec vedel, da je sin prezadolžen. Prav tako je irelevantno, ali se je ob sklenitvi darilne pogodbe zavedal, da sin s takšnim razpolaganjem škoduje tožnici. Škodovalna vednost je izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 20. 5. 2021 (I. točka izreka) ter ugodilo tožbenemu zahtevku, da darilna pogodba, ki sta jo dne 12. 12. 2016 sklenila dolžnik tožeče stranke A. A. (darovalec) in toženec (obdarjenec), v razmerju do tožnice nima pravnega učinka, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožeče stranke do njenega dolžnika v višini 33.076,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2021 dalje (II. točka izreka), da je toženec dolžan tožnici dovoliti izvršbo in dopustiti poplačilo terjatve v znesku 33.076,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin (III. točka izreka) ter odločilo, da je toženec tožnici dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 1.858,61 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sprememba tožbe ni dopustna. Tožnica je s pravilno višino terjatve razpolagala že pred vložitvijo tožbe. Morala bi ravnati skrbno in že plačane zneske upoštevati ob vložitvi tožbe. Dokazno breme v zvezi z izvršenimi plačili se ni prevalilo na toženca. Tudi delna plačila dolžnika, izvršena po vložitvi tožbe, se ne smejo upoštevati, ampak le stanje ob vložitvi tožbe.

Tožnica ni postavila ustreznega dajatvenega zahtevka glede višine terjatve in navedbe nepremičnin. Znesek 33.076,88 EUR po modifikaciji tožbe ni pravilen. Nepremičnine, na katerih se naj dovoli rubež, niso taksativno naštete. Zgolj sklicevanje na nepremičnine ne omogoča poplačila terjatve.

Toženec in tožničin dolžnik ob sklepanju darilne pogodbe nista imela namena oškodovati tožnice, niti ob sklepanju pogodbe nista vedela, da ji lahko škodujeta. Opomini tožnice niso bili povod za sklenitev darilne pogodbe. Tožničin dolžnik je že pred tem prejemal opomine banke zaradi neplačila kredita. Navedeno dokazuje, da pri dolžniku ni podana škodovalna vednost. Enako tudi ne pri tožencu, ki mu ni bil znan dolg tožničinega dolžnika. To sta potrdili priči A. A. in B. B. Drugi odstavek 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa domnevo škodovalne vednosti, če je tretji dolžnikov sorodnik. Toženec je dokazal, da za dolg sina ni nikoli vedel. Četudi sodišče prve stopnje meni, da ni življenjsko, da se oče in sin nista nikoli pogovarjala o poteku poslovanja sinovega s. p. in sin tožencu nikoli ni omenil finančnih težav, je dokazni postopek potrdil toženčeve trditve. Sodišče odloča na podlagi dokazov in ne predvidevanj ali ocenjevanja, kaj je življenjsko. Četudi gre za neodplačen pravni posel, je toženec zakonsko domnevo nesporno izpodbil. Subjektivni pogoj izpodbijanja dolžnikovega dejanja, ki mora biti izpolnjen kumulativno z objektivnim pogojem, zagotovo ni podan.

Vrednost nepremičnin v darilni pogodbi je bila določena po stanju na dan sklenitve pogodbe. Nepremičnine so bile v slabem stanju, zato je bila vrednost ocenjena primerno nižje od cenitve GURS. Prav tako se ocenjena vrednost GURS nanaša na leto 2020. Razliko v vrednosti izkazujejo toženčeva zatrjevana vlaganja v nepremičnine. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo časovne oddaljenosti dogodkov, zaradi česar toženec natančno ni vedel opredeliti vsa tista vlaganja in dela, ki jih je izvršil. Toženec in obe priči sta izpovedali o dogovoru, da bo toženec vlagal v nepremičnine lastna denarna sredstva in bo postal lastnik nepremičnine. V resnici je bil sklenjen odplačni pravni posel. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni šlo za darilo in neodplačen prenos lastninske pravice.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo glede višine dolga dolžnika A. A. navajala nova dejstva in spremenila tožbeni zahtevek. Zmotno je toženčevo stališče, da takšna sprememba tožbe ni dopustna, kot tudi ne navajanje novih dejstev. Tožnica je podala nova dejstva kot odgovor na ugovor toženca o višini dolga do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Takšno ravnanje dopušča prvi odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo tudi nova dejstva in ne zgolj stanje ob vložitvi tožbe. Ob podrobni razčlenitvi dolga toženčevega sina in predložitvi seznama izvršilnih naslovov pa se je procesno dokazno breme o neobstoju dolga prevalilo na toženca.

6. Zaradi navajanja novih dejstev je tožnica posledično na prvem naroku za glavno obravnavo spremenila tudi tožbeni zahtevek. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Kljub toženčevemu nasprotovanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je sprememba tožbe smotrna, da se dokončno uredi razmerje med pravdnima strankama. Spremenjena je bila le višina tožničine terjatve.

7. Zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek. Ne drži pritožbena navedba, da je konkretni tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnica je navedla, v razmerju do koga izpodbijano pravno dejanje (darilna pogodba) izgubi pravni učinek, vrednostno v kolikšni višini in v zvezi s poplačilom katere terjatve. Po spremembi tožbe je v tožbenem zahtevku pravilno popravila višino (vrednost) terjatve. Vse nepremičnine je tožnica določno navedla s parcelnimi številkami in katastrsko občino. V dajatvenem zahtevku pa se je sklicevala na taksativno naštete nepremičnine iz oblikovalnega zahtevka, tako da je povsem jasno in nedvoumno, na katerih nepremičninah naj se dopusti izvršba.

8. Toženec dobršni del pritožbe brezpredmetno navaja, da ni vedel za sinov dolg do tožnice, prav tako pa s sklenitvijo darilne pogodbe nista imela namena, niti toženec ni vedel, da bi s tem lahko škodoval tožnici. Tretji odstavek 256. člena OZ določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Ker sta toženec in sin sklenila neodplačen pravni posel, je za odločitev o konkretni zadevi nepomembno, ali je toženec vedel, da je sin prezadolžen. Prav tako je irelevantno, ali se je ob sklenitvi darilne pogodbe zavedal, da tožničin dolžnik s takšnim razpolaganjem škoduje tožnici. Škodovalna vednost je izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožene stranke. Za toženčevega sina po tretjem odstavku 256. člena OZ namreč velja neizpodbitna zakonska domneva, da je ob sklenitvi darilne pogodbe vedel, da s tem škoduje tožnici. Pri neodplačnih razpolaganjih, katerih bistvena značilnost je, da kot odmeno zanje dolžnik ne prejme nasprotne dajatve, se dolžnikova škodovalna vednost kaže že s samo neodplačnostjo pravnega posla. Takšno stališče potrjuje sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015. 9. Toženec ni prerekal višine ocenjene vrednosti nepremičnin po evidencah GURS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženec in njegov sin v darilni pogodbi zapisala precej nižjo vrednost nepremičnin. Nelogične so v tem delu pritožbene navedbe, da naj bi ravno takšna razlika v vrednosti nepremičnin kazala na odplačnost pravnega posla. Pritožnik konkretizirano ne pojasni, zakaj naj bi toženec in sin ob sklenitvi darilne pogodbe zapisala vrednost nepremičnin pred domnevnimi vlaganji toženca v sporne nepremičnine in ne vrednosti po stanju na dan sklenitve darilne pogodbe. Glede stanja nepremičnin sta v darilni pogodbi zapisala, da so stanovanjska hiša in obe gospodarski poslopji na dan sklenitve pogodbe potrebni temeljite prenove. Vsebina darilne pogodbe je torej povsem v nasprotju s toženčevimi navedbami o obnovi in pogodbena vrednost nepremičnin ne potrjuje domnevnih toženčevih vlaganj.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da sklenjena darilna pogodba predstavlja neodplačni pravni posel, pa niti ne temelji na ugotovljeni razliki med pogodbeno vrednostjo nepremičnin in oceno GURS, ampak da toženec in tožničin dolžnik priča A. A. nista znala natančno izpovedati, kdaj naj bi sklenila ustni dogovor o vlaganju v nepremičnine v zameno za lastništvo spornih nepremičnin, da toženec ni navedel vsaj približne višine vlaganj, ni predložil nobenih dokazil (računov) o nakupu materiala, da so bila v izpovedbi toženca, njegove žene in sina številna nasprotja in nedoslednosti glede obnove nepremičnin, da so zatrjevana vlaganja povsem v nasprotju z vsebino darilne pogodbe, časovni nelogičnosti med dogodki, finančnem stanju toženčevega sina ter okoliščinam glede časovnega sosledja sklenitve darilne pogodbe ravno v času prejetih opominov s strani FURS. Teh zaključkov pritožba argumentirano ne izpodbija. Toženec zgolj pavšalno navaja, da sta s sinom sklenila ustni dogovor, da bo toženec vlagal lastna denarna sredstva in zato postal lastnik nepremičnin. Kljub časovni oddaljenosti bi toženec lahko navedel vsaj približno vrednost vlaganj in predložil katerikoli račun. S pavšalnimi pritožbenimi razlogi toženec ne uspe vnesti dvoma v podrobno, analitično, medsebojno skladno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje o neodplačnosti spornega pravnega posla (darilne pogodbe).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, pa tudi drugih ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.