Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje zmotno naložilo v plačilo za 100 % povečane stroške tožene stranke po tar. št. 15/1c OT. V skladu s tem določilom OT se sicer v zadevah, opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa to zvišanje temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen URS). Odločitev, da mora delavec v individualnih delovnih sporih v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je nasprotna stranka delodajalec, je tudi v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke v postopku.

Sodniki so v skladu s 125. členom URS pri odločanju vezani le na ustavo in zakon. Iz določb URS ne izhaja, da bi moralo sodišče začeti postopek presoje ustavnosti tudi v zvezi s podzakonskimi akti, kar pomeni, da mora pri odločanju samo izločiti nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. Teh aktov pri odločanju ne sme uporabiti. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 683/2018 z dne 19. 11. 2018, zavzelo stališče, da je ustavno skladno presojo treba uporabiti tudi pri odločanju o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje odločilo skladno z ustavno spornim določilom tar. št. 15/1c OT, je izpodbijana odločitev v tem delu napačna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa v II. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 574,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 222,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 798,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki stroške postopka prisodi v ustrezno nižjem znesku. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo za 100 % povečano nagrado za zastopanje delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife. Ta odločitev je tudi v nasprotju z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Delavec kot šibkejša stranka ne razpolaga z enakimi finančnimi sredstvi kot delodajalec, zato je nedopustno, da se ga v primeru neuspeha obremeni z dvakratnikom plačila stroškov delodajalca. Sklicuje se na stališča, ki jih je pritožbeno sodišče v zvezi s tem zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 683/2018. Navaja, da je tožena stranka za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo upravičena do nagrade v višini seštevka nagrad po točkah 1a in 1č tar. št. 15 OT, kar znaša 360 točk (tako tudi sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 121/2019 z dne 11. 7. 2019). Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje toženi stranki za izjavo o strinjanju z umikom tožbe neutemeljeno priznalo nagrado v višini 50 točk, saj ta vloga ne izpolnjuje standarda obrazložene vloge. Posledično so materialni stroški tožene stranke odmerjeni v previsokem znesku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje zmotno naložilo v plačilo za 100 % povečane stroške tožene stranke po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). V skladu s tem določilom OT se sicer v zadevah, opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa to zvišanje temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave Republike Slovenije ‒ URS; Ur. l. RS/I, št. 33/1993 in nasl.). Odločitev, da mora delavec v individualnih delovnih sporih v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je nasprotna stranka delodajalec, je tudi v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke v postopku.

6. Sodniki so v skladu s 125. členom URS pri odločanju vezani le na ustavo in zakon. Iz določb URS ne izhaja, da bi moralo sodišče začeti postopek presoje ustavnosti tudi v zvezi s podzakonskimi akti, kar pomeni, da mora pri odločanju samo izločiti nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. Teh aktov pri odločanju ne sme uporabiti. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 683/2018 z dne 19. 11. 20181, na katero se utemeljeno sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da je ustavno skladno presojo treba uporabiti tudi pri odločanju o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje odločilo skladno z ustavno spornim določilom tar. št. 15/1c OT, je izpodbijana odločitev v tem delu napačna. Pritožbeno sodišče je zato nagrado toženi stranki za odgovor na tožbo glede neopredeljenega dodatka po 42. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) znižalo za 160 točk (to je za sporno povečanje za 100 %).

7. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo priznalo nagrado v višini 500 točk (200 + 300 točk). Skladno s točko 3a tar. št. 15 OT se namreč za zastopanje na prvem naroku določi nagrada po 1. točki te tarifne številke, zato je tožena stranka iz tega naslova upravičena do nagrade v višini 360 točk (200 + 160 točk).

8. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade toženi stranki v višini 50 točk za vlogo z dne 4. 9. 2019. Sodišče prve stopnje namreč ni štelo, da gre za obrazloženo vlogo po tar. št. 15/2 OT, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

9. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa delno zmotno uporabilo materialno pravo. Potrebni stroški tožene stranke na prvi stopnji, ki ji jih je dolžan povrniti tožnik, namreč znašajo: 360 točk za odgovora na tožbo, 360 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 50 točk za vlogo z dne 4. 9. 2019 ter 15,40 točk za materialne stroške po 11. členu OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % povečanju iz naslova DDV znaša 574,91 EUR.

10. Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker je tožnik v pritožbenem postopku uspel v pretežni meri, mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v celoti (165. in 154. člen ZPP). Tožnik je v skladu z določbami OT utemeljeno priglasil 222,66 EUR stroškov postopka (250 točk nagrade za pritožbo po tar. št. 15/4 OT in 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 186,66 EUR, ter 36,00 EUR sodne takse). Tožena stranka mu je po izteku izpolnitvenega roka od prisojenega zneska stroškov dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti do plačila.

1 Enako tudi v sklepu opr. št. Pdp 734/2019 z dne 21. 11. 2019.