Jedro

Intervenientki nista pojasnili, kako bi uspeh tožene stranke v pravdi pripomogel h končanju postopkov v njuno korist oziroma kako bi imel uspeh tožeče stranke negativen učinek na njune pravice, zato je bil predlog za vstop v pravdo utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo udeležbo intervenientk BEB in JBJ na strani tožene stranke.

Proti navedenemu sklepu sta se intervenientki pravočasno pritožili in navedli, da je sodišče očitno spregledalo, da sta neposredno zajeti v podrednem tožbenem zahtevku, s katerim tožnik zahteva vpis sporne nepremičnine na njuno ime. Že samo to dejstvo bi moralo zadoščati za ugotovitev, da imata pravni interes, da sodelujeta v pravdi. Intervenientki sta v dopolnitvi vloge za prijavo intervencije navedli, da sta dedinji po pokojniku FB in je materialnopravno napačna ugotovitev sodišča, da v primeru uspeha tožeče stranke vpis nepremičnine na pokojnega FB ne bo imel nobenega učinka na njun pravni položaj. Že iz dejstva, da sta intervenientki dedinji po pokojniku namreč izhaja, da vsake spremembe zapuščine vplivajo na njune pravice in obveznosti. Na podlagi 123. in 132. člena Zakona o dedovanju dedič postane subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik in tudi posestnik stvari iz zapuščine. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka prva žena pokojnega FB, ki je z njim sklenila soprazum o razdelitvi skupnega premoženja, stranski intervenientki pa sta druga žena in hči pokojnika, je ob upoštevanju materialnega prava povsem očitno, da vprašanje izpolnitve tega sporazuma neposredno posega v njun pravni položaj. Od tega vprašanja je namreč odvisen obseg zapuščine, tudi premoženje, ki sta ga stranski intervenientki že podedovali. Sodišče je napačno uporabilo 199. člen Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka, vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 199. člena ZPP). Intervencijski interes je podan, če je intervenient s stranko, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni.

V obravnavani zadevi pritožnici navedenih pogojev za dopustitev stranske intervencije nista izkazali. Pred izdajo izpodbijanega sklepa (torej pravočasno) sta svoj pravni interes opisali v dveh vlogah. V prvi (list. št. 10) sta trdili: da tožeča stranka zavaja sodišče, ko zatrjuje, da je tožena stranka razvezala sporazum, sklenjen s pokojnim BF dne 6.1.1992 in da je bilo že trikrat pravnomočno odločeno, da je sporazum veljaven; da je tožena stranka pravnomočno propadla z obnovo postopka; da je tožena stranka neuspešno napadala sporazum, sklenjen dne 6.1.1992 ter predlagali, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne. Glede na nerazumljivo priglasitev intervencije je sodišče prve stopnje upravičeno intervenientki pozvalo, da navedeta, na kateri strani predlagata vstop v pravdo in da opredelita svoj pravni interes. Na ta poziv sta intervenientki sporočili (list. št. 25a), da vstopata na strani tožene stranke. Pravni interes pa sta opredelili s trditvami, da gre za zlorabo pravnega instituta in da želita obe pravdni stranki le odložiti oziroma preprečiti dokončno ureditev premoženjskopravnih razmerij po pokojnem FB v korist intervenientk, dedinj po navedenem. Navedli sta še, da bo v primeru tožnikovega uspeha možno nadaljevati postopke za urejanje premoženjskopravnih razmerij, kar bo v njuno korist, v nasprotnem primeru pa bi bilo vzpostavljeno stanje, kot da sporazum z dne 6.1.1992 ni bil realiziran, kar bi „utegnilo iti na škodo obeh podpisnic“.

Višje sodišču pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da intervenientki nista uspeli pojasniti, kako bi uspeh tožene stranke v predmetni pravdi pripomogel h končanju postopkov v njuno korist oziroma kako bi imel uspeh tožeče stranke negativen učinek na njune pravice. Želja po čim hitrejšem zaključku postopkov po pokojnem FB pa sama po sebi stranske intervencije ne utemeljuje.

Pritožbene navedbe pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo omajati že zato, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Pritožnici namreč šele v pritožbi zatrjujeta konkretna dejstva v zvezi z njunim pravnim položajem. Prepozno je tudi sklicevanje na vsebino podrednega tožbenega zahtevka.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo intervenientk zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).