Jedro

Zaradi nenavzočnosti obdolženca pri preiskovalnem dejanju bi utegnila biti kršena obsojenčeva pravica do poštenega sojenja, ker ni imel možnosti zaslišati obremenilne priče, vendar je poznejše postopanje sodišča nevtraliziralo ovire obrambe, ko je bilo zagovorniku obsojenega pri drugem zaslišanju priče omogočeno izpodbijanje njenih izjav in dana možnost vzbuditi dvom v zanesljivost in verodostojnost pričevanja.

Izrek

1. Zahteva obsojenega Š.K. za varstvo zakonitosti se zavrže. 2. Zahtevi obsojenega L.Š. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni L.Š. je dolžan plačati povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 15.5.2003, s katero je spoznalo za krivega tudi obsojenega K.H., pod točko I obsojena L.Š. in Š.K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in jima na podlagi iste zakonske določbe izreklo vsakemu po 5 let zapora. Po 49. členu KZ je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu, obema od 4.3.2002 od 17.43 ure dalje. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ je obsojenemu L.Š. odvzelo prenosni telefon znamke N., obsojenemu Š.K. pa prenosna telefona znamke N. in znamke A. Obsojenima L.Š. in Š.K. je naložilo v plačilo povprečnino, vsakemu po 300.000 SIT, glede ostalih stroškov, ki so jih obsojenci dolžni plačati, in jih v izreku določno opredelilo, pa je odločilo, da bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo, s katero je tudi deloma ugodilo pritožbi obsojenega K.H., delno ugodilo tudi pritožbama državne tožilke in obsojenega L.Š., tako da je obsojenima L.Š. in Š.K. izrečeni kazni zvišalo vsakemu na 7 let zapora ter odločilo, da se tema obsojencema varnostna ukrepa odvzema predmetov po 69. členu KZ ne izrečeta. V ostalem pa je pritožbe državne tožilke, obsojenega L.Š. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obsojenega Š.K. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni L.Š. in njegov zagovornik ter obsojeni Š.K. Zagovornik obsojenega L.Š. v zahtevi navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Iz utemeljitve zahteve pa je razvidno, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in sodišču očita, da je kršilo domnevo nedolžnosti in s tem določbo 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 3. člen ZKP, saj da se je v nasprotju z določbo 2. odstavka 18. člena ZKP sodbo oprlo na zahteve za preiskavo in obtožne akte zoper tega obsojenca v postopkih, v katerih niti v enem primeru ni prišlo do obsodilne sodbe. Po mnenju vložnika je sodišče prekršilo tudi določbo 165. člena ZKP, ker je za zaslišanje priče A.Š. uporabilo to pravno podlago, čeprav ni šlo za neznane storilce. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega L.Š. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tudi obsojeni L.Š. v zahtevi zatrjuje, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti in grobo prekršilo določbo 165. člena ZKP, o čemer zgovorno priča tudi dejstvo, da so fotografije, uporabljene pri prepoznavi "neznanih storilcev" na prvem zaslišanju A.Š. v L. dne 29.10.2001, skrivnostno izginile neznano kam. Poudarja, da je policija A.Š. pred prvim zaslišanjem obiskala, opravila z njim razgovor ter ga pripravila za zaslišanje. V zahtevi navaja, da si ne more razložiti, kako je sodišče podvomilo v verodostojnost prič J., S. in D., ki so vsi po vrsti priče tožilstva. Izpostavlja, da obramba ni imela enakih možnosti kot tožilstvo. Nadeja se, da bo Vrhovno sodišče sprejelo pravično odločitev.

Obsojeni Š.K. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev 6. točke Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kršitev 14. in 22. člena Ustave ter zaradi kršitev 165. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje pritožbenemu oziroma prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevah uveljavljata obsojeni L.Š. in njegov zagovornik, niso podane, zahteva obsojenega Š.K. pa je prepozna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo slednjega kot prepozno zavrže, zahtevi obsojenega L.Š. in njegovega zagovornika pa kot neutemeljeni zavrne.

Zahteva obsojenega Š.K. je prepozna, zahtevi obsojenega L.Š. in njegovega zagovornika pa nista utemeljeni.

Glede odločitve o zahtevi obsojenega Š.K. Sodba sodišča druge stopnje je bila obsojenemu Š.K. vročena dne 10.12.2003. Zahtevo za varstvo zakonitosti je poslal priporočeno po pošti, na pošto pa jo je oddal 16.3.2004 (list. št. 2639).

Po 3. odstavku 421. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodbo odločbo. Dan, ko je bila opravljena vročitev, se ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prvi naslednji dan (2. odstavek 88. člena ZKP). Roki, ki so določeni po mesecih se iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Glede na navedeno je obsojenemu Š.K. rok za vložitev zahteve začel teči 11.12.2003 in se iztekel 11.3.2004. Ker je zahtevo vložil pet dni pozneje, je to storil prepozno. Zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrglo.

Glede odločitve o zahtevah obsojenega L.Š. in njegovega zagovornika Obsojeni L.Š. in njegov zagovornik v zahtevah navajata, da je preiskovalni sodnik 29.10.2001 zaslišal A.Š. v Angliji na podlagi določbe 1. odstavka 165. člena ZKP, ne da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji. Glede na podatke, s katerimi sta razpolagala policija in preiskovalni sodnik, po mnenju vložnikov ni mogoče trditi, da storilci kaznivega dejanja niso bili znani. Tako stališče obsojenčev zagovornik v zahtevi utemeljuje z navedbami, da je preiskovalni sodnik S.Š., zaslišan na glavni obravnavi kot priča, izpovedal, da je bil že takrat podan sum storitve kaznivega dejanja za obsojena L.Š. in Š.K., kar da pomeni, da sta bila kot storilca znana. Da je tako, po videnju tega vložnika zgovorno priča tudi dejstvo, da je preiskovalni sodnik pred prvim zaslišanjem priče A.Š. od policije zahteval naj mu preskrbi fotografiji L.Š. in Š.K. Zagovornik poudarja, da je bil zanesljivo kot storilec znan obsojeni K.H., ki se je sam javil policiji in dejanje priznal. Če je že mogoče govoriti o neznanih storilcih, ko gre za obsojenega L.Š. in K., pa obsojeni H. ni bil neznan in je bilo zoper njega dovolj dokazov in podatkov za uvedbo preiskave.

Na enake očitke obeh vložnikov je prepričljivo odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji trije odstavki na 4. strani, 5. stran in 1. odstavek na 6. strani sodbe).

Med pravnimi teoretiki je sprejeto stališče, da gre za neznanega storilca tudi v primeru, ko je podan utemeljen sum ali celo gotovost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, vendar pa po presoji državnega tožilca ni podan utemeljen sum, da ga je storila ravno ovadena oseba. Kdaj gre za neznanega in kdaj za že znanega storilca je dejansko vprašanje, ki je pomembno zaradi pravice osumljenca, da je navzoč pri preiskovalnih dejanjih (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 377). Isti avtor poudarja in se pri tem sklicuje tudi na druge pravne teoretike, da procesna teorija šteje, da storilec ni več neznan, če preraste sum v utemeljen sum, ko policija ne tipa več v temi, ampak se osredotoči na zbiranje dejstev in dokazov proti določeni osebi, oziroma ko ni več mogoče trditi, da je storilec neznan, ko že teče skoncentrirana policijska preiskava zoper določeno osebo.

Zakon o kazenskem postopku pozna več stopenj verjetnosti storitve kaznivega dejanja, ki se gibljejo od suma kot najnižje, preko razlogov za sum, utemeljenih razlogov za sum, utemeljenega suma do gotovosti, ki je procesno gledano izenačena že z resničnostjo, kot najvišje stopnje.

Glede na to, da je preiskovalni sodnik z odredbo z dne 13.9.2001 zoper Š.K., L.Š. in K.H. odredil izvajanje ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov, torej ukrep po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, je treba ugotoviti, da je bil tudi zoper obsojenega L.Š. podana verjetnost storitve kaznivega dejanja na stopnji utemeljenih razlogov za sum, kar je eden od pogojev za odreditev tega posebnega ukrepa. Če so zoper določeno osebo podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila določeno kaznivo dejanje, zoper njo še ni mogoče uvesti preiskave, saj stopnja potrebne verjetnosti ne dosega standarda predpisanega v 167. členu ZKP. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Ker pa je preiskovalni sodnik na podlagi podatkov in dokazov sklepal o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da sta (tudi) obsojena L.Š. in Š.K. storila navedeno kaznivo dejanje, je povsem razumljivo, da je na podlagi tega védenja zahteval, naj mu policija zaradi prepoznave preskrbi njuni fotografiji.

Kar pa zadeva navedbo v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da je bila potrebna stopnja suma z uvedbo preiskave dokazana glede obsojenega K.H. in da že iz tega razloga preiskovalni sodnik ne bi smel zaslišati A.Š. na podlagi 1. odstavka 165. člena ZKP, je treba povedati, da obsojeni L.Š. in njegov zagovornik na tej podlagi zakonitosti pravnomočne odločbe ne moreta izpodbijati. Če bi bila ta kršitev obsojenega glede K.H. podana, česar pa Vrhovno sodišče ni presojalo, bi jo lahko uveljavljal kvečjemu ta obsojenec, ki bi se v takem primeru, če bi ne bilo poznejšega pričinega zaslišanja, lahko skliceval, da mu ni bilo omogočeno zaslišati obremenilne priče. Tudi v takem primeru bi bil procesni položaj obsojenega L.Š., za katerega zagovornikova zahteva v sklepnem delu dopušča, da kot storilec ni bil znan, enak, saj ga sodišče o zaslišanju priče ne bi obveščalo, ker za kaj takega ne bi imelo nobene procesne podlage.

Višje sodišče je zavzelo pravilno stališče, da tudi v primeru, če bi ne bili (pa so bili) podani zakonski pogoji za prvo zaslišanje A.Š., njegova izpovedba ne bila nedovoljen dokaz, na katero se sodna odločba ne bi mogla opirati. Pri tem zaslišanju je navzoča državna tožilka, obrambi pa takrat ni bilo omogočeno zaslišanje priče. Če bi pozneje v postopku priča ne bi bila zaslišana, bi se zastavilo vprašanje, ali ni bila s takim ravnanjem sodišča kršena obsojenčeva pravica do poštenega sojenja, ker obdolženec ni imel zadostne in primerne možnosti poklicati in zaslišati obremenilne priče, izpodbijati njene navedbe bodisi takrat, ko je ta izjavo podala, ali kdaj kasneje v postopku. V obravnavani zadevi pa tega vprašanja ni, saj je bila taka možnost tudi obsojenemu L.Š. dana s tem, da je bil A.Š. v Angliji dne 17.1.2003 v teku glavne obravnave navzkrižno zaslišan tudi v navzočnosti njegovega zagovornika. Takrat je priča podala odgovore in pojasnila na vsa postavljena vprašanja. Seveda bi bilo z vidika obrambe bolj učinkovito, če bi bil pri zaslišanju priče navzoč tudi obsojenec (tega vprašanja zahteva ne problematizira), vendar pa je takem primeru, ko je bil obsojenec priprt, priča pa prestajala kazen v tujini in bila zato tam tudi zaslišana, zadoščeno zahtevi po poštenem postopku, s tem da jo je zaslišal obsojenčev zagovornik. V takem položaju je glede udejanjanja pravic obrambe mogoče istovetiti obsojenca z njegovim zagovornikom. V obravnavani zadevi je poznejše postopanje sodišča nevtraliziralo ovire, s katerimi se je morala spopasti obramba po prvem zaslišanju priče, tudi zagovorniku obsojenega L.Š. je bilo pri drugem zaslišanju A.Š. omogočeno izpodbijanje njegovih izjav, dana možnost vzbuditi dvom v zanesljivost in verodostojnost njegovega pričevanja. S sklicevanjem na to, da A.Š. pri ponovnem zaslišanju ni podal celotne izjave, ampak se je skliceval na izpovedbo podano pri prvem zaslišanju, obsojenčev zagovornik zakonitosti izpodbijane sodbe ne more spodnesti. Ne le, da zagovornik pri drugem zaslišanju priče temu ni ugovarjal, pač pa je priči postavil tudi številna vprašanja, pri čemer glede njihove vsebine in števila ni bil z ničemer omejen. Na ta način je bilo tudi obrambi obsojenega L.Š. v zadostni meri omogočeno vsebinsko učinkovito zaslišati obremenilno pričo. Zahtevi obsojenčevega zagovornika, ki trdi drugače, zato ni mogoče pritrditi.

Kolikor pa obsojeni L.Š. navaja, da je pred prvim zaslišanjem A.Š. obiskala policija in ga podučila, kako naj izpoveduje, pri čemer se sklicuje tudi na vsebino vprašanja, za katerega na magnetogramu zaslišanja in njegovem zapisu, po vložnikovem mnenju ni bilo nobene podlage, se ta sklicuje na dejstva, ki v izpodbijani pravnomočni sodbi niso ugotovljena. Enako velja tudi za navedbe zagovornika tega obsojenca, da je bil namen zaslišanja A.Š. na podlagi 165. člena ZKP, da se na pričo opravi pritisk, se jo zasliši brez navzočnosti zagovornikov in na ta način pridobi obremenilno izjavo tudi zoper obsojenega L.Š. Tudi ta vložnik v tem delu ponuja lastno videnje procesno relevantnih dejstev, ki pa iz pravnomočne sodbe niso razvidna. Zato oba vložnika s temi trditvami po vsebini uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahtevi obsojenega L.Š. in njegovega zagovornika ne moreta biti uspešni niti v delu, ko zagovornik izrecno, obsojenec pa po vsebini, uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 378. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 27. člena Ustave in 3. člena ZKP. Po mnenju vložnikov je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, ko je ne da bi razpolagalo s pravnomočno obsodilno sodbo na podlagi vloženih zahtev za preiskavo in obtožnih aktov zoper obsojenca (od teh sta bila dva obtožna predloga zavržena, v enem primeru pa sodišče obtožbe ni dopustilo in je kazenski postopek ustavilo) sklepalo o obsojenčevi nasilnosti. Pri tem je po mnenju vložnikov nedopustno izhajalo iz domneve, da je obsojenec kriv dejanja, za katera ni bil pravnomočno obsojen, s tem pa v nasprotju z 2. odstavkom 18. člena KZ sodbo oprlo na nedovoljen dokaz.

Sodišče prve stopnje je pri oceni zanesljivosti in verodostojnosti pričevanja A.Š. presojalo tudi njegove navedbe, da ga je obsojeni L.Š. prisilil v udeležbo pri kaznivem dejanju tudi z uporabo fizične sile. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so priče S.P., D.K., Z.S. in B.K., ki o samem dejanju niso vedele nič povedati, govorile o obsojenem L.Š. kot zelo miroljubnem človeku, z namenom, da bi mu pomagale. Tako sklepanje je oprlo na ugotovitev, da iz obtožnih aktov in zahtev za preiskavo teh sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani (priloge A 43 - A 47, list. št. 1901-1903c), iz katerih je razvidno, da je bil obsojeni Š. obravnavan zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja, kar da izpodbija njegov zagovor, da ni mogel biti nasilen do Š., če ga je povabil celo na družinsko srečanje (str. 19 in 20 sodbe). Višje sodišče je navedlo, da zatrjevana nasilnost obsojenega L.Š., s čimer naj bi pri A.Š. dosegel sodelovanje pri kaznivem dejanju, v konkretnem primeru ni pravno relevantna, saj za vsebino odločitve, da je obsojeni L.Š. storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ nima nobenega pomena. Zato je višje sodišče tudi zavrnilo pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo domnevo nedolžnosti, ko je na podlagi dveh sklepov o zavrženju obtožnih predlogov in vloženi zahtevi za preiskavo zoper obsojenega L.Š. ugotavljalo, da je bil obsojenec pred sodiščem že obravnavan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Obrazložilo je tudi, da mora biti podana vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavno zatrjujeta pritožnika, in obsodilno sodbo, čemur pa v obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi.

Načelo domneve nedolžnosti zahteva, da sodnik, ki odloča o (glavni) stvari, ne začne obravnavanja z vnaprej izdelanim mnenjem, da je obtožena oseba storila očitano kaznivo dejanje; dokazno breme je na tožilstvu in se vsak dvom razlaga v obdolženčevo korist. V obravnavani zadevi se je sodišče sklicevalo na več kazenskih postopkov zoper obsojenega L.Š. zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, vendar s tem, da je na podlagi teh podatkov sklepalo o obsojenčevi nasilnosti, kot njegovi osebnostni značilnosti, ni v ničemer izrazilo vnaprejšnjega prepričanja, da je obsojenec storil ta kazniva dejanja. Čeprav je pri kaznivih dejanjih z elementi nasilja nasilnost kot osebnostna lastnost storilca imanentna, pa ni mogoče enačiti zaključka, da je obsojenec nasilen z ugotovitvijo, da je storil kaznivo dejanje. Obe sodišči pa sta govorili le o tem, da je (bil) obsojenec v kazenskem postopku zaradi takih kaznivih dejanj, ne pa, da je bil zanje tudi obsojen. S tem, da se je sodišče sklicevalo na navedene listine, ki dokazujejo, da zoper obsojenca tečejo ali pa da so tekli kazenski postopki, zato ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za nedovoljene dokaze.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v dokaznem pogledu glede sklepanja o obsojenčevi nasilnosti, ko sodišče odloča o glavni stvari navedene listine nimajo nobene vrednosti, pač pa bi lahko to obsojenčevo osebnostno lastnost, ki naj bi prišla do izraza pri zatrjevanih življenjskih primerih, lahko sodišče ugotavljalo na podlagi dokazov, če bi to dejstvo potrjevali. Ko gre za izrekanje sodbe, morajo biti dejstva ugotovljena na stopnji gotovosti, zato tega procesnega položaja ni mogoče enačiti s situacijami, ko sodišče odloča o priporu. V slednjem primeru morajo biti dejstva, na podlagi katerih sklepa o obstoju pripornih razlogov, podana na stopnji utemeljenega suma in lahko zato sodišče o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti sklepa tudi na podlagi postopkov, ki zoper njega tečejo zaradi istovrstnih kaznivih dejanj (Sodba Vrhovnega sodišča z dne 20.5.1999, št. I Ips111/99).

Pritrditi je treba višjemu sodišču, da obsojenčeva nasilnost ne spada med pravno relevantna dejstva, odločilna pri presoji, ali je obsojeni L.Š. storil očitano kaznivo dejanje. Po vsebini gre za tako imenovano kontrolno dejstvo, s katerim je sodišče preizkušalo zanesljivost in verodostojnost izpovedbe pričevanja A.Š., kar je sodišče prve stopnje storilo temeljito ter pretehtalo in podrobno obrazložilo, zakaj mu je verjelo (list. št. 19-23 sodbe). Zaradi s procesnega vidika neustreznega dokazovanja obsojenčeve nasilnosti pa izpodbijana sodba ni nezakonita. Ne gre namreč za odločilno dejstvo, saj tudi v primeru, da ta obsojenčeva osebnostna lastnost ne bi bila izkazana, to na zakonitost pravnomočne sodbe, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ne bi imelo nobenega vpliva. Sodišče je navedeno dejstvo ugotovilo na podlagi za to neprimernega dokaza, kar procesno ustreza položaju, ko sodba o tej dejanski ugotovitvi nima razlogov. Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnika niti ne uveljavljata, pa je podana samo takrat, ko se nanaša na odločilno dejstvo. V konkretni zadevi pa ni tako.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujeta obsojeni L.Š. in njegov zagovornik, niso podane, zato je njuni zahtevi po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojeni L.Š. in njegov zagovornik z zahtevama nista uspela, zato je ta obsojenec glede na tak izid postopka po 98. a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino, določeno v znesku 250.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo zamotanost te faze postopka in obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisovnih podatkov.