Jedro

Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede navedenih vprašanj ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.

Izrek

I. Predlog se zavrže glede vprašanj, ki se nanašajo na uporabo ZFPPIPP.

II. V preostalem se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-35604/2019-7 z dne 4. 6. 2019, s katerim je bila dovoljena davčna izvršba za znesek 43.767,44 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi (na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 39647/2010 z dne 12. 12. 2011, ki je postala izvršljiva dne 28. 9. 2012), in sicer z rubežem tožnikovih denarnih sredstev pri banki tožnika.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo v zadevi sporno, ali je izterjava terjatve na odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi že zastarala. Upravno sodišče je ocenilo, da je treba pri presoji zastaranja uporabiti določbo petega odstavka 126. člena Zakona o davčnem postopku – 2G (v nadaljevanju ZDavP‑2G), in da uporaba te novele ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, saj gre za t. i. nepravo retroaktivnost. Skladno z navedeno določbo pa je bil, upoštevaje čas, ko je bilo zastaranje zaradi postopka osebnega stečaja zadržano, predlog za izvršbo podan znotraj relativnega petletnega zastaralnega roka, zato terjatev še ni zastarala. Prav tako ni pritrdilo tožniku, da bi bilo treba v njegovem primeru, v zvezi z obsegom obveznosti, ki so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, uporabiti ureditev 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki je veljala ob začetku stečajnega postopka. Do odpusta obveznosti namreč pride šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, zato je za določitev obsega odpuščenih obveznosti treba uporabiti novelo ZFPPIPP, ki je veljala ob izdaji navedenega sklepa, v konkretnem primeru novelo ZFPPIPP-E. Ta pa je v drugem odstavku 408. člena izrecno določala, da odpust obveznosti na sporno terjatev ne učinkuje.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče dopusti zaradi naslednjih vprašanj: - „Ali je Sodba Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I U 179/2020, z dne 06.09.2022, obremenjena z bistvenimi kršitvami materialnega prava, predvsem zaradi zmotne uporabe zakonske retroaktivnosti? - Ali je narava izrečene kazni (odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi) taka (izhaja namreč iz kazenskega postopka), da bi se tudi za njegovo odpravo moralo uporabiti temeljno načelo kazenskega prava – načelo najmilejšega zakona, posledično pa bi se retroaktivnost lahko uporabljala zgolj ob ugodnosti zakona za tožečo stranko? - Ali je glede na izpeljani postopek stečaja in odpust dolga, retroaktivnost ustrezen ukrep, ki izpolnjuje kriterije strogega testa sorazmernosti? - Ali je ukrep retroaktivnosti, ko pride do vprašanja manj ugodnega zakonskega poseganja v stečajni postopek, katerega namen je, da se ob znanih predpostavkah dolgovi odpišejo, dolžnik pa zaživi na novo, pretiran? - Ali je ob upoštevanju pravne varnosti in predvidljivosti pravnega sistema dopustna retroaktivna uporaba zakona za stečajnega dolžnika, za katerega so ob uvedbi stečajnega postopka in vložitvi predloga za odpust obveznosti, veljali predvsem drugi pogoji, kot pa so veljali ob izdaji sklepa o odpustu obveznosti, po katerih do odpusta ni prišlo? - Ali ima terjatveni list v zvezi z izvršljivo sodbo drugačen datum izvršljivosti, kot pa je sam datum izvršljivosti sodbe in ali s tem ustvarja nek nov dokument, ki je podlaga za izvršbo sodbe? - Ali gre pri uporabi neugodne novele ZDavP-2G prav tako za poseg v pravno predvidljivost ter varnost in pravice dolžnika, predvsem glede na dejstvo, da je ob uvedbi stečajnega postopka nad dolžnikov veljala novela z bolj ugodno vsebino?“

4. Predlog je delno nepopoln, delno pa neutemeljen.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Ena od zahtev formalno popolnega predloga je torej tudi ta, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna.

6. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo, katera novela ZFPPIPP predstavlja relevantno pravno podlago za presojo, ali na sporno terjatev učinkuje odpust obveznosti (kar je sicer predmet presoje stečajnega sodišča, ko odloča o odpustu obveznosti, in ne Upravnega sodišča, prim. smiselno sedmi odstavek 157. člena ZDavP‑2). Iz sodbe pa ne izhaja (kar ugotavlja tudi predlagatelj, gl. 25. tč. predloga), da bi Upravno sodišče sprejelo stališče v zvezi z zatrjevano retroaktivnostjo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP-E (prvi odstavek 155. člena Ustave) oziroma o tem, ali ta krši načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Vprašanja, kolikor se nanašajo na uporabo določb ZFPPIPP-E in s katerimi predlagatelj meri na to, da je uporaba ZFPPIPP-E v nasprotju z 2. členom in prvim odstavkom 155. člena Ustave, tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenih (v konkretnem primeru ustavnih materialnopravnih) vprašanj v sodbi ni obravnavalo, jih ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega materialnopravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede navedenih vprašanj ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.

7. V preostalem delu je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji iz 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

8. Tožeča stranka je v predlogu zahtevala tudi povrnitev stroškov, vendar s predlogom ni uspela, zato sama nosi svoje stroške predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).