Jedro

V primeru, ko tožeča stranka ne pristopi na kakšen poznejši narok za glavno obravnavo, velja domneva umika, če njenih učinkov ne prepreči izjava tožene stranke o nestrinjanju z umikom. Nadaljevanje postopka je torej v takšnem primeru odvisno od volje tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. I 537/2007 z dne 19.6.2007 in postopek ustavilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 948,85 EUR, v roku 15 dni.

Zoper takšno odločitev se tožeča stranka pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se sodišče nepravilno sklicuje na 3. odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so bili v konkretnem primeru do naroka 9.2.2011 opravljeni že trije naroki, na katerih so bili izvedeni vsi dokazi, razen zaslišanja priče J. Z., ki se na vabilo ni odzval. Določba 4. odstavka 282. člena ZPP je bila uporabljena nepravilno in v nasprotju z njenim namenom. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 5.1.2011 ugotovilo, da kljub pravilnemu vabljenju priče J. Z. le-ta ni pristopila in je zaradi vztrajanja tožene stranke pri zaslišanju te priče in izvedbe dodatnega dokaza – poizvedb pri D. d.o.o. obravnavo preložilo na dan 9.2.2011. Tožeča stranka na narok dne 9.2.2011 ni pristopila. Do tega dne sta tako tožeča kot tožena stranka izčrpali vse možnosti vložitve pripravljalnih vlog, prav tako sta bili tega dne že prekludirani pri podajanju novih navedb in predlaganju novih dokazov. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje na dan 9.2.2011 dovolj razjasnjeno za odločitev v zadevi. Sodišče je izvedlo vse dokaze, razen zaslišanja priče J. Z., ki ni pristopil niti na narok dne 9.2.2011, saj mu ni bilo mogoče vročiti vabila, tožena stranka pa njegove navzočnosti na naroku ni zagotovila. Sodišče je do dne 9.2.2011 opravilo tudi poizvedbe pri D. d.o.o., rezultat katerih dodatno podpira navedbe tožeče stranke in potrjuje utemeljenost zahtevka. Če sodišče šteje, da dejansko stanje ni dovolj pojasnjeno, je to zaradi neizvedenih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in ne tožeča stranka. Zato ni razumljivo, da negativne posledice neizvedbe dokaza tožene stranke nosi tožeča stranka. Četudi bi priča na narok pristopila, pa tožeča stranka meni, da ne bi bilo nobenih ovir, da ne bi bila zaslišana. Tožeča stranka bi tako sama nosila posledice nesodelovanja pri izvedbi dokazov na naroku. Priča J. Z. je bil predlagan z namenom izpovedbe o navedbah tožene stranke, da so najemniki ruski državljani, ki so bili v času od junija do avgusta 2005 na dopustu, v času od novembra 2005 do junija 2006 pa so bili najemniki v Italiji in je bila v stanovanju le hči O. B. Zaslišanje priče J. Z. po prepričanju tožeče stranke ni relevanten dokaz za dokazovanje navedenih dejstev, saj bi lahko tožena stranka svoje navedbe podkrepila z ustreznejšimi in verodostojnejšimi dokazi. Prav tako tožeča stranka meni, da četudi bi priča J. Z. potrdila odsotnost najemnikov v spornem obdobju, to nikakor ne more biti dokaz, da najemniki računov niso prejeli. Ni logično, da hči O. B. ne bi poskrbela za prejete račune in jih izročila toženi stranki v plačilo. Zato tožeča stranka meni, da tudi če bi sodišče zaslišanje priče izvedlo, dejansko stanje ne bi bilo nič bolj razjasnjeno, kot je sedaj. Predlog tožene stranke naj se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, predstavlja zlorabo procesnih pravic, kot jih dajeta 4. in 5. odstavek 282. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa ni ustrezno obrazložilo, zakaj kljub odsotnosti tožeče stranke ni izdalo sodbe na podlagi stanja spisa. Nadalje tožeča stranka navaja, da so ji bile z odločitvijo sodišča prve stopnje kršene z ustavo zagotovljene pravice (pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva). Smisel določbe 4. odstavka 282. člena ZPP je, da se vzpodbudi aktivnost strank v postopku in zagotovi koncentracija obravnave, ne pa prisiljevanje strank k udeležbi na vsakem naroku. Neudeležba tožeče stranke na naroku sama po sebi ne pomeni, da sodišče naroka ne more opraviti in odločiti o zahtevku. Z neudeležbo na naroku tožeča stranka kvečjemu prikrajša samo sebe za dopolnjevanje svojih dejanskih trditev, dodatno razlago svojih pravnih stališč in za sodelovanje pri izvedbi dokazov. Izostanek tožene stranke s poznejšega naroka za glavno obravnavo ne povzroči neposrednih sankcij, kar tožeče stranke spravlja v neenakopraven položaj. Upoštevaje odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-164/09 z dne 4.2.2010 in U-I-161/10 z dne 9.12.2010, je neustavna tudi določba 4. odstavka 282. člena ZPP oziroma je le-to potrebno razlagati skrajno restriktivno in v skladu s kontekstom, ki izhaja iz navedenih ustavnih odločb. Odločitev o tem, kako se bo v takšnem primeru končal postopek, je tako v celoti odvisna od volje tožene stranke. Nerazumno je, da sodišče v takem primeru nima možnosti presoje smiselnosti postopanja po 4. odstavku 282. člena ZPP oziroma na drugi strani smiselnosti odločanja na podlagi stanja spisa. Določba 4. odstavka 282. člena ZPP od sodišča zahteva, naj zaradi krivdne opustitve udeležbe pri drugem procesnem dejanju ne upošteva in se ne opredeljuje do pravilno izražene procesne aktivnosti tožeče stranke v obliki tožbe, pripravljalnih vlog in prisotnosti na predhodnih narokih, ampak morajo šteti, da je tožnik tožbo umaknil. Tudi pri fikciji umika tožbe bo zaradi zastaranja ali poteka prekluzivnih rokov za novo tožbo največkrat prepozno in tako tožeča stranka trajno izgubi pravico do sodnega varstva, kar velja tudi v konkretnem primeru. Zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov tako bistvene razlike med umikom tožbe in odpovedjo zahtevku ni.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da se le-to kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo 4. odstavka 282. člena ZPP, ki ureja položaj, kot se je zgodil v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka ni prišla na poznejši narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da v konkretnem primeru ni šlo za izostanek s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, zapis v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je sodišče štelo tožbo za umaknjeno na podlagi 3. odstavka 282. člena ZPP, pa je očitna pomota, ki na pravilnost in zakonitost sodbe ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je določbo 4. odstavka 282. člena ZPP uporabilo pravilno in v skladu z njenim namenom. Skladno s citirano določbo nastane domneva umika tožbe, če s kakšnega poznejšega naroka izostane samo tožeča stranka in niso izpolnjeni pogoji za odločitev glede na stanje spisa (prvi stavek 5. odstavka 282. člena ZPP) ali če so ti pogoji izpolnjeni, pa tožena stranka ne predlaga sodbe na podlagi stanja spisa (drugi stavek 5. odstavka 285. člena ZPP). To pomeni, da v primeru, ko tožeča stranka ne pristopi na kakšen poznejši narok za glavno obravnavo, velja domneva umika, če njenih učinkov ne prepreči izjava tožene stranke o nestrinjanju z umikom. Nadaljevanje postopka je torej v takšnem primeru odvisno od volje tožene stranke. Povsem jasno besedilo obravnavane določbe drugačne razlage tega pravnega pravila ne omogoča. Na pritožbeni stopnji ni izpodbijano, da tožeča stranka niti njen pooblaščenec kljub pravilnemu obvestilu na narok 9.2.2011 nista pristopila, prav tako tožeča stranka ne zatrjuje obstoja opravičljivega razlog za nepristop na narok, ki bi izključeval procesne sankcije iz 4. odstavka 282. člena ZPP (6. odstavek 282. člena ZPP). Glede na navedeno, so podane vse predpostavke, na podlagi katerih je šteti, da je tožeča stranka umaknila tožbo, zato sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Zmotno je stališče, da bi sodišče moralo kljub temu odločati na podlagi stanja spisa, saj tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za takšno odločanje (če je dejansko stanje dovolj pojasnjeno), kot trdi tožeča stranka, bi lahko sodišče na tej podlagi odločalo le, če bi to predlagala tožena stranka, ki je na narok prišla. V konkretnem primeru je nesporno, da se je tožena stranka z domnevo umika strinjala, pri čemer ni mogoče govoriti, da je s tem zlorabila svoje procesne pravice. Tožena stranka je namreč ravnala v skladu s citiranimi zakonskimi določbami, ki omogočajo izdajo sodbe na podlagi spisa le na predlog tožene stranke že zato, ker je takšna sodba lahko izdana tudi v njeno škodo. Jasno je, da v konkretnem primeru tožena stranka za sodbo na podlagi spisa ni bila zainteresirana, saj v postopku na prvi stopnji še ni bila zaslišana priča, ki jo je predlagala prav ona.

Materialnopravno zmotno je sklicevanje tožeče stranke na argumentacijo Ustavnega sodišča RS v odločbah št. U-I-164/09-13 in št. U-I161/10, na podlagi katerih sta bila razveljavljena 1. in 2. odstavek 282. člena ZPP. Ker Ustavno sodišče ni presojalo ustavnosti predpisanih procesnih sankcij v 4. odstavku 282. člena ZPP, bi bila ta argumentacija relevantna zgolj pri presoji, ali je predpisana sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti tožeče stranke v postopku nesorazmerna. Pozitiven odgovor na takšno vprašanje bi od sodišča terjal postopanje v smislu 1. odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi v nasprotju s pritožbenimi trditvami protiustavnosti in nesorazmernosti v predpisanih sankcijah ne vidi.

Obravnavana določba nedvomno posega v pravico do sodnega varstva tožečih strank, vendar, kot je Ustavno sodišče RS že poudarilo, takšna omejitev zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopustna. Namen določbe 4. odstavka 282. člena ZPP je zagotoviti večjo aktivnost in odgovornost strank v pravdnem postopku in s tem pospešitev postopka oziroma omogočiti zaključek postopka na prvi stopnji tudi v primerih neupravičene odsotnosti strank. Ni le naloga sodišča, pač pa tudi samih strank, da s svojim skrbnim ravnanjem pripomorejo tako k pospešitvi postopka kot tudi h kakovosti sodnega varstva. To za tožečo stranko velja še toliko bolj, saj je ona tista, ki od sodišča zahteva sodno varstvo. Skladno z načelom dispozitivnosti se pravdni postopek začne, teče in zaključi po volji strank, pri čemer je na strankah tudi sodelovalna dolžnost na narokih za glavno obravnavo. Predpisana sankcija domneve umika tožbe za opustitev te dolžnosti sama po sebi ne posega v materialnopravno upravičenje tožeče stranke (tako kot v primeru razveljavljenega 1. in 2. odstavka 282. člena ZPP). Samo dejstvo, da lahko tožeča stranka zaradi poteka zastaralnih in prekluzivnih rokov tudi v tem primeru izgubi pravico do sodnega varstva, pa na vprašanje ustavnosti 4. odstavka 282. člena ZPP ne vpliva. Ob vsem navedenem je potrebno upoštevati tudi, da pride ta procesna sankcija v poštev samo, v kolikor ni izkazanih upravičenih razlogov za izostanek tožeče stranke in da se stranko v vabilu na narok na posledice izostanka z naroka posebej opozori (7. odstavek 282. člena). Glede na takšno zakonsko ureditev pritožbeno sodišče ne vidi nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (URS) in enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, zato ji pritožbeno sodišče priglašenih stroškov pritožbenega postopka ni priznalo in jih krije tožena stranka sama (1. odstavek 165. člena v zvezi z 155. členom ZPP).