Jedro

Glede na ugotovitev, da toženca že več kot 20 let na parcelni meji nimata postavljene zgradbe, je pravilen zaključek, da je služnostna pravica postavitve zgradbe tik ob parcelni meji prenehala. S to odločitvijo pa ni poseženo v služnost postavitve ograje (meje) tik ob parcelni meji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 380,64 EUR ter stroške revizijskega postopka v višini 730,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je stvarna služnost, ID pravice ...., tj. služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom 0000-1182/2-0 in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom 0000-1181/2-0, prenehala (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni v višini 2.107,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženca). Toženca pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pri ugotovitvenih zahtevkih mora biti pravni interes izrecno izkazan in dokazan. Sodišče pavšalno ugotavlja, da je tožeča stranka (tožnik)1 izkazala pravni interes. V sodbi ni obrazloženo, s čim je pravni interes izkazan, sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Ne drži, da je ugotovitev prenehanja stvarne služnosti potrebna, ker je sporna stvarna služnost vpisana v zemljiški knjigi, kar je moteče zlasti z vidika pravnega prometa nepremičnine. Tožnik ima očitno zgolj ekonomski interes. Za pravni interes se zahteva izkaz ogroženosti položaja zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja. Pri tožniku ni nobene negotovosti glede pravnega razmerja s tožencema in njegov pravni položaj ni bil nikoli ogrožen. Tožnik tudi ni podal ustrezne trditvene in dokazne podlage, pravni interes ni izkazan. Dejstvo, da bi sodba pomenila zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi bil možen izbris služnosti iz zemljiške knjige, ne pomeni, da je izkazana negotovost pravnega razmerja. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo pripravljalne vloge, ki sta jo toženca vložila na naroku 4. 11. 2015 v skladu z drugim odstavkom 362. člena ZPP. V tej vlogi sta toženca podala zgolj svoja pravna naziranja v strnjeni obliki, sklicevala sta se na dejstva in dokaze, ki sta jih navedla in predložila že predhodno v svojih vlogah. Toženca povzemata predpise, na katere sta se sklicevala že v prejšnjih vlogah. Sodišče se do navedb ni opredelilo, čeprav so bile de facto podane pravočasno. Toženca izpostavljata, da se je gospodujoča parcela, v korist katere je bila vknjižena služnostna pravica, tj. parc. št. 1182/2 k.o. ... delila na parc. št. 1182/2 in stavbno parc. št. 291 k.o. ..., slednja se je prenumerirala v današnjo parcelo št. 1182/4, k.o. ... Služnost torej obstaja v korist parc. št. 1182/2 in parc št. 1182/4 k.o. ... Po prenumeraciji niso bili preneseni tudi vpisi služnosti na novonastali parceli, toženca sta podala predlog za odpravo napake, ki pa je bil zavrnjen. Sodišče je ugotovilo, da so do leta 1990 na meji stali kurnik in drvarnica ter betonska in žičnata ograja, od leta 1990 na meji zid ne stoji več, zato je stvarna služnost zaradi zastaranja prenehala. Toženca izpostavljata, da je bil kurnik odstranjen leta 1992, kar se je izvedlo tik pred izvedbo izolacije in fasade nove hiše tožencev. Sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ni uporabilo pravilne pravne podlage oziroma je materialno pravo uporabilo nepravilno. Tik ob meji med parc. št. 1182/4 in 1181/2 k.o. ... je postavljena hiša, ki je oddaljena od meje z nepremičnino tožnika 2 do 3 metre, napušč hiše pa sega še cca 1,1 metra nad nepremičnino parc. št. 1181/2 k.o. ... Hiša je torej oddaljena zgolj 1,5 metra od meje s služečo nepremičnino, kar je minimalni odmik od meje, ki je dovoljen v skladu z okoljskimi in gradbenimi predpisi. Toženca povzemata določbe iz Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana (OPN MOL) ter navajata, da je hiša tožencev postavljena v skladu s prostorskimi predpisi, od sosednje nepremičnine je odmaknjena 1,5 metra. Za postavitev svoje hiše sta toženca potrebovala soglasje lastnika sosednje nepremičnine, kar tu nadomešča vknjižena stvarna služnost. Svoje hišo oziroma zidu hiše v nobenem primeru, kljub obstoju služnosti, ne bi mogla postaviti tik ob meji s služečo parcelo, ker bi bilo to v nasprotju s predpisi o graditvi objektov in prostorskimi akti. Služnost postavitve zgradbe do meje s služečo parcelo je torej še vedno koristna in potrebna, saj bi morala biti brez nje hiša oddaljena od služeče parcele 4 metre. Posledica nepravilne sodbe je, da toženca svoje hiše ne moreta več predelati, prizidati, nadzidati oziroma na njej izvesti kakršnegakoli gradbenega posega, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje. Še hujša je posledica, ko bi se tožencema zaradi kakšnega zunanjega dejavnika hiša porušila, saj gradbenega dovoljenja za obnovo ne bi mogla več dobiti. Odločitvi sodišča bi bilo mogoče pritrditi le, če bi hiša tožencev stala v oddaljenosti štiri metre ali več od parcelne meje. Služnost se izvršuje v tem delu, za katerega toženca potrebujeta soglasje tožnika. Služnost postavitve zidu zgradbe zajema tako vse položaje, v katerih bi bila hiša tožencev oddaljena od meje služeče nepremičnine od 4 do 0 metrov. Sodišče bi torej stvarno služnost lahko zgolj utesnilo, namesto da je nepravilno ugotovilo, da je prenehala. Stvarna služnost se še vedno izvršuje, brez dvoma je tudi koristna za gospodujoče zemljišče. Dogovorjena služnost se v celoti izvršuje že s tem, da je na meji s služečo nepremičnino postavljena ograja z betonskimi robniki in živo mejo, kar je ugotovilo tudi sodišče. Delitev služnosti na pravico do postavitve ograje in postavitve stavbe na mejo je v nasprotju s pogodbenim namenom. Sporna služnost se tako v celoti izvršuje in je konzumirana že s tem, ko na meji stoji ograja v obliki betonskega robnika z živo mejo. Toženca služnost uporabljata tako, da sta na mejo postavila betonsko ograjo, v skladu z minimalnimi odmiki, ki so dovoljeni s prostorskimi predpisi, pa v oddaljenosti 1,5 metra od meje tudi hišo in še danes izvršujeta sporno stvarno služnost. V sodbi je navedeno, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo tožnika od A1 do A10 in tožencev od B1 do B12, vendar dejansko sodišče aero posnetkov, ki jih je predložil tožnik, ni presodilo, ker je ugotovilo, da se iz njih nič ne vidi. Prvi toženec je na predloženih posnetkih iz leta 1975 videl objekt, tj. hišo prvega toženca. Sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolno, saj bi moralo postaviti ustreznega izvedenca, ki bi sodišču pomagal pri vpogledu v aerofoto posnetke. Toženca izpostavljata še, da sodišče govori o kurniku in drvarnici ter dodajata, da sta bila kurnik in drvarnica prizidek k objektu, ki stoji še danes, odstranila sta se leta 1992 tik pred izdelavo izolacije in fasade istega, še danes obstoječega objekta – stanovanjske zgradbe. Gradnja na nepremičninah parc. št. 1182/2 in 1182/4, obe k.o. ..., je še vedno možna in je služnost potrebna še danes.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Sodišče druge stopnje je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje že odločilo s sodbo I Cp 534/2016 z dne 9. 3. 2016, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 184/2017 z dne 14. 2. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika na ugotovitev, da je stvarna služnost, ID pravice ...., tj. služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom 0000-1182/2-0 in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom 0000-1181/2-0, prenehala, tako da podrednega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da navedena stvarna služnost preneha, sodišče ni obravnavalo. Sodišču se zato do navedb in dokazov v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom ni bilo treba opredeljevati. Očitek sodišču, ki ni upoštevalo pripravljalne vloge z dne 4. 11. 2015 (ker jo je štelo za prepozno), je neutemeljen tudi glede dela pripravljalne vloge, ki se nanaša na pravna naziranja tožencev. Toženca sta namreč svoja predhodna pojasnila glede lege hiše, odmikov od meje in predpisov, ki urejajo gradnjo objektov, podala v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom in z utemeljevanjem trditve, da je služnost postavitve objekta tik do meje koristna in pogoji za zahtevek za prenehanje služnosti skladno s prvim odstavkom 222. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) niso izpolnjeni. Ker je sodišče ugodilo primarnemu zahtevku, na tovrstne navedbe tožencev ni bilo treba odgovarjati.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za primarni tožbeni zahtevek pravni interes tožnika ni izkazan. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se tožnik pri uveljavljanju ugotovitvenega tožbenega zahtevka sklicuje na določbo 223. člena SPZ ter utemeljuje pravni interes s tem, da bo ugotovitvena sodba predstavljala ZK listino, na podlagi katere bo možen izbris sporne služnosti. Navedlo je, da mora lastnik služeče nepremičnine, ki želi zavarovati svoj pravni položaj, po izpolnitvi z zakonom določenih pogojev predlagati izbris služnosti iz zemljiške knjige, za izbris pa potrebuje ustrezno listino, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo. To je lahko listina z ZK dovolilom, ki jo izstavi lastnik služeče nepremičnine oziroma ugotovitvena odločba sodišča, s katero je ugotovljeno, da stvarna služnost ne obstaja več. Sodišče je zaključilo, da je pravna korist tožnika na vložitev ugotovitvene tožbe podana, temu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Kot v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja tožnik, ta trdi, da sporna služnost ne obstoji več, toženca pa to zanikata, zato je podan pravni interes tožnikov v smislu drugega odstavka 181. člena ZPP. Negativna ugotovitvena tožba je namreč dopustna, ko želi tožnik odpraviti negotovost zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravice ali pravnega razmerja, za katere tožnik meni, da sta prenehala ali nista nastala. Interes do ureditve zemljiškoknjižnega stanja na podlagi sodbe je zadostni pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na zgoraj povzete razloge sodišča prve stopnje je neutemeljen očitek, da sodišče o tem ni navedlo razlogov in da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev prenehanja stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 1182/2 v razmerju do služeče nepremičnine parc. št. 1181/2. Pritožbene navedbe tožencev, ki pojasnjujeta, da služnost obstaja tudi na parc. št. 1182/4 k.o. ..., zato za odločitev niso pravno relevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov zaključilo, da so na meji med služečo in gospodujočo parcelo postavljeni "cestni" robniki, ob njih stoji živa meja, približno 1,5 metra od meje je streha hiše toženca in 2 do 3 metre od meje stoji hiša toženca. Pred tem so na meji stali robniki z železnimi stebri, ki so se nadaljevali v kurnik oziroma v ograjen prostor, kjer so se pasle kure na prostem, na meji je stala lesena drvarnica. Kurnica in drvarnica, ki so stale na meji, so bile porušene najkasneje leta 1990, kasneje na meji ni stal noben objekt več. Toženca neutemeljeno navajata, da sta bila kurnik in drvarnica odstranjena leta 1992, kar se je izvedlo tik pred izvedbo izolacije in fasade nove hiše tožencev in s tem izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. Takšna trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj tovrstnih trditev predhodno nista podala in tudi ne pojasnjujeta, zakaj ne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na izpovedih prič in prvega toženca, ki jim toženca v pritožbi ne nasprotujeta. Pri tem je prvi toženec izpovedal, da je bila kurnica porušena leta 1989 oziroma 1990. Potem so naredili fasado in so vse to porušili. Pritožbena navedba tožencev je tako neutemeljena.

11. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da to ni ugotovljeno popolno zato, ker je prvi toženec na predloženih aero posnetkih iz leta 1975 videl objekt, tj. hišo prvega toženca, medtem ko je sodišče ugotovilo, da se iz posnetkov nič ne vidi. Neutemeljena je navedba, da bi sodišče moralo postaviti ustreznega izvedenca, ki bi sodišču pomagal pri vpogledu v aerofoto posnetke. Takšnega dokaznega predloga (z izvedencem) namreč toženca nista podala, poleg tega je dokaz z aero posnetki (pravočasno) predlagal tožnik in ne toženca (njun posnetek je bil predložen prepozno). Aero posnetek, na katerega se sklicujeta toženca, je iz leta 1975, medtem ko je sodišče ugotovilo, da se služnost, kot je bila dogovorjena leta 1941, ne izvaja od leta 1990 dalje, tako da aero posnetki iz leta 1975 tudi niso pomembni za odločitev.

12. Predmet tožbenega zahtevka je prenehanje služnosti postavitve zgradbe tik ob parcelni meji (ne pa tudi prenehanje služnosti postavitve ograje ob parcelni meji). Služnost je nastala v času veljavnosti Občnega državljanskega zakonika (ODZ), dogovorjena je bila v notarskem zapisu z dne 30. 5. 1941. ODZ je pravico služnosti na splošno določal kot pravico, s katero je lastnik zavezan kaj trpeti ali opuščati glede svoje stvari v korist koga drugega (paragraf 472 ODZ), kot stvarno (zemljiško) služnost pa tisto, ki se "zveže s posestjo zemljišča v svrho njegovega koristnejšega in udobnejšega uživanja" (paragraf 474 ODZ). V obravnavanem primeru gre za pravico, katere namen je v korist gospodujoče nepremičnine oziroma olajšuje izvrševanje lastninske pravice na njej. Bistvo te služnosti je v aktivnih dejanjih upravičenca, ki se odražajo na tuji nepremičnini. Gre za služnost, ki se kaže v aktivnih dejanjih (izvrševanju) služnostnega upravičenca, zato ta služnost lahko zastara oziroma preneha zaradi neizvrševanja.2 Sodišče prve stopnje je materialno pravo, tj. drugo alinejo 223. člena SPZ pravilno uporabilo. Ugotovilo je namreč, da se služnost, kot je bila dogovorjena leta 1941, ne izvršuje več kot 20 let in se je 20-letno obdobje od porušitve drvarnice in kurnice, kar je bilo izvedeno najkasneje leta 1990, izteklo leta 2010. Stvarna služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji je torej prenehala, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo tudi, da je v skladu s sodno prakso in pravno teorijo mogoče v primeru, ko se stvarna služnost izvršuje v manjšem obsegu kot je njena vsebina, tudi delno prenehanje stvarne služnosti zaradi zastaranja, tako je zahtevek oblikoval tudi tožnik, zato toženca v pritožbi neutemeljeno navajata, da se služnost v celoti izvršuje s tem, ko je na meji postavljena ograja z betonskimi robniki in živo mejo. Služnost naj bi se torej v celoti izvrševala in naj bi bila konzumirana že s tem, ko na meji stoji ograja v obliki betonskega robnika z živo mejo. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da toženca že več kot 20 let na parcelni meji nimata postavljene zgradbe (ta je postavljena v notranjosti njunega zemljišča), je zaključek, da je služnostna pravica postavitve zgradbe tik ob parcelni meji prenehala, pravilen. Služnost postavitve zgradbe ob parcelni meji je torej prenehala, z odločitvijo pa ni poseženo v služnost postavitve ograje (meje) tik ob parcelni meji.

14. Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe, da se služnost postavitve zgradbe (zidu hiše) ob parcelni meji izvršuje s tem, ko je hiša tožencev postavljena v skladu s prostorskimi predpisi in je oddaljena 1,5 metra od meje s služečo nepremičnino. Po stališču tožencev se tako služnost izvršuje v delu, za katerega toženca sicer po občinskem prostorskem načrtu potrebujeta soglasje tožnika, da je hiša postavljena bližje meje s sosednjo nepremičnino (navajata, da v skladu s prostorskimi predpisi znaša minimalni odmik od meje 4 metre, s soglasjem pa 1, 5 metra - OPN MOL). Zahtevek tožnikov se glasi na ugotovitev, da je prenehala stvarna služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji, medtem ko postavitev zgradbe 1,5 metra stran od parcelne meje na zemljišču tožencev pomeni nekaj drugega in ne le nekaj manj, zato je neutemeljena navedba, da bi sodišče stvarno služnost lahko zgolj utesnilo, ne pa ugotovilo, da je ta prenehala. Služnost postavitve zgradbe tik ob meji se ne izvršuje več in to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Trditve o tem, da je služnost brez dvoma koristna za gospodujoče zemljišče, ker je hiša tožencev postavljena 1,5 metra od parcelne meje, brez služnosti pa bi morala biti hiša oddaljena od služeče parcele 4 metre, se nanašajo na podredni tožbeni zahtevek, zato nadaljnji odgovor ni potreben.

15. Neutemeljene so tudi navedbe, da toženca zaradi izpodbijane sodbe ne bosta mogla vzdrževati oziroma rekonstruirati svoje stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 1182/4. Kot utemeljeno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, glede na predhodno izdano gradbeno dovoljenje, njuna zgradba zaradi te sodbe ne bo naknadno postala nelegalna, saj se nelegalnost, neskladnost gradnje in nevarnost gradnje presoja glede na obstoj gradbenega dovoljenja, njegovo (ne)upoštevanje pri gradnji oziroma povzročanje nevarnosti za okolico zaradi slabega stanja objekta (prvi odstavek 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1), veljavnega v času odločanja sodišča prve stopnje.3 Rekonstrukcija, vzdrževanje obstoječih objektov, sprememba njihove namembnosti itd. je mogoča ne glede na oddaljenost objektov od parcelne meje (primerjaj 12. do 14. člen OPN MOL – izvedbeni del). Odmiki od parcelne meje so tako relevantni pri novogradnjah (glej sedmi odstavek 24. člena OPN MOL ID).

16. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške tožniku. Ti predstavljajo nagrado za postopek na drugi stopnji (312,00 EUR) ter 22 % DDV v višini 68,64 EUR. Skupaj potrebni pritožbeni stroški tožnika, ki sta mu jih dolžna povrniti toženca, znašajo 380,64 EUR. Poleg tega sta toženca tožniku, ki je uspel z revizijo, dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka.4 Ti predstavljajo nagrado za postopek z revizijo v višini 390,00 EUR, 22 % DDV v višin 85,80 EUR ter sodno takso za revizijo v višini 255,00 EUR, skupno torej znašajo 730,80 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 Prvotni tožnik A. A. je umrl že po izdaji izpodbijane sodbe, zato sodišče druge stopnje za tožečo stranko uporablja izrek tožnik. 2 Glej sklep VS RS II Ips 184/2017 z dne 14. 2. 2019. 3 Glej tudi 3. člen veljavnega Gradbenega zakona (GZ). 4 Odločitev o teh stroških je bila s sklepom II Ips 184/2017 pridržana za končno odločbo.