Jedro

Pri potrdilu notarke, da je določena oseba podpisala pogodbo, gre za javno listino. Glede na 224. člen ZPP, ki določa, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, zato velja domneva, da podpis na pogodbi pripada osebi, ki je v potrdilu označena kot podpisnik. Vendar pa ta domneva ni absolutna.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pod točko I.in II. glasi:

I.

1. Ugotovi se, da je pogodba o ustanovitvi služnosti napeljave po Zakonu o telekomunikacijah z dne 7.4.2003, sklenjena med AF in toženo stranko R, neobstoječa. 2. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba služnosti napeljave po 54. členu Zakona o telekomunikacijah pri nepremičnini parc. št. 1258/2 k.o. GP, ki jo je zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Novem mestu s sklepom opr. št. Dn 1303/2004 z dne 10.5.2004 dovolila v korist tožene stranke R, javni zavod, matična številka: xxx, in sicer na podlagi pogodbe iz točke 1. 3. Zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov se pri nepremičnini parc. št. 1258/2 k.o. GP izbriše služnost napeljave po 54. členu Zakona o telekomunikacijah, ki je bila na podlagi pogodbe iz točke 1. vknjižena v korist tožene stranke R, javni zavod, MŠ: xxx

II.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.137,90 EUR v roku 15-ih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 291,48 EUR v roku 15-ih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pogodba o ustavnovitvi služnosti napeljave po 54. členu Zakona o telekomunikacijah z dne 7.4.2003, ki je bila sklenjena med FA in toženo stranko, neobstoječa, nadalje ugotovitev, da je neveljavna vknjižba te služnosti pri nepremičnini parc. št. 1258/2 k.o. GP, ki jo je zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Novem mestu s sklepom opr. št. Dn. št. 1303/2004 z dne 10.5.2004 dovolila v korist tožene stranke ter zahtevek, da se pri nepremičnini parc. št. 1258/2 k.o. GP izbriše služnost napeljave, ki je bila na podlagi že citirane pogodbe vknjižena v korist tožene stranke (izrek pod točko I. sodbe). Glede na takšno odločitev je sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 160,00 EUR v roku 15 dni s pripadki (izrek pod točko II sodbe).

2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je sporno pogodbo o ustanovitvi služnosti podpisal pokojni AF. Iz izvedenih dokazov, še posebej pa iz izvedenskega mnenja izvedenca grafološke stroke jasno izhaja, da sporne pogodbe z dne 7.4.2003 in izjave ni podpisal pokojni AF. Sodišče v obrazložitvi sicer pravilno povzema izvedensko mnenje, vendar ne pove, ali se z njim strinja. Ker v zvezi s tem ne navede razlogov, to predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati nepravilnost in neutemeljenost notarkine potrditve podpisa, saj že iz ugotovitve o nepristnosti podpisa na sporni pogodbi logično izhaja, da je bila posledično tudi notarkina potrditev nepravilna in neutemeljena. Notarkina potrditev dokazano nepristnega podpisa ne more nadomestiti podpisa pogodbene stranke in s tem njegove pogodbene volje. Sodišče se pri odločitvi opre tudi na ugotovitev izvedenca, da ni mogoče odgovoriti, ali je podpis v notarjevi knjigi res pokojnikov in da obstaja verjetnost, da je bil AF takrat v notarski pisarni. Izvedenec se glede podpisa v notarski knjigi ni mogel izreči, ker to ni mogoče. Iz tega razloga tudi ni mogoče ne zanikati in ne potrditi zapustnikove prisotnosti v notarski pisarni v času overitve. Tudi pokojnikova žena A in sin D nista mogla zanikati, da bi šlo za podpis zapustnika. Sodišče je spregledalo, da je DF povedal, da se je zapustniku zaradi zdravstvenih težav v tistem času močno tresla roka. Sicer pa sama prisotnost v notarski pisarni v času overitve za veljavnost pogodbe o ustanovitvi služnosti ni bistvena.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodbo je namreč kljub skopi obrazložitvi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je argumentacija sodišča prve stopnje neprepričljiva in nelogična, je namreč posledica zmotne uporabe materialnega prava in posledično tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pomeni pa to očitane kršitve.

(6.) Po 52. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora biti pogodba, s katero se ustanavlja stvarna pravica, sklenjena v pisni obliki. Pisna oblika po sodni praksi pomeni zapis in podpis pogodbe (1). Po 57. členu OZ pa se šteje, da je pogodba, če je za sklenitev potrebna listina, sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo.

(7.) V konkretnem primeru bi bilo glede na takšno materialnopravno podlago, za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti (ki je stvarna pravica) potrebno, da bi pogodbo z dne 7.4.2003 podpisali obe pogodbeni stranki, torej tudi pokojni AF.

(8.) Iz nezpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se na pogodbi z dne 7.4.2003 (priloga A3) nahaja podpis „AF“ in overitvena klavzula notarke MM iz Novega mesta, iz katere izhaja, da je AF lastnoročno podpisal pogodbo s tem, da je bila identiteta preverjena na podlagi vozniškega dovoljenja (priloga A4). Da je to potrdilo pristno (da je potrdilo v okviru zakonskih pooblastil izdala notarka, ki je kot izdajateljica v potrdilu označena), ni ugovarjala nobena od pravdnih strank, zato je pri presoji potrebno upoštevati, da gre pri potrdilu notarke, da je AF podpisal sporno pogodbo, za javno listino, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (2).

(9.) Javne listine imajo med dokaznimi sredstvi poseben pomen, saj ZPP v 224. členu nanje veže dokazno pravilo, da listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. V konkretnem primeru, glede na overitev podpisa, zato velja domneva, da podpis na pogodbi z dne 7.4.2003 pripada osebi, ki je v potrdilu označena kot podpisnik, torej AF.

(10.) Vendar pa ta domneva ni absolutna. Po 3. odst. 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožeča stranka je v tej zadevi dokazovala, da ugotovljeno dejstvo, da je AF lastnoročno podpisal sporno pogodbo, ni resnično. V ta namen je predlagala tudi izvedenca grafološke stroke, čemur je sodišče sledilo.

(11.) Iz izvedeniškega mnenja, ki ga v razlogih sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je sporna pogodba (priloga A3) podpisana s polnim podpisom AF, ki pa nima nič skupnega z povsem kolapsiranimi parafi pokojnika, ki so bili priloženi kot nesporno, nevplivano, spontano primerjalno gradivo in da obstaja največja verjetnost, da je podpis (ter tudi podpis na izjavi pod B2) delo (istega) pisca, ki pa ni AF. Pojasnil je še, da na pogodbi ni vidnih nobenih sledi kemijskih ali fizikalnih sredstev, ki bi bila uporabljena za ponarejanje s temi sredstvi, ampak gre za povsem običajen prostoročen zapis, pri čemer pisec sploh ni poznal podpisovanja pokojnega F s parafi.

(12.) Glede na takšno mnenje izvedenca, na katerega pravdni stranki nista imeli pripomb, očitno pa ga je kot jasnega in popolnega sprejelo tudi sodišče prve stopnje, saj izvedenca ni zaslišalo, niti ni morebitnih nejasnosti odpravljalo na način iz 254. člena ZPP, pa se izkaže kot napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da pokojni AF sporne pogodbe ni podpisal. Zakaj bi morala tožeča stranka dodatno zatrjevati in dokazati tudi nepravilnost in neutemeljenost notarkine potrditve podpisa ni jasno, saj kaj takšnega iz 4. odst. 224. člena ZPP, ne izhaja. Takšna zahteva bi bila morebiti utemeljena v primeru, ko izvedenec na postavljeno vprašanje ne bi mogel odgovoriti z zadostno stopnjo verjetnosti in bi sodišče na dejstvo, ali je zapustnik pogodbo podpisal ali ne, sklepalo tudi iz drugih relevantnih okoliščin. V konkretnem primeru pa, glede na izvedeniško mnenje, ne more vzbujati dvoma v ugotovitev, da podpis na pogodbi ni zapustnikov, niti s strani sodišča prve stopnje upoštevano dejstvo, da izvedenec ni izključil možnosti, da je podpis v knjigi overitev (ki pa ne more nadomestiti podpisa pogodbe), zapustnikov in da te možnosti nista izrecno izključili niti zaslišani priči, upoštevaje pri tem, da na vprašanje, ali je podpis v knjigi overitev zapustnikov, glede na to, da gre za paraf, sploh ni mogoče odgovoriti.

(13.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, upoštevajoč pri tem 2. alinejo 358. člena ZPP ugotovilo, da pokojni AF sporne pogodbe ni podpisal in zato, glede na že uvodoma citirani 1. odst. 57. člena OZ, do njene sklenitve ni prišlo. Tožeča stranka zato, upoštevaje 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), utemeljeno zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnosti, ki je bila izvršena na podlagi pogodbe z dne 7.4.2003 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov s tem, da se vpisana služnost izbriše. Pritožbi tožeče stranke je bilo iz navedenih razlogov zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

(14.) Glede na spremenjeno odločitev, je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka, ki je v postopku celoti uspela, je na podlagi 154. člena ZPP upravičena do povračila svojih stroškov. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika, upoštevajoč pri tem Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v skupni višini 1.137,90 EUR. Pri tem je bila nagrada za posamezen narok po tarifni št. 3102 znižana na znesek 82,08 EUR, za delo izvedenca pa je bil priznan znesek 666,54 EUR, to je toliko, kot je bilo izvedencu s sklepom sodišča prve stopnje z dne 1.3.2010 tudi priznano. Te stroške je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V kolikor bi s plačilom zamudila, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(15.) Tožeča stranka ima glede na to, da je s pritožbo v celoti uspela, pravico tudi do povračila pritožbenih stroškov (154. in 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo skupno 291,48 EUR in sicer nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 110,40 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve v višini 20,00 EUR, 20 % DDV ter sodno takso za postopek na drugi stopnji v višini 135,00 EUR. Tudi te stroške je dolžna plačati tožena stranka v 15-dnevnem roku, v primeru zamude pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti kot izhaja iz izreka sodbe.

(1) primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 657/96

(2) 64. člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) je določa, da sme notar potrditi, da je stranka vpričo njega lastnoročno ali varno elektronsko podpisala listino ali dala nanjo svoj ročni znak, ali, da je podpis ali ročni znak, ki je že na listini, vpričo njega priznala kot svojega. Takšna overitev se vpiše na izvirno listino v fizični obliki z navedbo, kako je bila ugotovljena istovetnost ter ugotovitvijo, da je podpis ali ročni znak pristen. Overitvena klavzula vsebuje opravilno številko vpisnika ter datum, notarjev podpis in pečat. Po 2. odst. 60. člena ZN, pa ima potrdilo pravni učinek javne listine, če je bilo sestavljeno v skladu z že citiranim 64. členom ZN.