Jedro

Ker tožnica zoper odločbo tožene stranke o določitvi plače ni pravočasno ugovarjala (in je odločba postala dokončna in pravnomočna), tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višje plače (ker bi po njenih navedbah pred izdajo odločbe o določitvi plače morala napredovati) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (3. tč.) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. tč. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se obe odločbi Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. 10051-844/2006/4 z dne 8. 11. 2006 v zvezi s sklepom delodajalca z dne 13. 10. 2006 št. Su 210500/2006 z dne 13. 10. 2006 in št. 10051-933/2006/2 z dne 13. 12. 2006 v zvezi z odločbo Su 210500/2006 z dne 28. 11. 2006 razveljavita v delu, v katerem tožnici ni bilo priznano napredovanje v plačilnem razredu; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati napredovanje iz koeficienta 4,70 za en višji plačilni razred na 5,00 (za leto 2001, 2002, 2003 za čas trajanja porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otrok) v januarju 2004 in ji obračunati razlike v plači v bruto zneskih in ji izplačati natekle zapadle razlike v mesečnih plačah v neto zneskih za čas od 1. 2. 2004 do 1. 2. 2005, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake natekle zapadle razlike mesečne plače dalje do plačila, od 3. 1. 2005 dalje pa tožnici priznati nezakonito odvzeta že pridobljena napredovanja v plačilni razred (leto 1994, 1998, 2001) ter napredovanje v plačilni razred od 2001 do 2003 v januarju 2004 - skupaj štiri napredovanja k osnovnemu koeficientu 4,80 - koeficient 6,40 in ji obračunati razlike v plači v bruto zneskih ter ji izplačati natekle razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejemala z upoštevanjem količnika za posamezno obdobje za čas od 1. 2. 2005 dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake natekle zapadle mesečne plače dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati od bruto razlik v plači akontacije dohodnine in prispevke. Sodišče prve stopnje je v 2. tč. izreka zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se obe odločbi Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. 10051-844/2006/4 z dne 8. 11. 2006 v zvezi s sklepom delodajalca z dne 13. 10. 2006 št. Su 210500/2006 z dne 13. 10. 2006 in št. 10051-933/2006/2 z dne 13. 12. 2006 v zvezi z odločbo Su 210500/2006 z dne 28. 11. 2006 razveljavita v delu, v katerem tožnici ni bilo priznano napredovanje v plačilnem razredu; da je tožena stranka tožnici dolžna priznati tri že pridobljena napredovanja v plačilni razred (za leto 1994, 1998, 2001) ter napredovanja v plačilni razred od leta 2001 do 2003 v januarju 2004, o katerem delodajalec ni odločal, skupaj štiri napredovanja k osnovnemu koeficientu 4,80 - koeficient 6,40, od tožničine zahteve delodajalcu, da odpravi nepravilnosti, od 12. 10. 2006 dalje in ji obračunati od 13. 10. 2006 dalje razlike v plači v bruto zneskih in ji plačati natekle zapadle razlike v mesečnih plačah v neto zneskih, z upoštevanjem količnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake natekle zapadle razlike mesečne plače dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati od bruto razlik v plači akontacije dohodnine in prispevke. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe na priznanje napredovanja v januarju 2007 za napredovalno obdobje od 2004 do 2006 (1. tč. sklepa), da se tožba v delu zahtevka za napredovanje v plačilni razred od 2004 do 2006 v januarju 2007 zavrže (2. tč. sklepa) ter da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 386,24 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo ter sklep o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep o stroških razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Tožnica prvenstveno navaja, da je že pred vložitvijo tožbe poizkušala na Ministrstvu za pravosodje dobiti listino „Priporočila o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v pravosodnih organih“ z dne 9. 9. 1998 št. 112-2/98-0016-02. Od ministrstva je dobila odgovor, da z navedenimi priporočili ne razpolaga. Sodišču je predlagala naj ta dokaz pribavi po uradni dolžnosti, pa sodišče tega ni storilo. Tožnica je nato po dolgotrajnem vztrajanju le nekaj dni pred prejemom izpodbijane sodbe, preko treh oseb iz kadrovske službe ministrstva, prejela navedena priporočila. Tožnica priporočila prilaga pritožbi. Priporočila v 20. čl. določajo, da zatečeno stanje pravosodni organi rešujejo tako, da se delavec, ki je pred uveljavitvijo akta o sistemizaciji izpolnjeval posebne pogoje za delovno mesto na katerega je bil razporejen, pa jih z uveljavitvijo novega akta ne izpolnjuje več, pri novi razporeditvi razporedi na tako delovno mesto ob pogoju, da v enkrat daljšem času kot je odločen z vzgojno izobraževalnim programom, pridobi za to delovno mesto z aktom določeno ustrezno izobrazbo. Navedeno je Ministrstvo za pravosodje povzelo iz 33. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v državnih tožilstvih, v državnem pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica ves čas postopka trdi, da so bile na podlagi zgoraj citiranih predpisov vsem delavcem v pravosodju priznane bonitete (napredovanje v plačilnem razredu na delovnem mestu za katerega delavec nima zahtevane izobrazbe, ima pa podpisano pogodbo o izobraževanju). Tožena stranka na navedene trditve ni podala nobenega odgovora, prav tako pa se do navedenih trditev tožnice ni opredelilo prvostopno sodišče. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov oz. zakaj je ostale dokazne predloge zavrnilo. Z navedenim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica je imela z delodajalcem podpisano pogodbo o izobraževanju, kar je med pravdnima strankama nesporno. Dne 22. 1. 2002 je diplomirala na Pravni fakulteti in si pridobila za delovno mesto zahtevano izobrazbo. Ob upoštevanju navedenega, 20. čl. Priporočil z dne 9. 9. 1998 v zvezi z 33. čl. Pravilnika, je bila toženi stranki že ob razporeditvi po sistemizaciji z dne 30. 11. 1998 priznana VII. stopnja izobrazbe in je ob upoštevanju 33. člena Pravilnika v zvezi z 20. čl. Priporočil pogojno izpolnjevala pogoj za zasedbo delovnega mesta. Navedeno je zapisano tudi v 14. čl. Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest sodnega osebja na Okrožnem sodišču v Krškem. Vse navedeno je sodišče prezrlo. Glede na navedeno bi delodajalec tožnici z imenovanjem v višji naziv, v okviru iste tarifne skupine, moral prenesti vsa že pridobljena napredovanja (odločba z dne 3. 1. 2005). Iz navedenega razloga izpolnjevanja vseh zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, pa bi delodajalec tožnici, glede na 5. čl. Pravilnika, kljub dvakratni porodniški, moral izdati v januarju 2004 odločbo za napredovanje v plačilnem razredu za napredovalno obdobje 2001 - 2003. Naslovno sodišče je v izpodbijani odločbi mimo regulative povzelo mnenje Komisije za pritožbe, da je tožnica izpolnila pogoj za zasedbo delovnega mesta šele z dnem diplome 22. 1. 2002 in da se od navedenega dne šteje napredovalno obdobje, brez da bi upoštevalo zgoraj navedene predpise. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožnice. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnica, ki je pred uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih zasedala delovno mesto vodje sodnega registra z izhodiščnim količnikom za določitev osnovne plače 4,00. Z odločbo tožene stranke z dne 11. 3. 2004 je bila z dnem 1. 1. 2004 prevedena v uradniški naziv svetovalec v pravosodju I (priloga B3). S sklepom tožene stranke z dne 8.12.2004 je bila tožnica z dnem 1. 12. 2004 razporejena na delovno mesto svetovalec v pravosodju I (priloga B6), s sklepom z dne 3. 1. 2005 pa je bila z dnem 1. 1. 2005 razporejena na uradniško delovno mesto višji svetovalec v pravosodju II, VII. tarifne skupine s količnikom za določitev osnovne plače 4,80 ter dodatki (priloga B10). Sporno je, ali bi morala biti tožnici pri tej razporeditvi upoštevana napredovanja. Tožnica je dne 12. 10. 2006 pri delodajalcu zahtevala, da se v odločbi z dne 3. 1. 2005 odpravijo nepravilnosti, saj v tej odločbi niso bila upoštevana napredovanja, ki jih je v vseh letih dosegla. Delodajalec je dne 13. 10. 2006 s sklepom št. Su 210500/2006 tožničino zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja zavrnil. Tožnica se je na ta sklep pritožila, o pritožbi pa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadalj. Komisija) dne 8. 11. 2006 odločila s sklepom št. 10051-844/2006/4. Pritožbo tožnice je v delu, ki se nanaša na prevedbo zavrnila, medtem ko je v 1. tč. izreka odločila, da je pritožnica upravičena do preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v državnih tožilstvih, v pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških in sicer za obdobje od 22. 1. 2002 do 1. 5. 2005. Delodajalec tožnice je glede na odločitev Komisije dne 28. 11. 2006 izdal odločbo št. Su 210500/2006, v kateri je ugotovil, da tožnica v obdobju od 22. 1. 2002 do 1. 5. 2005 ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje, saj ni zbrala potrebnega števila točk. Tožnica se je zoper navedeno odločbo pritožila, Komisija za pritožbe pa je s sklepom št. 10051-933/2006/2 z dne 13. 12. 2006 njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Tožnica je v predmetnem sodnem postopku zahtevala razveljavitev vseh štirih zgoraj citiranih odločb, priznanje napredovanja iz koeficienta 4,70 oz. 4,80 na 6,40 in razliko v plačah. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Tožnica je ves čas od odločbe z dne 3. 1. 2005 št. Su 210500/05-81 prejemala plačo, upoštevaje količnike za obračun plače, ki so bili določeni s to pravnomočno odločbo predstojnika organa tožene stranke. Tako je bila tožnici že z odločbo z dne 3. 1. 2005 na novo določena plača s količnikom 4,80. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnica to odločbo izpodbijala in je zato ta odločba postala pravnomočna. Na kopiji odločbe (priloga B10) je celo zaznamek, da se tožnica odpoveduje pritožbi. Plača je bila tožnici torej vseskozi izplačevana na podlagi v tej odločbi pravnomočno določene obračunske osnove. Tudi napredovanje je podlaga za določitev količnika plače in v tem smislu posredno predstavlja podlago za obračunsko osnovo. Ker tožnica v letu 2004 ni napredovala, kasneje pa ji je bila izdana odločba z dne 3. 1. 2005, s katero ji je bil določen tudi količnik plače, bi morala ustrezno odreagirati že ob prejemu citirane odločbe. Tožnica ni zahtevala pravnega varstva v predpisanem roku, zato je, kot rečeno, ta odločba, katere vsebino tožnica pravzaprav v tem postopku smiselno izpodbija, postala dokončna in pravnomočna.

Tožnica je dne 12. 10. 2006 vložila zahtevo za odpravo nepravilnosti, v kateri zahteva, da se odpravijo nepravilnosti v dokončni in pravnomočni odločbi z dne 3. 1. 2005. Delodajalec je njeno zahtevo zavrnil, drugostopni organ pa je tožnici ugodil in odločil, da je pritožnica upravičena do preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje za obdobje od 22. 1. 2002 do 1. 5. 2005. Ob tem sta oba organa navedla, njuno razlago pa je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da tožnica do 22. 1. 2002 ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta in tako ne bi smela napredovati. Glede na takšno dejstvo ter ob upoštevanju določbe 2. odst. 22. a čl. Pravilnika, tožena stranka tožnici pri novi razporeditvi pravilno ni upoštevala pridobljenih napredovanj do 22. 1. 2002. V skladu z 2. čl. Pravilnika namreč zaposleni na delovnem mestu lahko napreduje le, če ima zahtevano stopnjo izobrazbe za delovno mesto na katero je razporejen. Pri tem se sicer tako Komisija kot sodišče prve stopnje nista opredelila do določbe 33. čl. Pravilnika, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost njunih odločitev. Določba 33. čl. Pravilnika namreč pravi, da ne glede na določbo 1. alinee 2. čl. Pravilnika lahko ob prvi razporeditvi v skladu z določili zakona in tega pravilnika napreduje zaposleni, ki je razporejen na delovno mesto, za katerega nima zahtevane stopnje strokovne izobrazbe, če ima na dan uveljavitve pravilnika najmanj 20 let delovne dobe, od tega najmanj 10 let na delovnih mestih enake ali podobne stopnje zahtevnosti (1. odst.) V 2. odst. pa določa, da zaposleni, ki nima delovne dobe, določene v 1. odst. tega člena, lahko napreduje pogojno, če z delodajalcem sklene pogodbo o izobraževanju, s katero se zaveže, da bo v času, določenem z vzgojno-izobraževalnim programom, pridobil ustrezno strokovno izobrazbo. Tožnica je dne 2. 10. 1995 sklenila pogodbo o izobraževanju in je do vključno leta 2001 tudi vsaka tri leta napredovala (priloga A2), vendar pa iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi študij dokončala v času, določenem z vzgojno-izobraževalnim programom, kot to določa 33. čl. Pravilnika, zato tudi iz tega razloga tožnica ni izpolnjevala pogojev za pogojno napredovanje in ji tožena stranka pri novi razporeditvi pravilno ni upoštevala pridobljenih napredovanj do 22. 1. 2002. Tožnica je namreč študij dokončala šele dne 22. 1. 2002. Glede na navedeno je bila odločitev tožene stranke v sklepu z dne 8. 11. 2006 v zvezi s sklepom prvostopnega organa z dne 13. 10. 2006, prav tako pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, pravilna in je zahtevek tožnice na razveljavitev citiranih sklepov neutemeljen.

Tožnica je pritožbi priložila tudi „Priporočila o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v pravosodnih organih“ z dne 9. 9. 1998 št. 112-2/98-0016-02, Ministrstva za pravosodje, ki jih je pridobila le nekaj dni pred prejemom izpodbijane sodbe. Ker navedena priporočila, glede na vsebino, niso pomembna za odločitev v konkretni pravdni zadevi, saj določajo skupne osnove in kriterije za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest in se torej ne nanašajo na predmet zadeve (napredovanje), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

Tako delodajalec tožnice (odločba št. Su 210500/2006 z dne 28. 11. 2006) kot Komisija za pritožbe (sklep št. 10051-933/2006/2 z dne 13. 12. 2006) sta nato v novem postopku ugotovila, da tožnica v obdobju od 22. 1. 2002 do 1. 5. 2005 ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje, saj ni zbrala potrebnega števila točk. Po pregledu listinske dokumentacije je sodišče prve stopnje pritrdilo toženi stranki, da glede na določbe Pravilnika pridobljene diplome o pridobitvi visoke strokovne izobrazbe ni mogoče šteti med dodatna funkcionalna znanja, saj je le-la osnovni pogoj za zasedbo delovnega mesta in osnova, da delavec ob dodatnih pogojih sploh napreduje. Tožnica v ocenjevalnem obdobju ni zbrala zahtevanih 100 točk, temveč le 75 točk, pri tem pa ni izkazala, da izpolnjuje katerega od drugih kriterijev, ki štejejo med pogoje za napredovanje. S takšnim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožnica je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost in dolžnost, da predlaga sodišču potrebne dokaze s katerimi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme strank). Tožnica je torej imela možnost, da bi (npr. s predlogom za zaslišanje prič) dokazovala izpolnjevanje tudi drugih kriterijev, ki štejejo med pogoje za napredovanje, ki jih tožena stranka pri ocenjevanju ni upoštevala. Tožnica te možnosti ni izkoristila, na prvem naroku za glavno obravnavo je soglašala, da sodišče odloči le na podlagi listin. Sodišče prve stopnje je zato tudi glede navedenih dveh izpodbijanih odločb tožene stranke pravilno odločilo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker gre v konkretnem primeru za spor, v katerem revizija na podlagi 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) ni dovoljena, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali revizijo dopusti. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.