Jedro

Tožnik v tožbi navaja, da besedilo 4. alinee 36. člena ZAzil ne določa, da bi prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, avtomatično privedlo do zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene, in pri tem opozarja na besedilo: "...še posebej, kadar prosilec uporablja napačno istovetnost". Po presoji sodišča pa takšna razlaga 4. alinee 36. člena ZAzil, kot jo tožnik ponuja v tožbi, ni mogoča. Razlagalna določba, ki taksativno navaja, kaj se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka po določilih ZAzil izrecno določa, da se kot zavajanje ali zlorabo postopka šteje tudi prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi in nadaljnje besedilo: "še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost" nima izključevalnega pomena oziroma zakonsko besedilo ne določa, da se kot zavajanje ali zlorabo postopka šteje prikritje vložitve prošnje za azil v drugi državi samo v primeru, če je bila uporabljena napačna istovetnost. Takšnega pogoja zakonodajalec ni določil. Zato so tožbene trditve, da tožnik ni nikoli navajal lažnih osebnih podatkov, irelevantne.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik prvo vlogo za azil vložil 8. 10. 2003, ponovno prošnjo pa 1. 3. 2004. Povedal je, da je samovoljno zapustil Azilni dom in se vrnil v Abhazijo in ni vedel, da mora to sporočiti pristojnemu organu. V Gruzijo se je vrnil, ker je skupaj z ostalimi začel pripravljati upor za odstavitev predsednika Abhazije AA. Povedal je, da v Abhaziji živi skupina ljudi in njihov vodja je BB, ki pa zadnje akcije ni dočakal, ker so ga prej ubili. Navedel je tudi, da je med mladino razdeljeval letake, na katerih je pisalo, da naj odstranijo predsednika, da je obstoječa oblast sestavljena iz samih mafijcev in da naj mladina ne gre v vojsko in naj se ne udeležijo volitev. Matično državo je ponovno zapustil, ker jim ni uspelo narediti tega, kar so si želeli. Ogrožen je s strani oblasti, vzeli so mu zemljo, vendar niso uspeli vzeti lastniških papirjev za zemljo. Predsednik policijske uprave AA od njega zahteva te papirje. Tožnik je ob vrnitvi v Abhazijo mislil, da si bo lahko uredil lepše življenje in da bo sedanja oblast odstopila. Nikoli ni bil preganjan zaradi verskih, političnih, rasnih ali katerihkoli drugih razlogov. Navedel je, da je državo zapustil, ker je imel probleme, odvzeli so mu namreč zemljo in hoteli so vzeti tudi lastniške papirje, zažgali so mu hišo in ga hoteli ubiti, ker jim teh papirjev ni dal. Navaja, da je bila mati pravoslavne vere in Gruzinka, oče pa Abhazec, tudi sam je po narodnosti Abhazec in kristjan. Svoje vere ni mogel v miru prakticirati, saj meni, da so se nemiri začeli tudi zaradi vere. Prav tako je povedal, da je bil BB ustreljen februarja 2004 in po njegovi smrti so vsi pobegnili iz države, tudi tožnik. Tožnik je tudi na zaslišanju 26. 3. 2004 pojasnil, da se je vrnil v matično državo, ker je želel skupaj s somišljeniki pripraviti upor za odstavitev predsednika Abhazije. Na izrecno vprašanje ali je že v kateri drugi državi zaprosil za azil je izjavil, da ne. Tožena stranka pa je tožnikove prstne odtise v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi "Eurodac" za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije posredovala v centralno bazo prstnih odtisov in je 17. 6. 2004 prejela potrdilo, iz katerega je razvidno, da je tožnik 31. 10. 2003 zaprosil za azil v mestu A v Nemčiji. Prikritje, da je tožnik že pred podajo vloge za azil v Sloveniji vložil vlogo za azil v Nemčiji, je eden od razlogov, ki se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Tožena stranka je zato zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Hkrati je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok za zapustitev Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da odločba tožene stranke ni pravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik meni, da je sklepanje tožene stranke, da je tožnik prikrival podatke, da je pred tem že vložil prošnjo za azil v drugi državi, preuranjeno in ni v skladu z dejanskim stanjem. Tožnik je pribežal zaradi strahu pred preganjanjem iz Abhazije, položaj območja in velika nestabilnost sta okoliščini, ki bi ju tožena stranka morala presojati pri odločanju o prošnji tožnika. Tožnik je bil že preganjan, odvzeta mu je bila zemlja, požgana hiša, bil je ugrabljen, zaprt in mučen. Tožnik se je sicer po prvi prošnji za azil vrnil v matično državo, vendar se je iz razlogov osebne varnosti moral skrivati. Tožnik se je pridružil opozicijskemu gibanju in se udeleževal zborovanj, njihovega voditelja pa so ubili v februarju 2004. Tožnik navaja, da so ga na zborovanju opazili ljudje, za katere meni, da so policija in so ga nekoč že ugrabili. Zaradi strahu je moral pobegniti, zato je prepričan, da bi ga v primeru vrnitve zagotovo ubili. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik poudarja, da ni nikoli v postopku navajal lažnih osebnih podatkov.