Jedro

Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca oziroma drugačna presoja obsojenčeve kazenske odgovornosti, kot je ugotovljena v pravnomočni sodbi, sodi na področje dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nestrinjanja z izbiro in odmero kazni, razen če ni sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Zahtevi obsojenega D.J. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D.J. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter mu za vsako od navedenih dejanj ob uporabi omilitvenih določil 42. in 43. člena KZ določilo po 8 let zapora, nato pa na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno kazen 15 let zapora. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegova zagovornica. Obsojenec uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi. Zagovornica pa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo zagovornice odgovorila (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Iz obrazložitve o kršitvi kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP izhaja, da zagovornica v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. Trditev v sodbi sodišča prve stopnje, da obsojenec, zaslišan na glavni obravnavi, dejanja ni zanikal, da pa se ga ne spomni, je v skladu z njegovim zagovorom na glavni obravnavi in v tem ni nobenega nasprotja, s tem pa tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se je tudi opredelilo do vseh bistvenih navedb izvedenca psihiatra in ima sodba o tem vse potrebne razloge.

Zahtevi obsojenca in zagovornice za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. K zahtevi zagovornice Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi in med samim tem zapisnikom. Navedeni kršitvi je utemeljila s tem, da je sodišče v razlogih sodbe zapisalo, (1), da obsojenec dejanja ni zanikal, kar pa ni res, v bistvu ga je zanikal, saj je izrecno povedal, da se ga ne spomni in (2), da je mnenju izvedenca psihiatrične stroke v celoti sledilo, kar pa po mnenju zagovornice ne drži, saj je le delno povzelo njegove zaključke; v nadaljevanju obrazložitve zahteve navaja tiste dele izvedenskega mnenja, ki naj bi bili po njenem mnenju prezrti.

Uveljavljana procesna kršitev, t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa je podana, kadar sodišče v razlogih sodbe glede nekega odločilnega dejstva napačno navaja in razlaga vsebino nekega dokaza. Iz zapisnika o zaslišanju obsojenca izhaja, da je ta v preiskavi kaznivi dejanji zanikal, na glavni obravnavi pa je med drugim povedal, da dejanje prizna in močno obžaluje, da pa se ga ne spominja. Vsebinsko enako obsojenčev zagovor v razlogih sodbe navaja tudi prvostopenjsko sodišče in ga povzame z razlago, da obsojenec samega dejanja ni zanikal, zanikal pa je, da bi storjeno načrtoval in nameraval (sodba, str. 3). Drugače povedano, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča obsojenec v objektivnem pogledu kaznivih dejanj ni zanikal, zanikal pa ju v subjektivnem - krivdnem pogledu. Zaradi navedenega procesna kršitev, na katero se sklicuje zagovornica, ni podana, saj v izpodbijani sodbi ni zatrjevanega nasprotja.

Enaka procesna kršitev v smislu protispisnosti naj bi bila po mnenju zagovornice podana tudi, ker sodišče ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja, čeprav v sodbi to zatrjuje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kazensko odgovornostjo obsojenca med drugim navedlo (sodba, str. 5), da je po ugotovitvah izvedenca psihiatra dr. M.V. obsojenec duševno zdrava oseba in da pri njem ni bila ugotovljena nobena motnja v ožjem smislu (psihoza), tako da s psihiatričnega vidika ne obstaja niti najmanjši dvom v njegove sposobnosti razumevanja svojega dejanja in obvladovanja. V nadaljevanju je povzelo tudi izvedenčeve ugotovitve, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj trezen, da zaužita zdravila ne vplivajo na ljudi v smislu spodbujanja agresivnih vzgibov, da je izvedenec po opravljeni tomografiji možganov ovrgel sum, da bi na obsojenčevo vedenje morebiti vplivali biološki dejavniki, povezani z možgansko okvaro in da je obsojenčeva "izguba spomina" za kritično obdobje bodisi psihološko pogojena ali pa del obsojenčeve obrambne taktike. Zapisalo je tudi, da je mnenju izvedenca v celoti sledilo, ker je argumentirano in temeljito in ker v njegovo verodostojnost niso podvomile niti stranke.

Res je sicer, da v izpodbijani sodbi niso omenjene tudi nekatere druge izvedenčeve ugotovitve, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnostno strukturo in vplive domačega okolja na obsojenčevo ravnanje, na katere se sklicuje vložnica zahteve, saj po mnenju izvedenca ti podatki niso vplivali na obsojenčevo zavest in voljo oziroma niso bili pomembni za presojo njegove prištevnosti.

Zagovornica se s takšno oceno očitno ne strinja, s tem pa ne utemeljuje zatrjevane procesne kršitve, pač pa izraža pomisleke v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo, kot je bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornica uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (točneje 2. točke 372. člena ZKP), saj se po njenem mnenju "poraja vprašanje obstoja okoliščin, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca". Tudi iz utemeljitve te kršitve je razvidno, da zagovornica sodišču v zvezi s prištevnostjo ne očita napačne pravne presoje glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obstoj kazenske odgovornosti (le v takšnem primeru bi šlo za zatrjevano kršitev kazenskega zakona), pač pa nepravilno ugotovitev teh okoliščin, s čimer ponovno v nasprotju z zakonom uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi zahteve se sprašuje, ali je sploh mogoče govoriti o obsojenčevi kazenski odgovornosti glede na ugotovitve izvedenca o obsojenčevi podrejenosti, nesamostojnosti, neodločnosti, ob terapiji, ki jo je prejemal in glede na to, da je bil na zdravljenju v psihiatrični kliniki, zaradi česar tudi dvomi, da je bil obsojenec zmožen hladnokrvno načrtovati umor obeh staršev in to celo iz brezobzirnega maščevanja. Po mnenju zagovornice so zdravila, ki jih je prejemal obsojenec, vplivala na njegovo osebnost in ravnanje in s tem v zvezi opozarja na stranske učinke in nevarnost antidepresivov, kot jih ugotavljajo nekateri ameriški psihiatri. Kot je že bilo omenjeno, pa nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca oziroma drugačna presoja obsojenčeve kazenske odgovornosti, kot je ugotovljena v pravnomočni sodbi, sodi na področje dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva, zaradi česar Vrhovno sodišče teh navedb ni preizkušalo. S tem v zvezi Vrhovno sodišče zavrača tudi netočne navedbe zagovornice, da se izvedenec ni opredelil do vprašanja, ali je obsojenec mogel imeti v oblasti svoje ravnanje. Iz podatkov spisa izhaja, da sta se izvedenec (list. št. 184), kot tudi sodišče prve stopnje (sodba, str. 5) izrecno opredelila tudi do voljne komponente obsojenčeve prištevnosti. Sodišči prve in druge stopnje pa sta se obrazloženo opredelili tudi do vseh ostalih relevantnih vprašanj v zvezi z obsojenčevo kazensko odgovornostjo, zaradi česar se Vrhovnemu sodišču ob obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, povezanih z obsojenčevim subjektivnim odnosom do dejanja (427. člen ZKP).

2. K zahtevi obsojenca Skladno z določbo 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus kršitev zakona, ki jih vložnik zahteve konkretizira in utemelji. V obširni obsoječevi zahtevi je bilo temu kriteriju zadoščeno le v tistem delu, ko obsojenec določno in obrazloženo zatrjuje kršitev pravice do obrambe oziroma poštenega sojenja in s tem v zvezi uveljavlja kršitev 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker je obramba "v postopku predlagala pritegnitev drugega izvedenca (psihiatra) pa ji sodišče te možnosti ni dovolilo".

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.8.2003 (list. št. 296) izhaja, da je sodišče prve stopnje v navzočnosti obsojenca in njegove zagovornice v soglasju s strankami med drugim prečitalo tudi mnenje izvedenca psihiatra, da na izvedensko mnenje nobena od strank ni imela pripomb in da nobena tudi ni predlagala odreditve drugega izvedenca psihiatra. Višje sodišče je v sodbi, s katero je zavrnilo pritožbene navedbe zagovornice (sodba, str. 6 in 7), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo temeljitemu in strokovno argumentiranemu mnenju dr. M.V., psihiatra z dolgoletnimi izkušnjami in da zato pritožničino zavzemanje za odreditev drugega izvedenca s sklicevanjem na drugačna stališča psihiatrov v ZDA, ne more biti uspešno; še posebej zato, ker je nestrinjanje s prvim izvedencem zagovornica utemeljila z zavajujočo trditvijo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da obsojenec ni bil sposoben načrtovati umora iz brezobzirnega maščevanja.

Glede na predstavljen okvir kršitev, ki jih zatrjuje obsojenec v zahtevi, je treba pojasniti, da pravica do poštenega sojenja zajema več pravnih jamstev, med drugim tudi pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave, drugi odstavek 5. člena ZKP). Pošten postopek tudi zahteva, da sodišče ne gre mimo predlaganih dokazov oziroma da se do dokaznih predlogov obrazloženo opredeli. Svoje strinjanje sodišče izrazi z izvedbo dokaza, zavrnitev dokaznega predloga, glede katerega obramba obstoj in pravno relevantnost dokaza ne izkazuje s potrebno stopnjo verjetnosti, pa mora utemeljiti v zapisniku o glavni obravnavi in v sodbi (četrti odstavek 299. člena in sedmi odstavek 364. člena ZKP). Pravica stranke, navajati nova dejstva in nove dokaze ni omejena na določeno fazo postopka, stranka jo lahko uresničujejo ves čas postopka, tudi v pritožbenem postopku (četrti odstavek 369. člena ZKP), vendar mora v slednjem primeru povedati razloge, zakaj jih ni navedla že prej.

Upoštevaje navedena pravna izhodišča in dejstva je treba ugotoviti, da se sodišče prve stopnje glede dokaznega predloga obrambe o odreditvi drugega izvedenca psihiatra niti ni moglo opredeliti, ker takšen dokazni predlog do konca glavne obravnave ni bil podan. Višje sodišče pa je bilo dolžno presoditi pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), kar pomeni, da je v obravnavanem primeru moralo zavzeti stališče do predloga obrambe, da naj se odredi drug izvedenec psihiater in svoje stališče tudi ustrezno obrazložiti. To je, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, tudi storilo. Zaradi navedenega nižjima sodiščema ni mogoče očitati v zahtevi zatrjevanih kršitev.

Vse ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini presegajo razloge, ki jih je po zakonu mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in pomenijo bodisi izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ali pa odločbe o kazenski sankciji. Med prve sodi obsojenčeva kritika dela izvedenca psihiatra, kateremu očita, da je izdelal nepopolno, zmotno in pristransko izvedensko mnenje, ker prikriva, da je bil zdravljen z napačno diagnozo, ker ni ugotovil njegovega pravega duševnega stanja, ker ni upošteval vloge oziroma krivde staršev, ki naj bi mu s svojo vzgojo in odnosom uničili mladost in ker je podal "krivo mnenje" o posledicah jemanja tablet. Zaradi vsega navedenega naj bi bil, kot navaja obsojenec, obsojen na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V ta okvir sodijo tudi navedbe o nestrinjanju s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja poskusa umora, storjenega zoper očeta, saj bi to dejanje sodišče po mnenju obsojenca "lahko pravno opredelilo" kot telesno poškodbo glede na očetov odpor, ki mu ga je nudil. Obsojenec tudi nasprotuje izreku enake kazni za obe kaznivi dejanji, saj gre pri obeh oškodovancih za različne poškodbene posledice in sodiščema očita, da tega nista upoštevali. S tem izraža nestrinjanje z izbiro in odmero kazni, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti, če sodišče pri tem ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (člen 425 ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.