Jedro

Tožena stranka je podala tožnici (zdravnici) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Podlaga negativne ocene poskusnega dela tožnice je bilo zdravljenje šestih pregledanih pacientov, pri katerih je komisija ugotovila napake, tožnica pa meni, da pri dotičnih šestih pacientih do teh napak ni prišlo, prav tako je bila po njenem mnenju vodena ustrezna zdravstvena dokumentacija v skladu s strokovno prakso tožene stranke. V ta namen je tožnica predlagala, da sodišče postavi izvedenca medicinske stroke, da poda mnenje, ali je tožnica paciente primerno zdravila. Ker se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi določba pogodba o zaposlitvi o 4 mesečnem poskusnem delu, za delovno mesto „zdravnik specialist III“, ter da se kot nezakonit odpravi sklep tožene stranke z dne 25. 10. 2011, o odreditvi 4 mesečnega poskusnega dela za tožnico, od 31. 10. 2011 do 29. 2. 2012 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnici dne 29. 2. 2012 izdala tožena stranka nezakonita in se razveljavi ter da tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dnem 29. 2. 2012, temveč še traja in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto zdravnik specialist III in ji od tega datuma dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo v znesku ... EUR mesečno, povečano za dodatek za minulo delo ter od ustreznega bruto zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh, pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati priči A.A. stroške v višini 325,50 EUR in B.B. v višini 1.925,89 EUR (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica (razen točke IV izreka) ter uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo dejansko stanje glede pooblastila z dne 16. 2. 2002, s katerim je direktorica tožene stranke pooblastila C.C. za nadomeščanje D.D. kot člana komisije. Tožnica navaja, da nikoli ni prejela tega pooblastila, niti ji ni bilo vročeno. Tožnica je tekom postopka pred sodiščem dokazovala, da je oceno poskusnega dela sprejela komisija v drugačni sestavi kot je bila imenovana. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo sicer za nepravilnost, vendar pa ta nepravilnost ni bila takšna, da bi bila ocena tožene stranke nepravilna in da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita. Sodišče je sicer ocenilo, da bi bilo primerneje, če bi pri pregledu dne 17. 2. 2012 in pri oceni sodeloval član komisije D.D., vendar pa je zaključilo, da gre za manjšo nepravilnost, s čimer pa se tožnica ne strinja. Komisija za spremljanje poskusnega dela odloča kot kolektivni organ v sestavi, v kateri je bila imenovana. Če pri odločitvi komisije ni sodeloval njen član, to pomeni, da je oceno poskusnega dela dala komisija v drugačni sestavi, kot je bila imenovana. Tak način odločanja je v nasprotju z določili 7. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ter 15. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Komisija je bila napačno sestavljena, ker v njej ni sodeloval D.D., temveč C.C., ki ni bila članica komisije, zato tudi ni mogla sodelovati pri sprejemu odločitve navedene komisije. Prav tako pa je iz odločbe Zdravniške zbornice Slovenije z dne 19. 3. 2012 razvidno, da je zdravniška zbornica sklep o imenovanju komisije za spremljanje poskusnega dela tožnice izrekla za ničnega, zato je odpadla tudi pravna podlaga za sestavo komisije in zato je že samo imenovanje komisije nezakonito ter je posledično nezakonita tudi ocena o opravljanem poskusnem delu. Tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožničino delo spremljal D.D., saj je priča D.D. izpovedal, da ni nadzoroval tožničinega dela ter da ne more reči, da je kaj bilo narobe in je tudi povedal, da tožnici ni dajal nobenih navodil. Dokazni postopek je pokazal, da poskusno delo tožnice ni bilo posebej spremljano s strani D.D. kot člana komisije, da ostala člana tudi nista spremljala delo tožnice izhaja iz izpovedbe B.B., ki je pojasnil, da sta z E.E. prišla enkrat na Ptuj dne 17. 2. 2012, ko sta pregledala tožničine paciente in njihovo zdravstveno dokumentacijo. Zato je sodišče napačno ugotovilo, da je tožničino delo spremljal D.D., ker to ne potrjujejo izpovedbe prič. V kolikor dela tožnice nihče ni spremljal oziroma nadzoroval ter ji dajal napotke, kako mora oziroma ne sme delati, potem tožnici ni mogoče očitati neuspešno opravljenega poskusnega dela. D.D., ki bi moral spremljati poskusno delo je na vprašanje pooblaščenca tožnice pojasnil, da tele rentgensko sliko ne naredi v 30 % - 35 % vseh pacientov in da analizo obraza izvrši samo v 10 % vseh pacientov. Tudi priča C.C. je potrdila, da se v vseh primerih ne opravi telerentgensko slikanje. Glede na takšno stanje in prakso pri toženi stranki je nesporno, da tožnica ni mogla biti deležna ustreznih napotkov oziroma navodil glede načina zdravljenja, pri čemer je sama opravila več tele rentgenskih posnetkov in analiz obrazov kot zdravniki, ki bi naj spremljali njeno poskusno delo. Tožnica meni, da je bilo njeno delo strokovno, samostojno, iniciativno, kvalitetno in angažirano in da je sodišče le nekritično povzelo navedbe priče B.B. in C.C.. Člani komisije so pri njenem delu ugotovili napake, medtem ko tožnica meni, da napak pri njenem zdravljenju dotičnih šestih pacientov ni bilo. Ker gre za strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima ustreznega medicinskega znanja bi bilo nujno potrebno pritegniti izvedenca s področja zobne in čeljustne ortopedije, ki bi podal mnenje o oceni komisije za poskusno delo in sicer tako, da bi vpogledal v zdravstveno kartoteko šestih pacientov, ki jih je pregledala komisija in ocenila primernost ravnanja tožnice. Prav tako je tožnica predlagala zaslišanje prič asistentke F.F. in tehničarke G.G., ki bi lahko pojasnili, da so bili ustrezni posnetki, kakor tudi analize obrazov narejeni pri tožnici pri bistveno večjem številu pacientov kot s strani D.D.. Sodišče prve stopnje ni izvedlo niti dokaza z izvedencem ustne in čeljustne ortopedije, niti dokaza z zaslišanjem prič. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bilo tožnici onemogočeno izvajanje dokazov v njeno korist, kar pomeni, da je bilo onemogočena kontradiktornost v postopku (kršitev 7. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče namreč trditev zdravnikov, ki jih je angažirala tožena stranka ni preverilo z neodvisnim izvedenskim mnenjem, ampak je verjelo njihovi oceni, kar pa ni dopustno, saj sodišče nima nobenega strokovnega znanja, da bi to lahko storilo. Tožnica pa je tudi izpodbijala določbo pogodbe o zaposlitvi o 4 mesečnem poskusnem delu in je uveljavljala, da se posebni pogoj poskusnega dela ni predvidel v internih aktih tožene stranke za delovno mesto zdravnik specialist III. Izdan sklep o določitvi poskusnega dela je v nasprotju s Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 1994/14 in naslednji) in Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest. Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v 15. členu določa, da posebne pogoje za zasedbo delovnega mesta predpisuje katalog delovnih mest. Katalog delovnih mest glede delovnega mesta zdravnik specializant III ne predpisuje nobenega poskusnega dela kot posebnega pogoja za zasedbo delovnega mesta. Tožena stranka meni, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko je odredila tožnici poskusno delo. V ostalih razpisih delovnih mest, ki jih je tožena stranka objavila preko Zavoda RS za zaposlovanje za prosta delovna mesta zdravnikov, tudi za delovno mesto zdravnik specialist III ni bil nikjer določen poseben pogoj poskusno delo. Takšno obravnavanje kandidatov na istih ali podobnih delovnih mestih predstavlja diskriminacijo tožnice, pri čemer gre v konkretnem primeru tožnice za diskriminacijo na podlagi nacionalnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da poskusno delo ni poseben delovni pogoj ne vzdrži, ker je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 53/2008 ugotovilo, da gre v tem primeru za poseben delovni pogoj. Ker tožena stranka poskusnega dela za delovno mesto za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi „zdravnik specialist III“ ni imela določenega v sistemizaciji delovnih mest, je njegova odločitev v pogodbi o zaposlitvi s tožnico v nasprotju z določili kolektivne pogodbe in posledično nezakonita. Tožena stranka pa je tudi sicer poskusno delo določila samo zdravnikom, ki imajo v tujini pridobljene akademske naslove, tako npr. D.D., medtem ko glede ostalih zdravnikov dr. C.C. ni imela določenega poskusnega dela za delovno mesto zdravnik specialist III, prav tako tudi ne za dr. A.A., ki je bila prav tako na delovnem mestu zdravnik specialist III, ter za dr. H.H., specialista oralni kirurg, prav tako ni imela določenega poskusnega dela. V kolikor je isto delovno mesto drugim zaposlenim dostopno brez poskusnega dela, tožnica pa mora opravljati poskusno delo, potem delodajalec vrši neupravičeno diskriminacijo med zaposlenimi. Tožnica je zahtevala, da sodišče opravi poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje OE ... glede vseh objav zaposlitev za delovno mesto zdravnik specialist III od leta 2009 dalje do danes ter da tožena stranka predloži pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist III od leta 2009 dalje, vendar pa sodišče teh podatkov ni pridobilo, zato je po mnenju tožnice nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, saj tožnici ni bilo dopuščeno, da dokazuje dejstva na katere se sklicuje. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu primarno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ni storilo.

Tožena stranka, se le pavšalno sklicuje na absolutne bistvene kršitve določb postopka, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist III“, za določen čas, zaradi povečanega obsega dela v času specializacije I.I., dr. dent. med., za čas od 30. 6. 2013 dalje. V pogodbi je bilo določeno poskusno delo v trajanju 4 mesecev in da bo ocenjevala ter spremljala poskusno delo tričlanska komisija, ki jo bo imenoval delodajalec s posebnim sklepom ter če komisija po poteku poskusnega dela ugotovi, da delavka poskusnega dela ni uspešno opravila, lahko delodajalec delavki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je dne 24. 10. 2011 imenovala tričlansko komisijo za spremljanje dela tožnice med njenim poskusnim delom in sicer E.E. kot predsednico in B.B. ter D.D. kot člana. Komisija za oceno poskusnega dela je dne 17. 2. 2012 tožnico pisno in ustno obvestila, da je neuspešno opravila poskusno delo. Dne 29. 2. 2012 pa je tožena stranka tožnici po opravljenem zagovoru izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljanega poskusnega dela.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji – ZDR) ne predpisuje nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v RS Slovenija (Ur. l. RS, št. 14/1994 s spremembami in dopolnitvami) vsebuje določbe o poskusnem delu v 15. in 16. členu in določa, da lahko poskusno delo zdravnika znaša največ 4 mesece in da zdravnika na poskusnem delu spremlja komisija, ki odloča o tem, ali je zdravnik poskusno delo uspešno opravil ali ne, ter da ima komisija tri člane, od tega morata vsaj dva člana biti zdravnika. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus ali je delavec, ki izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo ter ustreza pričakovanju delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni, ali mu delo pri delodajalcu ustreza. Negativen odgovor ima za posledico možnost odpovedi pogodbe s strani delavca (3. odstavek 125. člena ZDR) ali izredna odpoved delodajalca (6. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR).

S pogodbo o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita o delovnem mestu oziroma vrsti dela, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati. Upoštevati pa je tudi potrebno, da mora delavec (vestno) opravljati delo na takem delovnem mestu, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odstavek 31. člena ZDR) ter upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Kaj mora delavec delati tudi v času poskusnega dela izhaja tako že iz pogodbe o zaposlitvi, pa tudi iz konkretnih navodil in zadolžitev s strani delodajalca. Poskusno delo mora torej biti posebej dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, drugače ne velja. Pri tem ni potrebno, da bi bilo poskusno delo določeno že v objavi prostega delovnega mesta oziroma v aktu o sistemizaciji delovnih mest. Bistveno je torej, da mora biti poskusno delo in tudi njegovo trajanje nedvomno dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na to, ali se pogodba sklepa za nedoločen ali določen čas. Smiselno bi bilo, da bi se poskusno delo dogovarjalo predvsem v primerih sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas trajanje pogodbe tako ali tako časovno omejeno (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 89/2006).

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je poskusno delo določeno v pogodbi o zaposlitvi nezakonito že iz razloga, ker tožena stranka poskusnega dela nima predvidenega v internih aktih tožene stranke in je zato sklep o določitvi poskusnega dela v nasprotju s Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji ter Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je tožena stranka arbitrarno in diskriminatorno določala pogoje za opravljanje poskusnega dela in da je že iz tega razloga določba pogodbe o zaposlitvi o poskusnem delu nezakonita. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da je tožena stranka v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zagotovila enako obravnavo svojih delavcev ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, torej da ni kršila določbe 6. člena ZDR o prepovedi diskriminacije. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in zato razlogov ne ponavlja.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, zakaj je prepričano, da tožnica pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko z dne 29. 7. 2011, ni podpisala v zmoti, ker ni poznala internih aktov tožene stranke in ni vedela, da tožena stranka za isto delovno mesto v drugih primerih ne zahteva poskusnega dela. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na v sodbi citirane določbe OZ (v točki 26 do 30) pri tožnici, glede na njene lastne navedbe ni šlo za napako volje in za bistveno zmoto pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Opravljanje poskusnega dela je bilo jasno navedeno tako v objavi prostega delovnega mesta, za katerega je tožnica kandidirala in v pogodbi o zaposlitvi. Sicer pa za zakonitost dogovora o poskusnem delu zadošča, da je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi in ni potrebno, da bi delodajalec poskusno delo navedel že v objavi prostega delovnega mesta. Prav tako za poskusno delo ni potrebno, da je določeno v aktu o sistemizaciji delovnih mest, zato so pritožbene trditve v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je tožena stranka nepravilno sestavila komisijo, ki je odločala o oceni poskusnega dela, zato je ocena že iz tega razloga neupoštevna. Direktorica tožene stranke je imenovala komisijo za spremljanje poskusnega dela tožnice (na podlagi 15. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji), tako da je dva člana komisije imenovala od zunanjih članov, ker tožena stranka ni imela dovolj ustreznih zdravnikov. Zunanja člana sta bila prim. mag. E.E., dr. dent. med., spec. ter mag. B.B., dr. dent. med. spec., tretji član pa je bil D.D., specialist čeljustne in zobne ortopedije, ki je bil zaposlen pri toženi stranki ter je bil sodelavec tožnice.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da komisija za spremljanje poskusnega dela odloča kot kolektivni organ, v sestavi katere je bila imenovana in pomeni, če je oceno poskusnega dela podala komisija v drugačni sestavi kot je bila imenovana gre za takšno kršitev, kot v primeru 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, če je sodišče napačno sestavljeno. Dejansko pri oceni tožničinega dela dne 17. 2. 2012 ni sodeloval član komisije D.D., temveč C.C., ki jo je pooblastila direktorica tožene stranke, vendar pa samo iz tega razloga še ne pomeni, da je bila ocena tožničinega poskusnega dela neupoštevna in ji na podlagi te ocene tožena stranka ne bi mogla podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi vsekakor bilo primerneje, če bi ob pregledu dela tožnice dne 17. 2. 2011 sodeloval kot član komisije D.D., ki je bil zaposlen pri toženi stranki in na nek način spremljal delo tožnice, vendar pa je komisija za oceno poskusnega dela tožnice izhajala iz listinskih dokazov in pregleda šestih pacientov ter njihovo dokumentacijo, ki jih je izbrala in poklicala na pregled tožnica. Komisija je svoje delo dokumentirala z zapisnikom in mnenjem, da tožnica ne obvlada sodobnega ortodontskega zdravljenja in je priporočila intenzivno strokovno izobraževanje tožnice ali njeno delo pod stalnim nadzorstvom mentorja. Komisija je ugotovila, da tožnica pri nobenem od šestih pregledanih pacientov ni ob prvem pregledu zabeležila tedanjega stanja ortodontskega zdravljenja, v njeni dokumentaciji člana komisije nista našla nobenih pripomb o preteklem ortodontskem zdravljenju in prav tako nobenega zapisa o ciljih in načrtih nadaljnjega zdravljenja. Komisija je ugotovila, da študijski modeli pacientov niso bili ustrezno izdelani in ni bilo mogoče ugotoviti stanja v času odtiskovanja teh modelov. Manjkali pa so tudi nekateri tele rentgenski posnetki, strokovno dokumentacija ni vsebovala analiz obrazov. Komisija je zaključila, da je strokovna dokumentacija bila pomanjkljiva, kar je vodilo do napake pri izbiri terapije.

V zvezi z oceno poskusnega dela tožnice, ki sta jo podala prim. mag. E.E., dr. dent. med., spec. in mag. B.B., dr. dent. med., spec. pa je utemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala, da je delo opravljala v skladu s strokovno prakso, kot je bila pri toženi stranki, zato je dejansko stanje v zvezi z podano oceno poskusnega dela nepopolno ugotovljeno. Tožnica je tekom postopka trdila, da je bil zapisnik ocene poskusnega dela voden po Pravilniku o strokovnem nadzoru s svetovanjem Zdravniške zbornice Slovenije. Sicer pa tudi iz zapisnika izhaja ocena strokovnega nadzora, ko sta člana komisije ocenila, da tožnica ne obvlada sodobnega ortodontskega zdravljenja in da priporočata intenzivno strokovno izobraževanje ali delo pod stalnim nadzorom mentorja.

Pravilno opozarja pritožba, da je bila podlaga negativne ocene poskusnega dela tožnice, zdravljenje šestih pregledanih pacientov in da je komisija pri tem ugotovila napake, za katere pa tožnica meni, da pri dotičnih šestih pacientih do teh napak ni prišlo, prav tako je bila po njenem mnenju vodena ustrezna zdravstvena dokumentacija v skladu s strokovno prakso tožene stranke. Tožnica je tekom postopka predlagala, da sodišče postavi izvedenca s področja zobne in čeljustne ortopedije, ki bi naj pregledal zdravstveno kartoteko šestih pacientov, poda mnenje ali je tožnica paciente primerno zdravila ter ali je primerno vodila zdravstveno dokumentacijo, pri tem pa upoštevala prakso tožene stranke. Tožnica je prav tako predlagala zaslišanje prič asistentke F.F. in tehničarke G.G., ki bi lahko pojasnili, da je tožnica ustrezne tele rentgenske posnetke, kot tudi analize obrazov pri pacientih opravila v bistveno večjem številu kot je bila sicer praksa pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje se z navedenimi vprašanji ni ukvarjalo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je v zvezi z oceno zdravljenja šestih pregledanih pacientov in o ustreznosti vodenja zdravstvene dokumentacije predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi glede na to, da gre dejansko za strokovna vprašanja bil edini, ki bi lahko odgovoril na strokovna vprašanja v zvezi z napakami pri zdravljenju pacientov ter o ustreznosti vodenja zdravstvene dokumentacije. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera dokaznega postopka ne more dopolniti, saj je potrebno postaviti izvedenca s področja zobne in čeljustne ortopedije, ki bi naj opravil pregled zdravstvene kartoteke za šest pacientov, ki jih je pregledala komisija in poda mnenje ali tožnica obvlada sodobno ortodontsko zdravljenje ter o primernosti vodenja zdravstvene dokumentacije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.