Jedro

V konkretnem primeru je presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2013 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2013 traja tudi po 3. 6. 2015 z vsemi pravicami; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 3. 6. 2015 do vrnitve na delo priznati in izplačati pripadajoče plače z vsemi dodatki, kot če bi delala, ter odvesti vse davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba zatrjuje, da razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici niso bili podani in da bi morala tožena stranka njihov obstoj ocenjevati upoštevaje več poslovalnic in sicer najmanj tistih v A. in B., zaradi dejstva, da v teh poslovalnicah dela več napotenih delavk, ki niso zaposlene pri toženki, pač pa pri C. d. o. o., t.j. delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavlja dela delavcev pri drugem delodajalcu. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da iz zakonskih določb ne izhaja, da bi moral delodajalec v primeru prenehanja potrebe po delu zaposlenega delavca najprej prenehati z uporabo dela napotenih delavcev. Prepričana je, da iz smisla Zakona o delovnih razmerjih (čeprav tega izrecno ne določa) izhaja, da mora delodajalec v primeru prenehanja potrebe po delu najprej prenehati z uporabo dela napotenih delavcev, saj napoteni delavci sploh niso v delovnem razmerju pri delodajalcu. Meni, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna primarno zagotavljati delo svojim delavcem, ne pa delavcem napotenih družb, katere angažira le, če nima dovolj lastnih delavcev. Meni, da bi tožena stranka skladno s 5. členom pogodbe o zaposlitvi tožnico lahko kadarkoli prerazporedila na delo v drugo drogerijo, upoštevaje pri tem, da bi morala, če že, namesto tožnice, odpustiti enega od napotenih delavcev. Nasprotuje zaključkom sodišča glede razpisov za delo, ki sta bila objavljena po podani odpovedi, saj takoj ko je tožnica prenehala z delom, je prišla delati študentka, ki je v aprilu 2015 delala 108 ur, pri čemer bi te ure lahko oddelala tudi tožnica. Glede razpisa, ki je bil objavljen 10. 4. 2015, pa meni, da sploh ne bi bil potreben, saj bi tožena stranka lahko tožnico preprosto premestila v D., kjer bi ostala, dokler bi potrebe po delu obstajale, potem pa bi ji bilo mogoče tudi dati odpoved. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz ekonomskih in organizacijskih razlogov in da je bilo glede dela študentke E.E. pojasnjeno, da je ta delala v PE F. v obdobju od januarja do maja 2015 (in sicer januarja je opravila 121 ur, februarja 47 ur, marca 12 ur, aprila 102 uri in maja 34 ur) in je tako neresničen pritožbeni očitek, da se je potreba po njenem delu pokazala šele po odhodu tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki jo je tožena stranka podala iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2015. Poslovni razlog je po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) podan, kadar preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil dne 11. 6. 2014 nad toženo stranko začet postopek preventivnega prestrukturiranja in je direktor tožene stranke dne 2. 3. 2013 sprejel sklep o zmanjšanju števila zaposlenih na določenih delovnih mestih, med drugim tudi na delovnem mestu prodajalca v drogeriji F.; - da je tožena stranka tožnici dne 18. 3. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in v odpovedi natančno obrazložila dejanski razlog za odpoved in sicer: * ekonomski razlog, to je nižje realizirane prihodke od prodaje za meseca januar in februar 2015 za 7 %, primerjalno s prihodki od prodaje v istem obdobju v letu 2014, oziroma za 7,71 % od načrtovanih prihodkov od prodaje in nižja prodaja na zaposlenega; * organizacijski razlog, zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec v drogeriji in razporeditev dela med že zaposlene delavce; - da je tožnica opravljala delo prodajalke v F., enako kot še tri prodajalke zaposlene pri toženi stranki, medtem ko je delo poslovodje opravljala napotena delavka; - da iz 5. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožnica delo opravljala v poslovalnici delodajalca PE F., pogodbeni stranki pa se sporazumeta, da bo tožnica v skladu s potrebami delodajalca in po predhodnem obvestilu, svoje delo opravljala v drugih krajih, kjer ima delodajalec svoje poslovne enote, v skladu s pogoji iz Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj.; v nadaljevanju kolektivna pogodba).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka s tabelo ekonomskih kazalnikov (B2) dokazala, da je pri poslovni enoti drogerija F. prišlo do nižje realizacije prihodkov od prodaje za meseca januar in februar 2015 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2014, oziroma od načrtovanih prihodkov od prodaje in nižje prodaje na zaposlenega, nad toženo stranko pa je bil že v letu 2014 zaradi možnosti nastanka insolventnosti uveden postopek preventivnega prestrukturiranja. Zato se je tožena stranka odločila za reorganizacijo in zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec v drogeriji. Tožnica v pritožbi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje, meni pa, da bi tožena stranka glede na vsebino njene pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati, da bi jo morala razporediti na delo v druge drogerije, ne pa uporabljati dela napotenih delavcev C. d. o. o. ali študentov.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da bi tožena stranka morala najprej odpustiti delo napotenih delavcev preko delodajalca za zagotavljanje dela in tožnico napotiti v tiste poslovne enote, kjer ti opravljajo delo. V poslovni enoti F., kjer je tožnica opravljala delo, je le poslovodkinja delo opravljala kot napotena delavka, in sicer že pred podano odpovedjo tožnici. Uporaba dela morebitnih napotenih delavk v drugih drogerijah je dovoljena, saj tožnica ne zatrjuje, da bi bil podan kakšen od primerov nedovoljene uporabe dela napotenih delavcev (drugi odstavek 59. člena ZDR-1). Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da iz zakonskih določb ne izhaja, da bi moral delodajalec v primeru prenehanja potrebe po delu zaposlenega delavca najprej prenehati z uporabo napotenih delavcev, kar pa v konkretnem primeru tožena stranka v drugih drogerijah poslovne enote ni bila dolžna storiti.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dne 18. 3. 2015) res objavila prosto delovno mesto prodajalca v drogeriji v D. in sicer z dne 10. 4. 2015, vendar je bilo delovno mesto za določen čas. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v D. delavka podala odpoved, nadomestni delavki G.G. pa je poteklo delovno razmerje za določen čas in ga slednja ni želela podaljšati. Prav tako je objavila prosto delovno mesto prodajalca za določen čas v drogeriji H., ker je delavka, ki je tam opravljala delo, bila že dalj časa v bolniškem staležu, njeno odsotnost pa so nadomestili z zaposlitvijo I.I. za določen čas, ki pa ni želela podaljšati zaposlitve, zato so z razpisom iskali novo.

12. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila oba razpisa objavljena že po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, drugi razpis pa tudi po prenehanju delovnega razmerja, oba pa za določen čas - zaradi nadomeščanja, ni šlo za novi ustrezni zaposlitvi za tožnico za nedoločen čas, skladno z 91. členom ZDR-1. Sicer pa ZDR-1 ne vsebuje več obveznosti delodajalca, da ta preveri, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih in v tem primeru ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kot je to obveznost določal stari ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da potrebe po delu prodajalke za nedoločen čas ob podaji odpovedi tožnice ni imela v drogerijah D. oziroma H.. Tudi delo študentke E.E. sodišče prve stopnje pravilno ni moglo šteti kot dokaz, da ni prenehala potreba po opravljanju dela prodajalke iz pogodbe o zaposlitvi, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je študentka delala že v času dela tožnice in sicer kadar je bilo potrebno, da nadomesti katero od odsotnih prodajalk. Tožena stranka je v dokazne namene tudi predložila podatke o delu študentke, iz katerih izhaja, da je v letu 2015 in sicer v januarju opravila 121 ur dela, februarja 47, marca 12, aprila 108 in maja 47 ur dela. Tako delo študentke, ki je bilo v bistvenem manjšem obsegu ur, kot ga je imela tožnica, ne pomeni, da potreba po delu ene prodajalke ni prenehala.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).