Jedro

V postopku ugotavljanja novega odstotka vojaške invalidnosti, ki je tožniku priznana zaradi strelne poškodbe glave, zdravniška komisija ni dolžna ocenjevati in dajati mnenje o poškodbi organizma, ki je po lastnih tožnikovih navedbah posledica bolezni, ki ni bila podlaga za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za občo upravo in proračun občine z dne 5.5.1992, s katero je bilo sicer ugodeno tožnikovi zahtevi za zvišanje odstotka vojaške invalidnosti (na 70 %), vendar je tožnik v pritožbi menil, da mu gre glede na poslabšanje zdravstvenega stanja višji odstotek. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je zdravniška komisija II. stopnje v pritožbenem postopku, v katerem je bila po uradni dolžnosti opravljena tudi revizija, pregledala tožnika po proučitvi zdravniške dokumentacije, ki se nahaja med spisi, izdala 23.6.1992 pod št. 301 izvid in mnenje, da stanje po strelni poškodbi glave z izgubo sluha na levem ušesu (Fowler je 84 %) in posttravmatska encefalopatija s srednje izraženimi psevdonevrastičnimi pojavi povzroča tožniku 70 % vojaško invalidnost. Navedena ocena temelji na 174 a točki (40 %) in 149 b točki (50 %) seznama odstotkov vojaške invalidnosti, skupni odstotek pa je ugotovljen po 4. členu pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Ur. list SFRJ, št. 7/82), po katerem se v primeru, če je invalidnost posledica več ran, poškodb ali bolezni, odstotki iz seznama ne seštevajo, ampak se vzame za podlago okvara, za katero je priznan največji odstotek, ta odstotek pa se poveča za 10 % do 30 %, kolikor pač te druge okvare vplivajo na ves organizem. V tem primeru je bila podlaga za skupni odstotek invalidnosti posttravmatska encefalopatija - 50 % in ta odstotek povečan za 20 % zaradi okvare sluha, medtem ko osteoporoza, degenerativna spondiloza vratne hrbtenice in putika po mnenju zdravniške komisije niso v zvezi s priznano vojaško invalidnostjo.

V tožbi tožnik navaja, da je zdravniški komisiji I. in II. stopnje predložil še dodatni pismeni zahtevek, v katerem je opozoril na vnetje na obeh modih in posledično neplodnost, ki je v vzročni zvezi s poškodbo iz leta 1942, vendar na te svoje navedbe ni dobil nobenega odgovora, ne od zdravniške komisije in ne v odločbah prve in druge stopnje. Navaja še, da bo izvid specialista urologa priložil naknadno. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Opozarja na določbo 95. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, po kateri se ne vzame v postopek zahteva, vložena po 31.12.1952, ki uveljavlja vojaško invalidnost na podlagi okvare organizma zaradi bolezni, zadobljene v okoliščinah iz 2. točke 5. člena navedenega zakona. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana v postopku, ki je bil uveden na tožnikovo zahtevo za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti po 1. odstavku 107. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90 - ZTPVI) in temelji na izvidu in mnenju zdravniške komisije II. stopnje, ki je v pritožbenem in revizijskem postopku 23.6.1992 na novo ocenila posledice tožnikove poškodbe glave po dveh točkah seznama odstotkov vojaške invalidnosti. Izgubo sluha je ocenila po 174 a točki s 40 %, posttravmatsko encefalopatijo s srednje izraženimi psevdonevrasteničnimi pojavi po 149 b točki s 50 % in skupno invalidnost s 70 %, kar je skladno s 4. členom pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. Po navedenem mnenju zdravniške komisije II. stopnje pa težave z vratom in putika niso v zvezi s priznano vojaško invalidnostjo. Tako oceno, ki jo izpodbijana odločba pravilno povzema, izpodbija tožnik le zaradi tega, ker ne vsebuje tudi ocene okvare organizma, ki naj bi bila posledica bolezni, zadobljene neposredno po poškodbi glave.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožniku priznan status vojaškega vojnega invalida zaradi strelne poškodbe glave, zadobljene 23.10.1942, ne pa tudi zaradi bolezni, zadobljene v okoliščinah, kot jih zatrjuje tožnik v vlogi, predloženi zdravniški komisiji, ki za sprejem take vloge niti pristojna ni bila; vloge se namreč vlagajo pri pristojnem upravnem organu. V postopku ugotavljanja novega odstotka vojaške invalidnosti je bila zdravniška komisija dolžna dati le izvid in mnenje o okvarah organizma, ki so ali niso v vzročni zvezi s strelno poškodbo, na podlagi katere ima tožnik priznan status vojaškega vojnega invalida, ne pa tudi o zatrjevani okvari, ki je po tožnikovih lastnih navedbah posledica bolezni. Zato tožnik s sklicevanjem na bolezen ne more vplivati na ugotovitev novega odstotka vojaške invalidnosti.

Ne glede na ta postopek pa sodišče še pojasnjuje, da tudi sicer vojaške invalidnosti na podlagi okvare organizma, ki nastane zaradi bolezni, zadobljene v okoliščinah, kot jih v vlogi z dne 22.6.1992, naslovljeni na zdravniško komisijo II. stopnje, zatrjuje tožnik, ni več mogoče ne uveljavljati in ne predlagati obnove postopka, kar izrecno izhaja iz določbe 94. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev oz. iz 95. člena prečiščenega besedila navedenega zakona (Ir. list SFRJ, št. 31/86), po kateri se taka zahteva, vložena po 31.12.1952, ne vzame v postopek.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe navedenih zveznih predpisov je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).