Jedro

V postopku za izrek ničnosti, ki se uvede na predlog stranke, se preizkuša le obstoj tistih razlogov, ki jih uveljavlja predlagatelj. V obravnavani zadevi uveljavlja stranka ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP (1986), na podlagi katerega se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Ker v obravnavani zadevi ne gre za odločbo absolutno nepristojnega organa, ni podan uveljavljeni ničnostni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 115/96-9 z dne 16.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 3.1.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Upravne enote P. z dne 6.10.1995. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji Oddelka za gospodarstvo SO P. z dne 27.6.1973, in dopolnilne odločbe z dne 13.3.1974, izdanih na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP), ker je ugotovil, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in se v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog, ker sta po podatkih upravnih spisov navedeni odločbi o nacionalizaciji, s katerima je bilo nacionalizirano premoženje tožničine matere, izdani v upravnem postopku, v skladu s takrat veljavnimi predpisi, v letu 1974 sta postali pravnomočni in bili s sklepom, št. Dn 1819/75 in Dn 1809/75 z dne 26.11.1975, tudi že zemljiškoknjižno izvedeni. Tožbene ugovore zavrača z navedbami, da imata navedeni nacionalizacijski odločbi pravno naravo deklaratorne upravne odločbe, kar pomeni, da, glede na obstoječe dejansko stanje, le ugotavljata določeno pravno razmerje, ki obstoji že po samem zakonu, in sicer ZNZGP. Določba 7.a člena ZNZGP se na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih upravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54 in 57/55, v nadaljevanju uredba) v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja ni uporabljala do 7.10.1972. Novela uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je črtala izvzetje in dopustila uporabo 7.a člena ZNZGP tako, da se je ta del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dnem 8.10.1972. Z navedeno novelo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90) pa se v Sloveniji določba 7.a člena ZNZGP ne uporablja več od 4.10.1990 dalje.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da navedeni nacionalizacijski odločbi izreče za nični, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zatrjuje, da sta navedeni nacionalizacijski odločbi izdani v nasprotju z ZNZGP. Njena mati je bila leta 1987 jugoslovanska državljanka, kar dokazuje pravnomočna odločba z dne 25.4.1987, ki jo je predložila v postopku za izrek ničnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, ali je bila v postopku za izdajo navedenih nacionalizacijskih odločb dejanska okoliščina državljanstva tožničine matere pravilno ugotovljena.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Upravna odločba se izreče za nično, če je podan kakšen izmed ničnostnih razlogov. ZUP/86, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje in tožene stranke, določa ničnostne razloge v 267. členu. V postopku za izrek ničnosti, ki se uvede na predlog stranke, se preizkuša le obstoj tistih razlogov, ki jih uveljavlja predlagatelj. V obravnavani zadevi izhaja iz predloga, ki je v upravnih spisih, da tožeča stranka uveljavlja ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86 in zatrjuje, da ni pravne podlage za izdajo navedenih nacionalizacijskih odločb. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86. Na podlagi tega ničnostnega razloga se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Na podlagi tega ničnostnega razloga se izreče odločba za nično samo v primeru, če jo je izdal absolutno nepristojni organ, kar pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne izhaja iz upravnih spisov.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da v postopku izdaje navedenih nacionalizacijskih odločb ni bil pravilno uporabljen ZNZGP, niti ni bilo pravilno ugotovljeno državljanstvo tožničine matere. S takšnimi pritožbenimi ugovori namreč tožnica zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku izdaje navedenih nacionalizacijskih odločb, kar pa po 267. členu ZUP/86 ni razlog za izrek ničnosti. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi v tem upravnem sporu sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je bila v postopku za izdajo navedenih nacionalizacijskih odločb dejanska okoliščina državljanstva tožničine matere pravilno ugotovljena.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.