15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 135/2004 z dne 1. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1729/2002 z dne 22. 10. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 657/97 z dne 9. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank ter njune deleže na njem. Med drugim je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje v Ljubljani in da delež vsakega od njiju na tem premoženju znaša eno polovico. Odločilo je tudi, da je pritožnik (v pravdi toženec) dolžan tožnici plačati polovico kupnine, ki jo je pridobil s prodajo počitniške hišice. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravdni stranki pritožili. Višje sodišče je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Ponavlja očitke, ki jih je neuspešno uveljavljal že v reviziji. Nasprotuje stališču sodišč, da mu ni uspelo dokazati, da je stanovanje v Ljubljani pridobil že po razpadu ekonomske skupnosti. Poudarja, da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama v vsakem primeru razpadla pred 18. 3. 1992 in da je stanovanje kupil z lastnimi sredstvi. Tudi če bi ekonomska skupnost obstajala, bi moralo po mnenju pritožnika sodišče upoštevati, da je večino obrokov za nakup stanovanja odplačal sam pritožnik po razpadu ekonomske skupnosti. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišč, da bi od tožnice lahko zahteval le vračilo polovice teh obrokov po določbah obligacijskega prava. Ne strinja se niti z razmerjem, da so bili prispevki obeh strank k skupnemu premoženju enaki. Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišča za povračilo polovice kupnine od prodaje počitniške hišice. S tem, ko sodišča niso upoštevala, da je večino obrokov za nakup stanovanja odplačal pritožnik sam po razpadu ekonomske skupnosti, naj bi kršila 14. in 22. člen Ustave. Višjemu sodišču pritožnik očita, da ni navedlo, zakaj se strinja ali ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima pritožnik le obligacijski zahtevek do tožnice. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje, da so sodišča s tem, ko niso upoštevala, da je večino obrokov za nakup stanovanja odplačal pritožnik sam po razpadu ekonomske skupnosti, kršila 14. in 22. člen Ustave. Pritožnik nasprotuje stališču sodišč, da bi lahko od tožnice zahteval le vračilo polovice teh obrokov po določbah obligacijskega prava. S temi navedbami smiselno zatrjuje, da je odločitev sodišč očitno napačna in kot taka v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Vendar ta očitek ni utemeljen. Sodišča so z razumnimi pravnimi argumenti utemeljila stališče, po katerem ima pritožnik zaradi zatrjevanega večjega odplačila obrokov za stanovanje zgolj obligacijski zahtevek. Glede na zatrjevanje pritožnika, da se Višje sodišče ni opredelilo do tega stališča, je treba pojasniti, da ni ustavna zahteva, da bi Višje sodišče v primeru, ko se strinja s presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Razloge, zakaj stanovanje spada v skupno premoženje ne glede na to, da naj bi obroke kupnine pretežno poravnal pritožnik, je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se pritožnik s tem stališčem sodišč ne strinja, pa za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne zadošča.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger