Jedro

Tožnica tudi ne izpodbija dejstva, da je imel A.A. na podlagi sporazumov, sklenjenih med FNRJ in FLRJ, kot ameriški državljan pravico uveljavljati v ZDA odškodnino za premoženje, ki mu je bilo nacionalizirano v Jugoslaviji. Na podlagi navedenega pa po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen ne more biti upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z dopolnilno odločbo navedeno v uvodu sodbe je Upravna enota Ilirska Bistrica odločila, da se zahteva za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, last A.A., do solastninskega deleža ½ stavbne parcele št. 242, ob podržavljenju vpisane v vložku št. 219 k.o. ... zavrne (I. točka izreka), da se postopek za denacionalizacijo „podjetja B.“ zaplenjenega B.B. ustavi (II. točka izreka) in da se zavrne zahteva za denacionalizacijo parc. št. 773/71 k.o. ... (III. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku opravljenem na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-04-54/05 z dne 7.10.2005, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Novi Gorici U 474/2005-10 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1459/2006-2 z dne 20.2.2008, ugotovil, da je bil A.A. ob podržavljenju dne 28.4.1948 ameriški državljan in da so imeli ameriški državljani po Sporazumu o denarnih terjatvah sklenjenih med vladama FNRJ in ZDA z dne 19.7.1948 (Uradni list FNRJ št. 25/1951) in Sporazumu med vlado SFRJ in vlado ZDA z dne 5.11.1964 (Uradni list SFRJ, št. 9/65) pravico do poplačila terjatev do FNRJ nastalih med 1.9.1939 in 19.7.1948 in tudi terjatev iz naslova nacionalizacije nastalih med 19.7.1948 in 5.11.1964. Ob upoštevanju 2. odstavka 10. člena ZDen, upravna enota zato ugotavlja, da pogoji za denacionalizacijo premoženja A.A. (½ parc. št. 242 k.o. ...) niso izpolnjeni. Ker je po 2. odstavku 10. člena ZDen pravno relevantno dejstvo le obstoj pravice do odškodnine, upravni organ prve stopnje meni, da ugotavljanje ali je A.A. pravico do tuje države uveljavljal, ni potrebno. Zato je zahtevo tožnice za denacionalizacijo premoženja A.A. zavrnil. V zvezi s trditvami tožnice, da je A.A. že pred odhodom v Ameriko z ustno darilno pogodbo izročil svoj solastninski delež ženi in hčerkama, ki so njegovo premoženje priposestvovale že pred podržavljenjem, se upravni organ sklicuje na stališče, v že navedeni sodbi Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, po katerem, se v denacionalizacijskih zadevah ne more presojati upravnega akta, s katerim je bilo izvedeno podržavljenje. Zato predlogu tožnice za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja glede pridobitve lastninske pravice na spornem premoženju pred podržavljenjem na podlagi priposestvovanja oziroma napotitve tožnice na pravdo ni bilo ugodeno.

V nadaljevanju upravna enota ugotavlja, da je premično in nepremično premoženje, ki ga je uporabljalo podjetje B.B. dejansko prešlo v splošno ljudsko premoženje že na podlagi kazenske sodbe z dne 11.8.1946, vendar so glede na določbo 3. člena Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46) lahko prešle v državno last le nepremičnine, ki so bile last B.B. Z ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS (Uradni list LRS, št. 18/48), izdanim na podlagi 2. člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št.98/46, 35/48, 63/48) je bilo prevozno podjetje B. proglašeno kot podjetje pomembno za zvezno in republiško gospodarstvo. Zato je bila na navedeni podlagi tudi zemljiškoknjižnim lastnikom podržavljena stavbna parcela 242 k.o. ..., ki jo je imelo potrditvah tožnice v najemu navedeno podjetje. Na podlagi vloge tožnice z dne 9.2.2002, iz katere izhaja, da je tožnica kot dedinja po pok. C.C. in pok. B.B. sklenila sporazum o odškodnini za škodo nastalo z omenjeno obsodbo, in da zato ostajajo predmet denacionalizacije le podržavljene nepremičnine katerih lastniki so bili pred podržavljenjem A.A. do ½ in D.D. in C.C. vsaka do ¼, upravni organ prve stopnje šteje navedeno vlogo kot umik zahteve za denacionalizacijo v obsegu, ki presega podržavljene nepremičnine. Zato je bil postopek denacionalizacije premoženja B.B. ustavljen v skladu s 131. členom ZUP.

Zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 773/71 k.o. ..., za katero v postopku niso bila predložena dokazila o njenem podržavljenju, je upravni organ prve stopnje zavrnil, ker je bilo na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju po pok. A.A. z dne 10.9.1962 ugotovljeno, da parcela, pri kateri je bila A.A. priznana lastninska pravica, ni bila podržavljena. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 490-04-54/2005-14 z dne 1.9.2010 zavrnjena.

Tožnica v tožbi navaja, da A.A., ki je bil najverjetneje državljan Amerike, nikoli ni bil obveščen o nacionalizaciji parcele, katere formalni zemljiškoknjižni lastnik je bil še po zaključku denacionalizacije do leta 1959. Ker je odšel v ZDA že pred prvo svetovno vojno, kjer je zaradi starosti bival v domu za stare, je ob dejstvu, da se ni štel več za solastnika, razumljivo, da se za nacionalizacijo ni zanimal. Nacionalizacija zato pomeni grob poseg v njegovo lastnino, s katerim so mu bile kršene človekove pravice – pravica do zasebne lastnine. V nadaljevanju tožnica vztraja pri navedbah in ugovorih podanih v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s tem navaja, da je tekom denacionalizacijskega postopka zatrjevala in predlagala dokaze, za več pravnih naslovov, ki opravičujejo njeno zahtevo za vrnitev nepremičnin oz. plačilo odškodnine po ZDen-u, ne glede na državljanstvo pok. A.A. Zatrjuje, da je pok. A.A. pred odhodom v ZDA leta 1942 z ustno darilno pogodbo, daroval svojo polovico nepremičnin ženi in hčerkama, po katerih je edina dedinja tožnica in da so od tedaj dalje tako mati kot teta tožnice šteli, da je izročen solastniški delež njim, kar sta izkazovali s posestjo, z obdelavo, vzdrževanjem in s plačevanjem davkov. Zatrjuje, da so zato za izročeni solastninski delež vedeli lastniki vseh okoliških hiš in zemljišč. Navaja, da se ukaz Presidija skupščine ni nanašal na lastnino pok. A.A., ker njegov del ni bil v funkciji obrtne delavnice nacionaliziranega B. – očeta tožnice. Ker je bilo šele po desetih letih z odločbo Tajništva za finance OLO Koper v nacionalizacijo vključeno tudi premoženje pok. A.A., čeprav navedeni organ niti po tedanjih predpisih za kaj takega ni bil pooblaščen, uveljavlja ničnostne razloge zoper navedeno odločbo o nacionalizaciji. Upravnemu organu očita, da dokazov v zvezi z navedenimi ni izvedel in da tožnico tudi ni napotil, da bi svojo pravico do priposestvovanja uveljavljala v pravdnem postopku, niti ni tega predhodnega vprašanja rešil sam. Zato tožnici kljub uporabi vseh možnih pravnih sredstev ni bilo omogočeno dokazati, da je pri izdaji odločbe o podržavljenju nepremičnin A.A. šlo za kršitev vsaj ene temeljen človekove pravice in temeljen svoboščine to je pravice do zasebne lastnine. Po mnenju tožnice upravni organ ni imel podlage za ustavitev postopka za denacionalizacijo „podjetja B.“. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Tajništva za finance OLO Koper z dne 3.6.1959, po kateri je podjetje na dan 28.4.1948 obsegalo nepremično in premično premoženje, torej tudi nepremičnine, ki v času nacionalizacije in niti v času izdaje odločbe o ugotovitvi obsega nacionalizacije, niso bile v lasti podjetja. Ob upoštevanju dosedanjih stališč upravnih in sodnih organov, tožnica zato podrejeno zahteva naj država vrne imetje tistemu, kateremu ga je zasegla, torej lastniku podjetja B. Meni, da če ukaza FLRJ iz leta 1948 in odločbe iz leta 1959 ni dovoljeno presojati, jih je potrebno razlagati tako kot v njih piše. Ker je zaradi kršitve ustavne pravice do privatne lastnine potrebno izpodbijani akt odpraviti, se tožnica ne strinja s tem, da bi se postopek denacionalizacije za podjetje B. ustavil. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov, izpodbijano odločbo in odločbo Ministrstva za okolje in prostor odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba d.d., kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da se je A.A., ki ga je tožnica v zahtevi za denacionalizacijo navedla kot denacionalizacijskega upravičenca, kateremu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Tajništva za finance OLO Koper z dne 3.6.1959, v času podržavljenja ½ parc. št. 242 k.o. ..., štel za državljana ZDA.

Tožnica tudi ne izpodbija dejstva, da je imel A.A. na podlagi sporazumov sklenjenih med FNRJ in FLRJ navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot ameriški državljan pravico uveljavljati v ZDA odškodnino za premoženje, ki mu je bilo nacionalizirano v Jugoslaviji.

Na podlagi navedenih dejstev pa po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen A.A. ne more biti upravičenec do denacionalizacije.

Glede ugovorov tožnice, ki se nanašajo na nezakonitost odločbe, s katero je bila A.A. podržavljena ½ nepremičnine na parc. št. 242 k.o. ... in na darilo oz. priposestvovanje njegove nepremičnine pred podržavljenjem pa je sodišče že zavzelo stališče v sodbi U 474/2005-10 z dne 28.8.2006, ki je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1459/2006-2 z dne 20.2.2008. Ker je tožena stranka temu stališču v izpodbijani odločbi sledila, je po oceni sodišča zmotno stališče tožnice, ki meni, da so njeni ugovori v tem delu utemeljeni z okoliščinami na katere se sklicuje. Trditev tožnice, da odločba o nacionalizaciji A.A. ni bila vročena, je protispisna. Iz listin v spisih namreč izhaja, da je bil odsotnemu razlaščencu določen začasni skrbnik (E.E.). Začasni skrbnik pa je lahko vložil tudi pravno sredstvo zoper odločbo, ki mu je bila vročena. Zoper navedeno odločbo je tudi bila vložena pritožba, ki je bila kot neutemeljena zavrnjena. Tako iz odločbe o razlastitvi kot tudi iz podatkov v zahtevi za denacionalizacijo ½ parc. št. 242 k.o. ..., izhaja, da je bilo navedeno premoženje last A.A., ki pa po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen, ne more biti upravičenec do denacionalizacije. Ob takšnih podatkih upravni organ pristojen za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku tožnice, ni imel podlage za ugotavljanje dejstev, s katerimi je tožnica tekom postopka poskušala dokazati, da sta bili v času nacionalizacije lastnici ½ parc. št. 242 k.o. ... drugi osebi in ne A.A. Zato so tožbene trditve s katerimi tožnica ne izpodbija obstoja pravnomočne odločbe o nacionalizaciji, tudi po presoji sodišča neutemeljeni.

Tožena stranka je v odločbah obeh upravnih organov tožnici pravilno pojasnila odločitev o ustavitvi postopka denacionalizacije za „podjetje B.“. Iz podatkov v spisih namreč ne izhaja, da je bilo navedeno podjetje lastnik nepremičnin, ki jih je uporabljalo. Ker tega do izdaje izpodbijane odločbe ni zatrjevala niti tožnica, drugačna razlaga tožničine vloge, podane po sklenjenem sporazumu o odškodnini, po oceni sodišča ni bila mogoča. Ker dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožnica, glede na vse navedeno za odločanje v tej denacionalizacijski zadevi niso pravno pomembni, tudi sodišče ni imelo podlage za njihovo ugotavljanje.

Sodišče je zato na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).