Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora opis kaznivega dejanja pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, vsebovati takšno obliko krivde.

Zakonski znak predrzne in brezobzirne vožnje je že po naravni stvari, po življenjski logiki in izkustvu, glede na vsebinski pomen teh dveh pojmov, mogoče izpolniti le naklepno, in ne iz malomarnosti.

Izrek

Pritožbama državne tožilke in obdolženkine zagovornice se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kranju spoznalo obdolženo A. A. za krivo kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po drugi alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolženki je izreklo denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar je skupaj 1.600,00 EUR. Odločilo je, da je obdolženka denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dneva zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obdolženki je izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev, v katero ji je vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja od dne 17. 7. 2015 dalje. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. Sodno takso je sodišče odmerilo na 400,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obdolženkina zagovornica in okrajna državna tožilka. Zagovornica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe. Državna tožilka se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakon in odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo kaznivega dejanja po drugi alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1 in ji izreče denarno kazen v višini 130 dnevnih zneskov ter varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za eno leto in tri mesece, oz. prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in štirih mesecev; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Obdolženkina zagovornica je odgovorila na pritožbo državne tožilke in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno, ugodi pa naj njeni pritožbi in izda oprostilno sodbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnici utemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katere je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnicama, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, vsebovati takšno obliko krivde. Dejanja, storjena iz malomarnosti so kazniva le, če zakon tako določa, zato mora takšen očitek, torej, da je storilec ravnal malomarno in ne naklepno, izhajati iz opisa kaznivega dejanja, in sicer iz konkretnega (dejstvenega) dela opisa, ne zgolj iz abstraktnega. Opis obdolženki očitanega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe pa takšnega očitka ne vsebuje, kot to utemeljeno navajata pritožnici. Opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po drugi alineji 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 324. člena KZ-1, ne pa tudi znakov po drugem odstavku navedene določbe. Sodišče prve stopnje je zato obdolženki očitano dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe napačno pravno kvalificiralo in s tem kršilo kazenski zakon. Storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljevalo obdolženkino malomarnost, ki se obdolženki ne očita, saj iz opisa dejanja ne izhaja. Razlogi izpodbijane sodbe so zato v nasprotju z njenim izrekom in je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti že iz tega razloga.

7. Državna tožilka pravilno in utemeljeno navaja tudi, da je pri izvršitvenem načinu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, mogoč le naklepni krivdni odnos storilca. Zakonski znak predrzne in brezobzirne vožnje je že po naravi stvari, po življenjski logiki in izkustvu, glede na vsebinski pomen(1) teh dveh pojmov, mogoče izpolniti le naklepno in ne iz malomarnosti.(2) Tako pri naklepnem kot pri malomarnem ravnanju (z izjemo nezavestne malomarnosti) se mora storilec namreč zavedati svojega dejanja oziroma se mora zavedati, da lahko stori dejanje. V tistem trenutku, ko se storilec, kot voznik motornega vozila v cestnem prometu tega zaveda, torej, da bo zaradi določenega njegovega ravnanja njegova vožnja brezobzirna/predrzna, je življenjsko nemogoče, da bi hkrati lahko mislil, da se to ne bo zgodilo ali pa, da bo to lahko preprečil (torej, da kljub njegovemu ravnanju, ki se ga zaveda, njegova vožnja ne bo predrzna/brezobzirna) in je v takšno vožnjo tudi že vsaj privolil (eventualni naklep). Razlogi sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe so zato zmotni in v nasprotju z njenim izrekom pa tudi v nasprotju sami s seboj, in sicer s predhodno navedenimi razlogi v točkah 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer je sodišče prve stopnje prav tako storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlogu pritožnic, naj izpodbijano sodbo spremeni, ni sledilo, saj je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, v izpodbijani sodbi pa so nekatera odločilna dejstva zmotno in nepopolno ugotovljena, zato je potrebno ponoviti že izvedene dokaze, v takem primeru pa pritožbeno sodišče nima pooblastila za spremembo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave.

9. V ponovnem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno izvesti vse za razsojo v tej kazenski zadevi potrebne dokaze. Po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, bo moralo ponovno odločiti, ali je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje oziroma ali so podani tako objektivni kot subjektivni elementi le tega. Po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter ob skrbni presoji obdolženkinega zagovora in ugotovljenih dejstev, bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o zadevi in svoje zaključke v sodbi prepričljivo obrazložiti.

10. Sodišče druge stopnje ob tem zgolj še opozarja, da bo prvostopenjsko sodišče, če bo ugotovilo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, ki se ji očita in je zanj kriva, pri odločanju o kazenski sankciji moralo vzeti v obzir tudi pritožbene navedbe državne tožilke s tem v zvezi, ki se zlasti v delu, v katerem se pritožnica zavzema za izrek varnostnega ukrepa, nakazujejo kot utemeljene.

Op. št. (1): M. Ambrož, H. Jenull: Razširjena uvodna pojasnila h Kazenskemu zakoniku,GV, Ljubljana, 2012, str. 211. Op. št. (2): Tako tudi M. Ambrož, H. Jenull: Razširjena uvodna pojasnila h Kazenskemu zakoniku,GV, Ljubljana, 2012, str. 215.